Jedro

Posledice razdrte pogodbe nastopijo ne glede na to, ali sta tožnici neupravičeno in v nasprotju s pogodbenimi določili odstopili od pogodbe. Ta (morebitna) okoliščina bi bila pomembna le v primeru, da bi toženka uveljavljala plačilo škode zaradi neupravičenega odstopa od pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v VI. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.881,85 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve prve tožnice zoper toženko v višini 34.071,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka); ugotovilo obstoj terjatve toženke nasproti prvi tožnici v višini 34.071,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka); terjatvi pod točkama I in II izreka pobotalo (III. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna prvi tožnici plačati 34.071,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2012 dalje do plačila (IV. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna drugi tožnici plačati 34.071,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2012 dalje do plačila (V. točka izreka); odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se toženka pravočasno pritožuje, kot navaja zoper I., III. in VI. točko izreka sodbe, „iz veh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka razveljavi, VI. točko pa spremeni tako, da naloži tožnicama nerazdelno plačati stroške postopka toženke pred sodiščem prve stopnje, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša tudi pritožbene pravdne stroške. Navaja, da je primarno nasprotovala tožbenemu zahtevku zaradi neobstoja uveljavljanih terjatev, podrejeno pa je uveljavljala pobotni ugovor. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti že iz razloga neobstoja uveljavljane terjatve. Sodišče prve stopnje ni presojalo določbe točke 7/XIII pogodbe, v kateri so tožnici in toženka določile pogoje, pod katerimi so stranke pogodbe ob razvezi sploh dolžne kaj vrniti, zato je napačno presodilo, da za odločitev ni pomembno ali so bili doseženi garantirani prihodki iz te točke. Tožnici ob doseženih garantiranih prihodkih nista imeli odstopnega upravičenja in zato ob razvezi pogodbe nista bili opravičeni do vrnitve denarnih plačil. Če se pogodba po dvanajstih mesecih razdre, pa so doseženi garantirani prihodki, toženka ni dolžna vrniti prejetih denarnih zneskov. Sodišče bi tako moralo ugotavljati, ali sta tožnici imeli odstopno upravičenje na podlagi točke 7/XIII pogodbe ali ne, ali je bila pogodba razvezana na podlagi tega določila ali ne. Če bi ugotovilo, da nista imeli odstopnega upravičenja, potem pogodbenih pravil vračanja po navedeni točki pogodbe, ne bi moglo uporabiti. Sodišče bi moralo uporabiti določbo prvega odstavka in ne drugega odstavka 108. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ker pravil točke 7/XIII pogodbe ni mogoče uporabiti, je sodišče zmotno presodilo, da je vrnitveno terjatev imela prva tožnica (ki toženki ni ničesar plačala). Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo, ali so bili garantirani prihodki doseženi ali ne. Le če niso bili doseženi, je mogoče uporabiti pravila vračanja, za kakršna so se dogovorile pogodbene stranke. Nejasno je, na podlagi česa je sodišče prve stopnje uporabilo določili 104. in 105. člena OZ. V tem delu je sodba neobrazložena oziroma celo sama sebi nasprotna. V vsakem primeru je napačna tudi odločitev glede povrnitve stroškov postopka. Tožnici sta v pravdi popolnoma propadli, zato sta toženki dolžni povrniti njene pravdne stroške.

3. Tožnici sta na pritožbo odgovorili in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže, saj toženka zanjo nima pravnega interesa, glede na to, da je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Sicer pa je potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V okviru trditvene podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. točka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Toženka je s primarnimi ugovori (kot jih izpostavlja v pritožbi) izpodbijala utemeljenost tožbenega zahtevka, pod pogojem, da z njimi ne bi bila uspešna, pa je postavila tudi pobotni ugovor. Ker s primarnimi ugovori ni bila uspešna – sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj vtoževane terjatve, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obravnavalo še njen pobotni ugovor (katerega namen je bil (prav tako) doseči zavrnitev tožbenega zahtevka). Z njim je bila toženka uspešna – sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tudi njene terjatve, obe terjatvi nato pobotalo in tožbeni zahtevek zavrnilo (311. člen OZ). S pritožbo želi toženka doseči uspeh že s primarnimi ugovori, tako, da bi do zavrnitve tožbenega zahtevka prišlo že na tej podlagi in ne na podlagi pobota. Za tako pritožbo ima pravni interes – v tem primeru ji njena terjatev ostane in jo lahko izterja od tožnice in ji ne ugasne s pobotom s, po njenih zatrjevanjih neobstoječo, terjatvijo tožnic. Hkrati pa to pomeni tudi, da se toženka pritožuje zoper odločitev v vseh točkah izreka, razen v V. točki (saj ta odločitev ni odvisna od pobotnega ugovora).

