Jedro

Določili 32. in 33. člena Pravil tožene stranke, ki določata osnovo in odmerni odstotek pokojnine, ki tožnici pripada, nista nejasni. Zato je sklicevanje pritožnika na določilo 100. člena ZOR neutemeljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik je dolžan kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ustavilo postopek za plačilo v I. točki izreka sklepa navedenih zneskov. V delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da sta odločbi tožene stranke z dne 06. 06. 2001 in 14. 01. 2001 nični oziroma podrejeno, da se razveljavita, je tožbo zavrglo. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 01. 10. 2001 do 30. 09. 2009 plačati znesek pripadajočih rent, in sicer: od 01. 10. 2001 do 30. 04. 2002 za vsak mesec 42,99 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini zapadlih mesečnih rent v tem obdobju, od 01. 05. 2002 do 31. 07. 2005 za vsak mesec 42,99 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za domačo valuto, ki tečejo od 1. dne v mesecu za vsak mesec dalje do prenehanja obveznosti, od 01. 08. 2005 do 31. 08. 2005 znesek 64,48 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za domačo valuto, ki tečejo od 01. 08. 2005 dalje do prenehanja obveznosti, od 01. 09. 2005 do 31. 07. 2006 za vsak mesec 42,99 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za domačo valuto, ki tečejo od 1. dne v mesecu za vsak mesec dalje do prenehanja obveznosti, od 01. 08. 2006 do 31. 08. 2006 znesek 68,25 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za domačo valuto, ki tečejo od 01. 08. 2006 dalje do prenehanja obveznosti, od 01. 09. 2006 do 31. 08. 2007 za vsak mesec 42,99 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za domačo valuto, ki tečejo od 1. dne v mesecu za vsak mesec dalje do prenehanja obveznosti, od 01. 09. 2007 do 30. 09. 2007 znesek 64,45 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 09. 2007 dalje do prenehanja obveznosti, od 01. 10. 2007 do 30. 04. 2009 za vsak mesec 42,99 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne v mesecu za vsak mesec dalje do prenehanja obveznosti, od 01. 05. 2009 do 31. 05. 2009 znesek 64,45 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 05. 2009 dalje do prenehanja obveznosti, od 1.6.2009 do 30.9.2009 za vsak mesec 42,99 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne v mesecu za vsak mesec dalje do prenehanja obveznosti. Za obdobje od 01. 10. 2009 do tožničine smrti je tožena stranka dolžna tožnici vsak mesec do 1. dne v mesecu za tekoči mesec plačati znesek 42,99 EUR, povečan za dodatek v skladu z vsakokratnim sklepom skupščine tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do prenehanja obveznosti. Kar je tožeča stranka zahtevala več (glede višine mesečne rente in glede presežka zakonskih zamudnih obresti nad višino mesečnih rent, zapadlih v obdobju od 01. 10. 2001 do 30. 04. 2002), je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v višini 470,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe, sklep o zavrženju tožbe in odločitev o stroških se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da je stališče sodišča, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti oziroma izpodbojnosti aktov tožene stranke, napačno. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker tožeči stranki ni dosodilo rente na podlagi inflacijske revalorizacije. Ker je zaključilo, da tožene stranke ne zavezuje vsebina ponudbe, ki jo je podala ob vstopu tožnice v zavarovanje in ki govori o usklajevanju pokojninskih osnov oz. rent z rastjo življenjskih stroškov, je materialno pravo napačno uporabilo, dejansko stanje pa zmotno ugotovilo. Pravilna uporaba 3. odstavka 32. člena Pravil, upoštevajoč ponudbo tožene stranke, pomeni, da je potrebno pri izračunu relevantne povprečne zavarovalne vsote, od katere se odmeri pokojnina tožnici, vse pretekle povprečne zavarovalne vsote, razen zadnjega leta pred upokojitvijo, revalorizirati. Potrebno je slediti varianti izračuna 3, ki ga je podal izvedenec finančne stroke v pisnem mnenju. Nezakonita je tudi odločitev sodišča, da tožnica niti za obdobja po upokojitvi ni upravičena do tega, da bi se njena pokojnina – renta višala skladno z vsakokratno rastjo življenjskih stroškov. Tožena stranka je v ponudbi zagotavljala ohranjanje realne višine pokojnine. Sodišče tožnici napačno ni priznalo stroškov sestave pripravljalne vloge z dne 10. 04. 