Jedro

Izločitev članov organov delodajalca ni določena le v internih aktih (podobno kot v 71. členu ZPP), temveč tudi v zakonu o delovnih razmerjih. V času odločanja na delavskem svetu je veljala določba 185. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/83, 5/86, 18/88). V četrtem odstavku je bilo določeno, da pri odločanju ne smejo sodelovati delavci, ki so s prizadetim delavcem v ožjem sorodstvu, ali ki so z njim v kakšnem drugem razmerju, ki bi lahko povzročilo pri prizadetem delavcu ali pri drugih delavcih dvom o nepristranosti njegove odločitve. Ta določba je prisilnega značaja, zato bi jo morali organi upoštevati po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na seji delavskega sveta tožene stranke dne 21.3.1990, ki je odločal o ugovoru tožnika zoper sklep disciplinske komisije, odločal tudi I.C., ki bi moral biti izločen na podlagi 1. točke prvega odstavka 25. člena Pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev DO (v nadaljevanju: Pravilnik). I.C. je bil v disciplinskem postopku zaradi istih motenj v delu kronskega oddelka, ki je na stiskalnicah nove PVC linije izdeloval kronske zaporke za steklenice za tuje naročnike. Oba s tožnikom nista zagotovila tehnološke stabilnosti proizvodnje v navedenem oddelku. Ker je bil pri I.C. podan izključitveni razlog, bi morali pristojni organi na to paziti po uradni dolžnosti. Tega niso storili, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka.

Delavski svet je sestavljalo trinajst članov. Na seji dne 21.3.1990 je bilo prisotnih sedem članov. Ker bi moral biti I.C. izločen, je njegovo glasovanje bistveno vplivalo na zakonitost odločitve.

Delavski svet ne bi bil sklepčen, če bi bil C. izločen.

Sodišče prve stopnje je zato razveljavilo sklep delavskega sveta, ki je zavrnil ugovor tožnika zoper sklep disciplinske komisije, ki mu je izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožniku dne 21.3.1990 ni prenehalo delovno razmerje in da je trajalo do 8.6.1992, ko je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu.

Za navedeni čas, to je od 21.3.1990 do 8.6.1992, je tožniku prisodilo nadomestilo osebnega dohodka v višini polovice zneska mesečne akontacije.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da bi moral biti I.C. izločen iz odločanja na delavskem svetu. V disciplinskem postopku je bil zaradi istovrstnih kršitev delovne obveznosti kot tožnik in so kršitve izhajale iz istega dejanskega stanja kot pri tožniku.

Sprejelo je stališče, da opustitev izločitve I.C. sicer ni absolutna ampak reklativna bistvena kršitev pravil postopka. Bistvena kršitev pa je podana zato, ker delavski svet več ne bi bil sklepčen, če bi bil C. izločen.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 395. člena ZPP (pravilno 385. člena). Predlagala je, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo spremeni oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo sojenje.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno že z izrekom odločbe sodišča prve stopnje, ki je razveljavilo sklep delavskega sveta, istočasno pa je ugotovilo, da ni bil pravilno sprejet in da še vedno velja sklep disciplinske komisije. Zato ne bi smelo odločiti, da tožena stranka mora tožniku plačati nadomestilo osebnega dohodka, ker delovno razmerje še traja.

Nadomestila osebnega dohodka sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi, ker še vedno velja sklep o suspenzu tožnika.

Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo določbo 66. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90), ker je preuranjeno in brez pravnega temelja samo namesto delavskega sveta odločilo o ugovoru tožnika, za kar pa ni pristojno.

Izključitveni razlogi za I.C. niso bili podani, ker je v delavskem svetu deloval kot delegat, zato je moral posredovati stališče baze in ni šlo za osebno odločanje.

Določbe Pravilnika, torej tudi 25. člena, lahko razlaga le organ, ki ga je sprejel. Ta člen opredeljuje delo člana v disciplinskem postopku, nikakor pa ne dela delegata v delavskem svetu.

Revident je tudi grajal dolgotrajnost sodnega postopka.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpobijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane odločbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da kršitev iz navedene točke 354. člena ZPP ni podana.

Meje, v katerih revident lahko izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, so znatno ožje, kot v pritožbenem postopku. Takšna ureditev instituta revizije v ZPP narekuje, da mora revident uveljavljene revizijske razloge tudi utemeljiti, torej jih mora konkretizirati in navesti bistvo uveljavljenih revizijskih razlogov. Tega revident v zvezi s 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP v razlogih in utemeljitvi revizije ni storil, zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane odločbe ni preizkusilo.

Tudi materialno pravo v izpodbijani odločbi ni bilo zmotno uporabljeno.

Pravila o izključitvenih in odklonitvenih razlogih pri odločanju je tožena stranka uredila v 25. členu Pravilnika.