7. Da je bila pogodba o poslovnem sodelovanju, ki so jo dne 15. 7. 2010 sklenile tožnici in toženka (priloga A 3) razvezana, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Že v odgovoru na tožbo je toženka potrdila, da je bila pogodba razvezana, tako tudi na glavni obravnavi 27. 1. 2014, ko je ponovno jasno zatrdila, da je med strankami nesporno, da je pogodba razvezana (list. št. 64). Nesporno je torej bilo, da sta tožnici od pogodbe odstopili (glej tudi prilogo A 4) in da je prišlo do razdora oziroma razveze pogodbe. Posledice razdrte pogodbe določa OZ v 111. členu. (1) Te nastopijo ne glede na to, ali sta tožnici neupravičeno in v nasprotju z določbo 7/XIII v zvezi z določbo 7/II pogodbe, odstopili od pogodbe. Glede na to, da za toženko ni sporno, da je do razdrtja pogodbe prišlo, bi ta (morebitna) okoliščina bila pomembna le v primeru, da bi toženka uveljavljala plačilo škode zaradi neupravičenega odstopa od pogodbe. Tega pa ne uveljavlja. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da je za odločitev nepomembno, kaj je bil razlog za razvezo pogodbe oziroma ali je toženka dosegla garantirane prihodke ali ne, in zato tega dejstva ni ugotavljalo. Povsem upravičeno je v zvezi s takšnim (pravilnim) razlogovanjem (9. točka obrazložitve) sodišče prve stopnje navedlo tudi določbi 104. in 105. člena OZ. Sodba je tudi v tem obsegu obrazložena, vsebuje vsa za odločitev pomembna dejstva in jo je mogoče preizkusiti.

8. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba razvezana za nazaj (ex tunc). Tožnici in toženka so se dogovorile za izpolnitev obveznosti v več zaporednih izpolnitvah, toženka bi morala v enem letu doseči garantirane prihodke, tožnici pa sta se zavezali plačilo za odkup avtorskih pravic opraviti sukcesivno (točka 7/V pogodbe). Pogodba bi bila lahko razvezana za naprej (ex nunc) le v primeru, če bi vsaka zaporedna obveznost pomenila samostojno celoto, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

9. V skladu z določbo 111. člena OZ morajo stranke vrniti tisto, kar so prejele, toženka v konkretnem primeru, upoštevaje določbo točke 7/XIII pogodbe, 34.071,98 EUR in to prvi tožnici. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Ker pa je bil ugotovljen tudi obstoj terjatve toženke napram prvi tožnici, je sodišče prve stopnje pobotnemu ugovoru pravilno v celoti ugodilo in tožbeni zahtevek prve tožnice zavrnilo (311. člen OZ). Tožbeni zahtevek druge tožnice pa je, prav tako pravilno, sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi pogodbenega določila vsebovanega v točki 7/XIII, po katerem mora toženka prejeto gotovino vrniti prvi tožnici.

10. Utemeljena pa je pritožba kolikor se nanaša na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožnici sta v postopku popolnoma propadli, tako glede zahtevka, ki se je nanašal na plačilo uporabnine (v tem obsegu je sodišče druge stopnje tožbo zavrglo), kot v preostalem delu (kot je bilo obrazloženo). Glede na načelo uspeha v pravdi, sta zato dolžni (nerazdelno) toženki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo 765,70 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi, 706,80 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102, 50,00 EUR nagrade za pritožbo zoper sklep z dne 25. 1. 2013, na podlagi tar. št. 3220 in 20,00 EUR (pavšalnih) stroškov, skupaj 1.542,50 EUR, z 22 % DDV 339,35 EUR, pa 1.881,85 EUR.

11. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka je s pritožbo uspela le v manjšem delu in to le glede stranske terjatve (drugi odstavek 154. člena ZPP), tožnici pa na podlagi določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

(1) Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode; če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega kar je dala (prvi in drugi odstavek).