Jedro

Pri tožniku do dokončnosti upravnega postopka ni izkazan zakonski dejanski stan iz prve alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po navedeni določbi ZPIZ-2 je namreč v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti le zavarovance, pri katerih je podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo ali opravljanje svojega poklica, pa nimajo več preostale delazmožnosti. Takšno dejansko stanje v obravnavanem primeru zagotovo ni podano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 11. 2017 in št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 3. 2018 ter ugotovitev I. kategorije invalidnosti od 9. 8. 2017 dalje. Hkrati je izreklo, da gredo stroški tožeče stranke v breme proračuna Republike Slovenije. Presodilo je, da sta zavrnilna upravna akta o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, pravilna in zakonita.

2. Pritožuje se tožnik po pooblaščeni odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predloga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker nista bila izvedena dokaza z izvedencem nevrologom in zaslišanjem dr. A.A. kot priče. Predlagal je pridobitev mnenja komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista nevrologa, psihiatra in medicine dela. Vendar je sodišče pridobilo le mnenje specialistke medicine dela, prometa in športa dr. B.B., ki se je spuščala v njegove domače razmere. Ni upoštevala izvidov lečečega nevrologa dr. A.A. z dne 31. 7. 2015, 29. 7. 2017, 15. 6. 2018 in 8. 3. 2019, ki je ocenil, da nima realnih možnosti za delo in predlagal invalidsko upokojitev. Sodna izvedenka je razvrednotila njegovo strokovno delo in podala subjektivno oceno, da mu lečeči specialist želi le pomagati. Sodišče bi moralo postaviti dodatnega izvedenca, saj zdravstvene težave izvirajo pretežno iz nevrološkega področja in dr. A.A. zaslišati kot pričo. Izvedenka je mnenje gradila na skrbi za mamo in ne na dejanskih zdravstvenih težavah, oporekala izvidom specialista nevrologa, čeprav sama nima tovrstne specializacije in arbitrarno negirala njegove zapise. Izvedenkine domneve, da mu je nevrolog skušal le pomagati in da ni imel pogostih epileptičnih napadov, niso razčiščene. Mnenje nevrologa je pomembno, zato bi bilo pravilno, da bi bil dopuščen dokaz z njegovim zaslišanjem, saj je predlagal invalidsko upokojitev zaradi kognitivno - anamnestičnega deficita po epileptičnih napadih, psiho-organskega sindroma frontalnega tipa po operaciji abscesa levo in stranskih učinkih zdravil. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov je kršena pravica do sodelovanja v postopku in 8. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP). Ker je sodišče sledilo mnenju izvedenke je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, utemeljitev v 10. točki sodbe, da je izvedensko mnenje celovito, popolno in jasno, pa napačna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih s pritožbo.

Sodba je temeljito obrazložena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožbenim izvajanjem poudarja predvsem naslednje.

K očitanim procesnim kršitvam

5. Prvostopenjsko sodišče ni storilo absolutne bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno zatrjuje pritožba. Za takšno kršitev bi šlo, če stranki z nezakonitim postopanjem ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Če bi torej sodišče poseglo v pravico do izjavljanja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije2 (Ustava RS) o enakem varstvu pravic. Ta ustavna pravica je opredeljena 5. členu ZPP, po katerem sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Le izjemoma, če tako določa zakon, sme odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni bila dana možnost izjasnitve. Pravici stranke namreč ustreza obveznost sodišča, da se seznani z dokaznimi predlogi in opredeli do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, kot je povsem pravilno postopano tudi v predmetni zadevi.

6. V obravnavani zadevi ni prišlo do smiselno zatrjevane kršitve iz 1. odstavka 339. v zvezi z 254. členom ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokaza še s pridobitvijo izvedenskega mnenja specialista nevrologa. Po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja specialistke medicine dela, prometa in športa, imenovane s sklepom z dne 30. 4. 2019 (list. 19 ) ter njenem zaslišanju na glavni obravnavi (list. 58-59) je v 3. točki obrazložitve sodbe iz povsem pravilnih procesnih razlogov, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s prvostopenjskim sodiščem, da nestrinjanje z izvedenskim mnenjem specialistke medicine dela, ki je po sodni praksi najbolj primerna specialnost za ocenjevanje invalidnosti in preostale delovne zmožnosti, v okoliščinah konkretnega primera ni razlog za dokaz z novim sodnim izvedencem. Med drugim je sodna izvedenka izhajala iz strokovno pravilnega izhodišča, da predlogi osebnih zdravnikov ali lečečih specialistov o invalidski upokojitvi sami po sebi ne pogojujejo oceno invalidnosti. Tudi izvedenci, ki jih socialno sodišče imenuje za razjasnitev medicinskih vprašanj, ker s tem strokovnim znanjem samo ne razpolaga, so namreč izvedenska mnenja o invalidnosti in preostali delovni zmožnosti glede na 251. člen ZPP dolžni podajati vestno in v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog o zaslišanju lečečega nevrologa dr. A.A.. Izpoved lečečega specialista, zaslišanega v svojstvu izvedene priče sicer lahko predstavlja dokaz v socialnem sporu, vendar je to dokazno sredstvo mogoče uspešno uveljavljati kvečjemu pred izvedbo dokaza s sodnim izvedenstvom. Torej ne naknadno kot v konkretni zadevi le zato, ker se tožnik z pridobljenim izvedenskim mnenjem ne strinja. Priča, četudi izvedena ne sme prevzemati naloge izvedenca, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje.

