Jedro

S tem, ko je dala tožena stranka prav prvostopnemu organu, ki je sporno pogodbo o razveljavitvi darilne pogodbe in darilno pogodbo oziroma pogodbo o priznanju lastninske pravice pravno opredelil kot darilno pogodbo, je ravnala pravilno in zakonito. Omenjena pogodba namreč vsebuje vse elemente darilne pogodbe iz 533. in naslednjih členov Obligacijskega zakona, prav tako pa vsebuje tudi dovoljenje vknjižbe lastninske pravice do 1/4 solastnih nepremičnin vl. št. 196 k.o. K AA in BB na tožnika in njegovo ženo. Zato je tudi predmet obdavčitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne upravne Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostava B, št.... z dne 18. 9. 2003. Z omenjeno odločbo je bil tožniku od podarjenega nepremičnega premoženja vl. št. 196 k.o. K do deleža 1/4 odmerjen davek na dediščine in darila od osnove 5.221.391,00 SIT v višini 285.456,00 SIT. Tožena stranka poudarja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je pritožnik na podlagi pogodbe brez datuma, naslovljene "pogodba o razveljavitvi darilne pogodbe in darilna pogodba oziroma pogodba o priznanju lastninske pravice" od AA in BB pridobil lastninsko pravico do 1/4 nepremičnine vl. št. 196 k.o. K. Prvostopni organ je pritožniku odmeril davek na dediščino in darila od davčne osnove 5.221.391,00 SIT, in sicer od 2.782.764,00 SIT v znesku 139.138,00 SIT ter od zneska 2.483.624,00 SIT po stopnji 6 % v znesku 146.318,00 SIT. Tožena stranka pri tem citira Zakon o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36788 - 8/89 in Uradni list RS, št. 48790 in 7/93). Navaja še, da je bil davek na dediščine in darila pri tožniku odmerjen po stopnjah, ki so veljale za drugi dedni red, v skladu z Odredbo o valorizaciji zneskov za odmero davkov po Zakonu o davkih občanov za leto 2003 (Uradni list RS, št. 112/2002).

Vrednost podarjene nepremičnine pa je prvostopni organ ugotovil na podlagi cenitvenega poročila izvedenca in cenilca CC.

