Jedro

Zmotno pa je stališče pritožnika, da v (vsakem) primeru, ko je zahtevek izkazan po temelju, sporna pa ostane le višina, sodišče zgolj zaradi neizkazane višine ne sme zavrniti zahtevka, ampak mora odločiti o višini po prostem preudarku. Sodišče ima namreč v skladu z določbo 216. člena ZPP pooblastilo, da odloči o višini odškodnine po prostem preudarku le, kadar se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. V danem primeru pa ni moč zaključiti, da se vrednost oblačil ne da ugotoviti ali bi se dala ugotoviti le z nesorazmernimi težavami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati znesek 245.088,00 SIT z obrestmi ter pravdne stroške z obrestmi (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki 124.106,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi (2. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti. Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Prvostopno sodišče je pravno razmerje med pravdnima strankama pravilno opredelilo kot zakup z elementi pogodbe o delu. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki 28.2.2001 sklenili pogodbo o najemu delovnih oblek (tožeča stranka kot najemodajalec, tožena stranka kot najemnik), da se je tožeča stranka zavezala ta oblačila tudi redno čistiti in menjati ter da je tožena stranka dne 15.4.2002 odstopila od pogodbe. Ugotovilo je, da tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na 6. členu pogodbe, ki določa, da mora najemnik ob odstopu od pogodbe odkupiti rabljeno najeto perilo, ki je pri njem v uporabi ter posebej zanj izdelano najeto perilo, ki je pri tožniku na zalogi, po trenutni vrednosti, češ da tožeča stranka z njim uveljavlja odkup perila zaradi prekinitve pogodbe. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je zaključilo, da bi bila tožeča stranka upravičena do plačila trenutne vrednosti predmetnih oblek, ker dokazni postopek ni pokazal, da bi tožeča stranka storitve opravljala v nasprotju z določili pogodbe ali v nasprotju s standardom, s katerim je bila tožena stranka seznanjena pred podpisom pogodbe, da pa tožeča stranka ni dokazala trenutne vrednosti oblek. Ker je ugotovilo, da priča B. J., zaposlena pri tožeči stranki, zatrjevane predpostavke o najmanj tri letni uporabni dobi oblek ni potrdila, tožeča stranka pa ni podala drugih dokaznih predlogov o življenjski dobi oblek in o trenutni vrednosti oblek, niti ni predlagala izvedenca ustrezne stroke ter ob ugotovitvi, da sodišče ni strokovnjak na področju določanja življenjske dobe oblačil in njihove trenutne vrednosti, zaključilo, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka ne more ugotoviti, kolikšna je trenutna vrednost predmetnih oblačil. Ocenilo je, da tožbeni zahtevek po višini ni utemeljen. Zato ga je zavrnilo.

Pritožnik s trditvami o življenjski dobi oblek, o načinu oblikovanja popusta, katerega je tožeča stranka priznala toženi stranki pri odkupu oblek, o dejanski uporabi in iztrošenosti delovnih oblek pri toženi stranki, posega v dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Ker gre za spor majhne vrednosti, pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen. Zato zgoraj navedene trditve niso upoštevne.

Niso utemeljeni očitki pritožnika, da je sodišče pri svoji odločitvi prišlo v nasprotje z ugotovljenimi dejstvi in izvedenimi dokazi in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je ta podana le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Prvostopno sodišče je izpovedbo priče B pravilno povzelo. V kolikor pa pritožnik smiselno trdi, da je sodišče svoje zaključke oprlo le na navedeno izpovedbo oziroma da te ni pravilno ocenilo oziroma je ni ocenilo v povezavi z izpovedbo zakonite zastopnice tožeče stranke in s trditvami le-te, s tem smiselno zatrjuje, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar je, kot že rečeno, nedopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti. Navedeno velja tudi za trditve pritožnika, da razen zaslišanja zakonitega zastopnika, ni bil izveden noben dokaz, s katerim bi tožena stranka utemeljila svoje prerekanje.

Zmotno pa je stališče pritožnika, da v (vsakem) primeru, ko je zahtevek izkazan po temelju, sporna pa ostane le višina, sodišče zgolj zaradi neizkazane višine ne sme zavrniti zahtevka, ampak mora odločiti o višini po prostem preudarku. Sodišče ima namreč v skladu z določbo 216. člena ZPP pooblastilo, da odloči o višini odškodnine po prostem preudarku le, kadar se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. V danem primeru pa ni moč zaključiti, da se vrednost oblačil ne da ugotoviti ali bi se dala ugotoviti le z nesorazmernimi težavami. Prvostopno sodišče je namreč pravilno zaključilo, da bi tožeča stranka lahko predlagala izvedenca ustrezne stroke. Ugotavljanje višine odškodnine sicer v določenih primerih predstavlja uporabo prava (npr. pri uporabi pravnega standarda "pravične" denarne odškodnine iz 1. odstavka 179. člena OZ), nikakor pa ne v obravnavanem primeru, saj ugotovitev vrednosti oblek predstavlja zgolj dejansko ugotovitev. Očitki pritožnika, da je sodba materialnopravno zmotna, so ob povedanem neutemeljeni.

Ker prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je pravilno uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).