Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je mogoče kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, do učinkovitega pravnega sredstva in pravice do enakosti pred zakonom, obravnavati v okviru duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic po 179. členu OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 18.4.2008 (I. izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravic do sojenja v razumnem roku, pravice do učinkovitega pravnega sredstva in enakosti pred zakonom ter tožniku naložilo povračilo 924,65 EUR pravdnih stroškov tožene stranke s pripadki (II in III. izreka).

Zoper sodbo (točki II. in III. izreka prvostopenjske odločbe) se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku in toženki naložil plačilo vseh stroškov postopka; če pa bo zadevo vrnilo v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, naj se obravnavanje nadaljuje pred sodiščem v drugi sestavi. Meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede dokaznega bremena. Tožena stranka trditev o obstoju duševnih bolečin in vzročni zvezi nikoli ni substancirano prerekala, namen zanikanja teh dejstev pa tudi ni izhajal iz siceršnjih njenih navedb. Zato bi moralo sodišče trditve tožnika šteti kot nesporne. Napačno in protispisno je ugotovljeno dejansko stanje, ker je sodišče spregledalo izpovedbo tožnika, iz katere že na prvi pogled izhaja, da je nedvomno trpel pravno priznane duševne bolečine ravno zaradi nerazumno dolgega teka postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem Kranj (DSS Kranj) ter kršitve njegove pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Prvostopenjsko sodišče pa je povsem pavšalno, v nasprotju z izrecnimi navedbami tožnika zaključilo, da njegova izpoved, da je trajanje postopka zanj predstavljalo moro, ni bila prepričljiva. Neutemeljeno mu sodišče očita, da ni vedel, kaj se dogaja s postopkom pred DSS Kranj, saj se v postopku dejansko ni nič dogajalo. Zloraba je tožniku očitati, da se ne spominja odvetnice, katere ime je bilo zapisano na pooblastilu pred več kot 10 leti ter da odvetnice ni kontaktiral. To, da se je tožnik živciral še tudi po prenehanju trajanja postopka pred DSS Kranj, je za odločitev v tej zadevi irelevantno. So pa ugotovitve prvega sodišča v zvezi s tem tudi nejasne in protispisne, sodišče pa tudi ni ugotovilo dejstva, v kakšnem delu in kdaj je tožnik trpel duševne bolečine zaradi kršitve njegovih pravic in kdaj in v kakšni meri se je ločeno od tega živciral zaradi dejstva, da sklenjena sodna poravnava ni bila pravična. Protispisen je očitek, da naj bi trpel zaradi finančnega prikrajšanja kot posledice stečajnega postopka. Pravno napačno je posamezniku očitati, da je trpel duševne bolečine zaradi vsebine postopka in ne zaradi trajanja postopka. Vsebina in pomen postopka sta v primerih sojenja v razumnem roku zgolj elementa, ki vplivata na višino prisojene odškodnine. Takšna pravna naziranja de facto zanikajo pravico do sojenja v razumnem roku, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in pravico do enakosti pred zakonom. S tako argumentacijo so določila Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) degradirana na raven neizvršljivih programskih določb. Da temu ni tako, je v nekaj 100 primerih razsodilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), Ustavno sodišče RS (URS) in redna sodišča v RS. Če se je sodišče že odločilo za odstop od uveljavljane sodne prakse, bi za to moralo navesti argumentirane razloge. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi razpravno načelo, saj je ugotavljalo dejstva, ki jih pravdni stranki nista zatrjevali. Kot pravnemu laiku je tožniku nepravilno očitati, da se je sekiral zaradi finančnega prikrajšanja in da se je obremenjeval s stečajnim postopkom, v zvezi s priznavanjem pravice do odpravnine, ki je širše gledano del stečajnega postopka, pa ne. Da je bil v primerjavi s posameznimi drugimi delavci družbe F. d.o.o. neenakopravno obravnavan, je tožnik izvedel iz odgovora na tožbo in je glede tega nedvomno trpel duševne bolečine. Obseg napačnih ugotovitev sodišča prve stopnje in njihova nelogičnost je tolikšna, da gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Sodba namreč nasprotuje izvedenim dokazom in je v nasprotju z vsebino zapisnika o obravnavi dne 4.6.2008, sodišče je pri argumentaciji širilo navedbe pravdnih strank ter šele v sodbi ugotavljalo dejstva, ki jih niti nista zatrjevali, razlogi sodbe pa so nelogični, nejasni, v nasprotju sami s seboj ter v nasprotju z izvedenimi dokazi. Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo tudi zato, ker poleg 8. člen URS ni upoštevalo 5. člena URS, ki državo zavezuje k aktivnemu ravnanju v zvezi z varovanjem človekovih pravic. Bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države je v tem primeru objektivna, kar izhaja tudi iz Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), katerega je potrebno uporabiti po pravilih o analogiji. Pravna praznina ne sme biti razlog zaradi katerega tožnik ni upravičen do povračila škode zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, ki jih določa tako EKČP kot tudi URS. Opozarja na primere, ko je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Napačne so navedbe sodišča prve stopnje, da se določila konvencije ne morejo uporabljati neposredno. Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z uporabo določb Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 26. členom URS, ker taka uporaba tožnika postavlja v neenakopraven položaj. Ob pravilni uporabi materialnega prava je v konkretni zadevi vprašljiva le še višina odškodnine. Odškodnina, ki jo zahteva tožnik v tej pravdi, je povsem primerljiva z odškodninami, ki jih dosoja ESČP, zato predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo samo spremeni. Tudi če bi bilo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje resnično, kar pa ni, bi tožniku odškodnina pripadala neposredno na podlagi URS in EKČP in je potrebno pri sami odmeri višine odškodnine upoštevati kriterije ESČP. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, ker meni, da tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov za tretjo pripravljalno vlogo, ker gre po vsebini in obsegu dejansko za obrazložen dopis.