Namen določb tega člena, ki so podobna 71. členu ZPP, je, da mora biti član organa, pri katerem bi lahko nastal dvom o njegovi nepristranosti pri odločanju, izločen iz odločanja. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bil v primeru tožnika in I.C. identičen oziroma podoben predmet obravnavanja v disciplinskih postopkih. Oba sta delala v kronskem oddelku, v katerem je prišlo do hudih napak pri izdelavi kronskih zapork za steklenice. I.C. je delal kot vodja tehnološke skupine ("teama"), tožnik pa kot tehnolog I. Razlog za oba disciplinska postopka je bil enak.

Enak smisel kot navedena določba Pravilnika in ZPP ima določba četrtega odstavka 185. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list SRS, št. 24/83, 5/86, 18/88), ki je veljal v času, ko je delavski svet odločal o ugovoru tožnika. Navedeni odstavek določa, da takrat, kadar se odloča o delavčevi pravici oziroma odgovornosti, pri odločanju ne smejo sodelovati delavci, ki so s prizadetim delavcem v ožjem sorodstvu, ali ki so z njim v kakšnem drugačnem razmerju, ki bi lahko povzročilo pri prizadetem delavcu in pri drugih delavcih temeljne organizacije dvom o nepristranosti njihove odločitve. Ker je ta določba prisilne narave ("ne smejo sodelovati delavci"), bi jo morali organi tožene stranke upoštevati po uradni dolžnosti. Ne more biti vprašljivo, da je zaradi podobnosti in povezanosti obeh disciplinskih postopkov bil podan dvom o nepristranosti I.C. pri odločanju o ugovoru tožnika.

Revizijsko sodišče zato soglaša z utemeljitvijo v odločbah nižjih sodišč, da bi moral biti I.C. izločen pri odločanju o tožnikovem ugovoru na delavskem svetu, česar pa organi tožene stranke niso upoštevali, čeprav bi na izločitveni razlog morali paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Odločanje o ugovoru na delavskem svetu je odločanje o disciplinski odgovornosti, zato trditev revidenta, da I.C. kot delegat v delavskem svetu, ne bi smel biti izločen, ne more biti sprejemljiva.

Sodelovanje I.C. pri odločanju na delavskem svetu je bistveno vplivalo na odločitev, ker v primeru, če bi bil izločen, ne bi bil podan kvorum, ki je bistveni pogoj za sprejemanje zakonitih odločitev. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je imel delavski svet trinajst članov. Na seji dne 21.3.1990, ko je delavski svet odločal o tožnikovem ugovoru, pa je bilo skupaj z I.C. prisotnih le sedem članov. Če bi bil I.C. izločen, kvorum več ne bi bil podan, zato odločitev delavskega sveta o ugovoru tožnika ni bila zakonita. V postopku pri toženi stranki niso bila upoštevana določila o izločitvi in kvorumu delavskega sveta, zato sta nižji sodišči pravilno razveljavili le sklep delavskega sveta, v katerem je odločeno o tožnikovem ugovoru zoper sklep disciplinske komisije. Ker zaradi takšne odločitve sklep disciplinske komisije še ni bil dokončen, je pravilna tudi odločitev v drugem odstavku izreka odločbe sodišča prve stopnje, da je tožniku pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo dne 8.6.1992, ko je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu.

Revizijsko sodišče ne dvomi o pravilnosti izreka odločbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo potem, ko je ugotovilo, da bi moral biti eden izmed članov delavskega sveta izločen in da bi ta izločitev vplivala na kvorum delavskega sveta, ti dejstvi pa sta bistveno vplivali na zakonitost sklepa delavskega sveta. Izrek odločbe sodišča prve stopnje je v skladu s takrat veljavnim Zakonom o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74, 38/84, v nadaljevanju: ZSZD).

Ugovor revidenta, da je sodišče odločilo v nasprotju s 66. členom ZTPDR in da je samo odločilo o ugovoru, je v nasprotju z vsebino odločitev nižjih sodišč, ki sta le razveljavili sklep delavskega sveta, kar pa ni odločitev o ugovoru. Po odločitvi sodišča je delavski svet lahko ponovno odločil, kar je revident, kot navaja v reviziji, že storil. Tožnik ima v načelu za čas do prenehanja delovnega razmerja pravico do nadomestila osebnega dohodka. Višina nadomestila je odvisna tudi od suspenza, ki pa ni predmet odločanja tega revizijskega postopka. Revident v pritožbenem postopku tudi ni uveljavljal razlogov v zvezi z nadomestilom osebnega dohodka.

Pravna podlaga za odločanje v postopku pred delovnimi sodišči so tudi splošni akti delodajalca, ki jih sodišče razlaga na enak način in z enakimi metodami, kot druge pravne vire. Nesprejemljivo je zato stališče revidenta, da lahko Pravilnik razlaga le organ, ki ga je sprejel. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, razadi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, ZTPDR in ZSZD je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije (prvi odstavek 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).