Dejanske in materialno pravne okoliščine konkretnega primera.

V zadevi gre za izpodbojno tožbo zaradi presoje pravilnosti in zakonitosti odločb z dne 30. 3. 2018 in z dne 23. 11. 2017 o zavrnjeni zahtevi za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju I. kategorije invalidnosti. V predsodnem postopku sta namreč IK 1 in IK 2 (dne 18. 9. 2017 oz. 26. 3. 2018), skladno ocenili, da je pri tožniku zaradi epilepsije, sindroma odvisnosti zaradi uživanja alkohola, psiho-organskega sindroma in neopredeljene hipotiroze od 23. 9. 2004 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Ugotovili sta, da je še vedno zmožen za lažja fizična dela, ki niso vezana na višino, vročino, za delo pri strojih, kjer bi se v slučaju izgube zavesti poškodoval ali povzročil škodo drugim, psiho-fizično preprosta opravila s polnim delovnim časom.

7. Takšna ocena zdravstvenega stanja in obstoja preostale delovne zmožnosti je le še dodatno potrjena s pisnim sodno izvedenskim mnenjem dr. B.B. (list. 22-34 ) in njeno ustno izpovedjo na glavni obravnavi (list. 58-59). Na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije, izvida osebnega pregleda in psihološkega testa prepričljivo ugotavlja, da pri tožniku do 30. 3. 2018 ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, da je pri njem še obstajala preostala delovna zmožnost, zmanjšana za manj kot 50 %, in da je bil brez časovne razbremenitve ter tveganja za poslabšanje invalidnosti z razbremenitvami, priznanimi že od 23. 9. 2004 dalje zmožen za fizično lažje delo, brez opravil na vročini, višini, ne na odprtih strojih in na delih, kjer bi v slučaju napada epilepsije poškodoval sebe ali ogrožal druge, psihično preprosta dela s polnim delovnim časom. Sprememb zdravstvenega stanja, povzetih v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ne navaja znova. Strinja se z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je izvedensko mnenje specialistke medicine dela, prometa in športa celovito, popolno, jasno. Ni arbitrarno, subjektivno ali celo diskreditorno, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

8. Glede na funkcijski status tožnika v povezavi z listinskimi medicinskimi izvidi, (vključno specialista nevrologa), sodna izvedenka prepričljivo ugotavlja, da tožnik v zadnjem času nima epileptičnih napadov, da ne kaže znakov odvisnosti od alkohola, da je psihoorgansko stanje v primerjavi s stanjem leta 2004 izboljšano, da medicinski izvidi ne potrjujejo vse hujših epileptičnih napadov, niti poslabšanja kognitivnih sposobnosti, saj je ob preizkusu spoznavnih sposobnosti dosegel 28 od 30 možnih točk3. Končno glede na vlogo sodno medicinskega izvedenstva dr. B.B. pravilno poudarja, da predlog lečečega nevrologa dr. A.A. o invalidski upokojitvi, ker da ni realnih možnosti za delo, ni medicinski kriterij za oceno invalidnosti. Kot predhodno poudarjeno, so sodni izvedenci invalidnost in preostalo delovno zmožnost dolžni ocenjevati na podlagi objektiviziranih sprememb zdravstvenega stanja, izkazanih z medicinskimi izvidi v povezavi z delovno dokumentacijo v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj. Torej objektivno v skladu uveljavljenimi standardi ocenjevanja invalidnosti, ki ni zgolj medicinska temveč tudi socialno pravna kategorija.

9. Glede na vse navedeno je torej pravilna dejanska ocena sodišča prve stopnje, da pri tožniku do dokončnosti upravnega postopka ni izkazan zakonski dejanski stan iz prve alineje 2. odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-2). Po navedeni določbi ZPIZ-2 je namreč v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti le zavarovance, pri katerih je podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo ali opravljanje svojega poklica, pa nimajo več preostale delazmožnosti. Takšno dejansko stanje v obravnavanem primeru zagotovo ni podano.

10. Pri tožniku je namreč od leta 2004 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, saj je ob že določenih stvarnih razbremenitvah, še vedno zmožen opravljati drugo ustrezno delo brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja, oz. invalidnosti.

ZPIZ-2 namreč v 1. odstavku 126. člena ZPIZ-2 izrecno določa, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila določena pravica pridobljena. V obravnavanem primeru torej pravica do dela na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom s stvarnimi razbremenitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov, pravnomočno določenimi z odločbo z dne 30. 9. 20045. V skladu z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1) je zato tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih upravnih odločb utemeljeno zavrnjen. Iz istih razlogov tudi pritožba ne more biti uspešna.

Odločitev pritožbenega sodišča

11. Zaradi predhodno obrazloženega, ko je tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih posamičnih upravnih aktov in priznanje pravice do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti utemeljeno zavrnjen, mora ostati pritožba neuspešna. Na pritožbene navedbe, od očitka, da je bilo izvedensko mnenje grajeno na skrbi za mamo in nekatere druge, ki tudi če bi bile utemeljene, na pravilnost odločitve ne morejo vplivati, pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP ne odgovarja. Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu je ob uporabi 165. člena ZPP v povezavi z odločbo št. BPP 616/2019 z dne 17. 12. 2019 hkrati odločilo, stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča. 1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami. 3 Kar je celo boljši rezultat kot leta 2005, ko je od 30 možnih točk dosegel 25 točk. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 Odločba št. ... z dne 30. 9. 2004. 6 Ur. l. RS, št. 2/2004.