Na vročeno pritožbo tožena stranka v zakonsko določenem roku ni odgovorila. Vloga, ki je prišla v spis po izteku roka, pa ni upoštevna.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine zaradi kršitve pravic do sojenja v razumnem roku, do učinkovitega pravnega sredstva in zaradi kršitve enakosti pred zakonom, ki jih zagotavljajo določila 1. odstavka 23. člena, 25. člen in 14. člen URS ter določila 1. odstavka 6. člena in 13. člena EKČP (Ur. l. RS – MP, št. 7/1994). Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na 26. člena URS ter ugotavljalo ali so podani vsi elementi civilnega delikta. Na podlagi dokazne ocene, zlasti zaslišanja tožnika, je prišlo do zaključka, da ni izkazal nastanka pravno priznane škode in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Po 1. odstavku 26. členu URS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ne gre za klasično, temveč posebno vrsto odgovornosti, kot zaščito, ki je je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 387/97). Vendar določbe 26. člena URS ni mogoče neposredno uporabiti, ker opredeljuje samo predpostavke za odškodninsko odgovornost: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza. Protipravnost ravnanja v navedeni določbi URS ni natančneje opredeljena, prav tako ni določeno, katera škoda je pravno priznana in kakšna odškodnina gre oškodovancem (prim. pritrdilno ločeno mnenje sodnice Marije Krisper Kramberger k odločbi URS U-I-65/05). Kadar določeno pravno razmerje ni urejeno z zakonom, gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti s pomočjo analogije. Osrednja sestavina analognega sklepanja je merilo podobnosti, ki ga izluščimo iz enega ali več pravnih pravil. O pravni analogiji govorimo, ko iščemo normo ob razlagi določb, s katerimi se izražajo splošna pravna načela v določenem pravnem sistemu (M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Pravna obzorja, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998, stran 148). Odgovornost države po 26. členu URS se v bistvenem ujema s primeri, ki jih urejajo splošna odškodninska pravila OZ. Zato je prvo sodišče pravilno analogno uporabilo določbe tega zakona.

Predmetna tožba je bila vložena julija 2006, ko je bil sicer že sprejet in dne 12.5.2006 objavljen ZVPSBNO (Ur. l. RS, št. 49/06). Navedeni zakon pa v končnih določbah določa začetek svoje veljavnosti s 1.1.2007. Glede zadev, v katerih je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do pričetka uporabe zakona že prenehala, pa je glede na določilo 25. člena ZVPSBNO uporaba tega zakona mogoča, če je stranka predhodno vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Nesporno je, da tožnik tega ni storil. ZVPSBNO tudi ni mogoče uporabiti analogno, ker ob nastanku spornega razmerja še ni veljal (prepoved retroaktivne uporabe zakonov).