2007, pritožbe zoper dopolnilni sklep o stroških in stroškov nadzorstvene pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranka ni podala pravočasnega odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da je pravni interes tožnice za ugotovitveno tožbo podan, ni utemeljen. Ugotovitvena tožba je v razmerju do dajatvene subsidiarna (glej: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, A. Galič, stran: 152, 153). Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da upravičenec, ki ima možnost vložiti dajatveno tožbo (na izplačilo skladove pokojnine oz. rente), nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, pravilen.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 3. odstavka 32. člena Pravil tožene stranke (Pravila sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije v Ljubljani v prilogi A14, v nadaljevanju: Pravila), ker tožnici ni dosodilo rente na podlagi inflacijske revalorizacije oziroma ni odločilo, da bi se njena pokojnina oz. renta višala skladno z vsakokratno rastjo življenjskih stroškov. Tretji odstavek 32. člena Pravil izrecno določa, da je občni zbor tožene stranke tisti organ, ki določi, katere zavarovalne osnove prejšnjih let se valorizirajo in za koliko. Glede na tako določeno pravno pravilo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da avtomatična inflacijska valorizacija med pravdnima strankama ni bila dogovorjena. Tudi ponudba zavarovanja, speta k pristopni izjavi tožnice (A14), inflacijske revalorizacije med pravdnima strankama ne določa, kot zmotno meni pritožnica. Iz ponudbe izhaja zgolj to, da je ena temeljnih nalog vsakoletnega občnega zbora valorizacija skladovih pokojnin, kar je določeno tudi v 32. in 48. členu Pravil tožene stranke. Valorizacija pokojnin, do katere je tožnica upravičena na podlagi sklepov občnega zbora, katerega članica je na podlagi 46. člena Pravil tudi sama, je razvidna iz priloge toženke - B6 in jo je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini pokojnine tudi pravilno upoštevalo. Ker valorizacija pokojnine oz. rente z inflacijo v Pravilih tožene stranke ni določena, je zahtevek tožnice po vsakoletnem usklajevanju pokojnine z rastjo življenjskih stroškov oz. inflacijo neutemeljen, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Določili 32. in 33. člena Pravil tožene stranke, ki določata osnovo in odmerni odstotek pokojnine, ki tožnici pripada, nista nejasni. Zato je sklicevanje pritožnice na določilo 100. člena ZOR, ki govori o tem, da je treba nejasna določila v pogodbi, ki je bila sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, razlagati v korist druge pogodbene stranke, neutemeljeno. Med strankama je bilo celo kot nesporno ugotovljeno, koliko znaša zavarovalna osnova (3.844.635,00 SIT), od katere se odmeri pokojnina, kar je upošteval tudi izvedenec finančne stroke mag. K. pri izdelavi dopolnitve izvedenskega mnenja. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je višina zavarovalne osnove zaradi neupoštevanja avtomatične valorizacije z inflacijo, napačna. Upoštevaje nesporno zavarovalno osnovo za odmero invalidske pokojnine tožnice je izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja v skladu z določilom 33. člena Pravil, ki določa, kako se izračuna odmerni odstotek za odmero pokojnine (56%), ugotovil, da pokojnina tožnice znaša 10.301,41 SIT oz.42,99 EUR.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje pri izračunu tožničine pokojnine moralo slediti varianti 3, ki jo je podal izvedenec K. v svojem pisnem mnenju. Iz mnenja, ki ga je podal sodni izvedenec finančne stroke mag. J. K., namreč jasno in izrecno izhaja (list. št. 136), da varianta 3 izračuna pokojnine v Pravilih tožene stranke ni zapisana. Zato ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo.

Kot potrebnih stroškov sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ni priznalo nagrade za pripravljalno vlogo z dne 10. 04. 2007, v kateri je tožnica zgolj dostavila listine v zvezi s prošnjo za oprostitev plačila stroškov, ki bi jih lahko priložila že k tožbi. Prav tako sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ni priznalo stroškov pritožbe zoper dopolnilni sklep o stroških, ko je ta že vložila pritožbo zoper odločbo o glavni stvari in stroškov sestave nadzorstvene pritožbe, saj za pravdo ti izdatki niso bili potrebni.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (897. člen ZOR), v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter sklep in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 154. členom ZPP).