Tožnik zahteva odškodnino tudi neposredno na podlagi 41. člena EKČP in predlaga, da se mu prisodi z upoštevanjem judikature ESČP. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da določbe EKČP, na katere se sklicuje, niso dovolj vsebino specificirane, da bi jih lahko neposredno uporabilo. Odškodninski zahtevek po tej določbi obstaja samo na mednarodni ravni, vezan je na postopek pred ESČP in se lahko uveljavlja izključno v tem postopku.

Pravno priznane oblike škode nepremoženjske škode so taksativno naštete v 179., 180., 181. in 182. členu OZ. Materialnopravno zmotno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da je mogoče kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, do učinkovitega pravnega sredstva in pravice do enakosti pred zakonom, obravnavati v okviru duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic po 179. členu OZ. O tem se je v času po izdaji izpodbijane sodbe izreklo Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 305/2009 in II Ips 591/2008. Višje sodišče iz navedenih odločb povzema, da pravice, katerih kršitev zatrjuje tožnik v tem postopku, niso osebnostne pravice, zato temelj za dosojo odškodnine ne more biti niti 179. člen OZ, natančnejša razlaga pa je razvidna iz citiranih odločb. Ker torej škoda, ki jo zatrjuje tožnik, do uveljavitve ZVPSBNO ni bila pravno priznana, je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna.

Tožniku torej odškodnina, ki jo uveljavlja v tej pravdi, že po materialnem pravu ne gre, zato pritožbenemu sodišču zaradi nerelevantnosti za odločitev na pritožbena zatrjevanja o napačni dokazni oceni, nejasnih in protislovnih razlogih sodbe ter protispisnosti odločitve sodišča prve stopnje niti ni potrebno odgovarjati (1. odstavek 360. člena ZPP). Kljub temu pa pritožbeno sodišče dodaja, da tudi teh kršitev sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Trditve pritožbe o neprerekanju pravno relevantnih dejstev so protispisne, saj je tožena stranka v vlogah odgovorila na vsa s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva in stališča. Dokazna ocena je življenjsko logična in kot taka pravilna ter ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, ker je povsem skladna 8. členu ZPP. Ta od sodišča terja ne le presojo vsakega dokaza posebej, pač pa tudi vseh dokazov skupaj in odločitev, ki temelji na uspehu celotnega postopka. Prav taka je tudi v obravnavanem primeru, grajena je na celostni in izkustveno utemeljeni oceni izpovedbe tožnika, medtem ko pritožba poudarja le posamezne dele njegove izpovedbe. Ob povedanem se izkaže, da tudi očitana protispisnost ni podana. Pritožbeno sodišče pa tudi ne vidi zatrjevanih nejasnosti v obrazložitvi. Pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da nekdo, ki trpi duševne bolečine zaradi dolgega trajanja sodnega postopka, ve vsaj to, koliko časa je postopek trajal, koga je pooblastil za postopek, kako se je postopek zaključil; da je torej aktiven pri razreševanju problema. Zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal, da bi trpel zaradi trajanja postopka pred DSS Kranj. Da tožnik ob vložitvi tožbe niti ni vedel, da so bile nekatere zadeve njegovih sodelavcev obravnavane, pa navaja celo sam v pritožbi. Zato je povsem jasno, da tudi ni mogel trpeti duševnih bolečin zaradi neenakega obravnavanja.

Tudi kar se tiče odločitve o stroških postopka, pritožba ni utemeljena. Čeprav je vloga tožene stranke z dne 27.1.2009 kratka, gre za pripravljalno vlogo. Z njo je namreč tožena stranka odgovorila na predhodno pripravljalno vlogo tožeče stranke. Da ni bila vloga tožene stranke nepotrebna, kaže tudi to, da je tožeča stranka nanjo odgovorila in sicer že v nekaj dneh – njena vloga je na sodišče prispela 12.2.2009. Zato toženi stranki gredo stroški po Odvetniški tarifi tudi za tretjo pripravljalno vlogo.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe glede kršitev, naštetih v 2. odstavku 350. člena ZPP, teh ni zaznalo, zato je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.