Drugostopni organ ugotavlja, da v pogodbi z naslovom "pogodba o razveljavitvi darilne pogodbe in darilna pogodba oziroma pogodba o priznanju lastninske pravice" stranke določajo, da BB kot hči ter AA kot zet DD in EE vračata oziroma darujeta oziroma priznavata lastninsko pravico vsakemu do 1/4 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 196 k.o. K. Že sama pogodba torej vsebuje več temeljev za prenos lastninske pravice; razveljavitev darilne pogodbe z dne 24. 5. 1993, darilo ter priznanje lastninske pravice. Tožena stranka v nadaljevanju citira 533. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01). Predložena pogodba, ki sicer nosi večpomenski naslov, po svoji vsebini ustreza zakonski definiciji darilne pogodbe. Ravno tako v konkretnem primeru ne gre za primer uskladitve zemljiško-knjižnega stanja z dejanskim, saj pogodbene stranke najprej potrdijo, da sta BB in AA vsak do 1/4 lastnika nepremičnine vl. št. 196 k.o. K, v 7. točki pogodbe pa navedena dovoljujeta vknjižbo lastninske pravice na pritožnika in njegovo ženo. Tožena stranka še navaja, da je tožnik v dokaz svojih navedb predložil v postopku tudi sporazum z dne 25. 6. 1993. Glede slednjega tožena stranka meni, da je sporno že to, da je v sporazumu zapisano, da so bile nepremičnine podarjene v last hčerki in zetu zgolj zaradi vzpostavitve zasilne poti, hkrati pa sta hči in zet 1/4 v last dobljenih nepremičnin takoj podarila svojima mladoletnima otrokoma. To vsekakor ne more biti v nikakršni povezavi s potrebo po zasilni poti. Davčni organ se ne spušča v presojo svobodne volje strank in njihove razloge za sklenitev takega ali drugačnega pravnega posla. Je pa naloga davčnega organa, da glede na vsebino sklenjenega pravnega posla presodi, ali je ta podvržen plačilu davka ter katerega. V konkretnem primeru pritožnikova hči in njen mož materi in očetu vračata oziroma darujeta oziroma priznata lastninsko pravico vsakemu do 1/4 na nepremičnini vl. št. 196 k.o. K, ker ne obstoji več razlog za pridobitev nujne poti. Po mnenju tožene stranke to ni zakonski razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče razveljaviti darilno pogodbo. Poleg tega je bila darilna pogodba z dne 24. 5. 1993 že izvedena v zemljiški knjigi, zato je prvostopni organ predloženo pogodbo iz tega spora pravno opredelil kot darilno pogodbo. Glede trditve tožnika, da sta z ženo težka bolnika, hči in zet pa jima nista pripravljena pomagati, v posledici česar sta se tožnik in žena odločila, da darilno pogodbo razveljavita, saj premoženje potrebujeta za kritje bolniške oskrbe, pa tožena stranka pojasnjuje, da sta tako huda nehvaležnost obdarjenca kot nujna potreba darovalca po zakonu lahko razlog za razveljavitev darilne pogodbe. Vendar pa so take trditve pritožnika v nasprotju z navedbami, da je bila darilna pogodba razveljavljena, ker ni več potrebe po zasilni poti. Poleg tega iz sporne nedatirane pogodbe ne izhaja, da bi pogodbene stranke razdirale darilno pogodbo z dne 24. 5. 1993, kot tudi ne, da bi to storile iz razloga hude nehvaležnosti obdarjenca ali nujnih potreb darovalcev. Po določbi 15. člena Zakona o davčnem postopku, morajo zavezanci za svoje trditve v postopku predložiti tudi dokaze, kar pa pritožnik ni storil. Drugostopni organ zato ni mogel preveriti njegovih navedb, da je bila pogodba z dne 24. 5. 1993 razveljavljena zaradi težke bolezni njega in žene, ob čemer jima zet in hči nista pripravljena pomagati.

Tožnik v tožbi navaja, da je drugostopenjski organ v svoji obrazložitvi zelo nazorno prikazal primer in s tem potrdil, da ga dobro razume. Ne glede na to, pa se tožnik z njegovimi ugotovitvami ne more strinjati. Drugostopni organ namreč vztraja na stališču, da pridobitev nujne poti ne more biti razlog za razveljavitev darilne pogodbe. Prav darilna pogodba je lahko tista listina, na osnovi katere je mogoče v zemljiško knjigo vpisati kot solastnika hčerko, zeta in vnuke. Le tako je mogoče pridobiti pravico do voženj po nujni poti. Obrazložitev, da sta hčerka in zet po pridobitvi nepremičnin te takoj podarila svojima mladoletnima otrokoma, je za tožnika nesprejemljiva, saj je edini namen darilne pogodbe prav ta, da se s tem, ko sta vnuka postala solastnika, omogoči vpis v zemljiško knjigo ter tako pridobi pravica voženj po nujni poti. V kolikor se vpis v zemljiško knjigo na vnuke ne bil izvedel, bi lastnik parcele, preko katere poteka nujna pot, tožil hčer in zeta. Hčerka, zet in vnuki nikoli za čas njegovega in življenja njegove žene ne bi postali solastniki njunih nepremičnin, če ne bi imeli potreb po vožnjah do njihove hiše. Zato sta na predlog odvetnika dobromerno pristala na tako listino, ki bi jima omogočala povezavo s cestnim omrežjem. Ta listina pa ni mogla biti drugačna kot darilna pogodba. Iz sporazuma z dne 26. 5. 1993 je nedvomno razvidno, da je darilna pogodba sklenjena zgolj zaradi pridobitve nujne poti. Torej se vrnitev nepremičnine ne more smatrati za darilo, še manj pa, da gre vrnitev v breme nepremičnin hčere in zeta, kot to želi prikazati tožena stranka. Le kdo in kako bi v času sklepanja darilne pogodbe mogel predvideti, da se bodo družinske razmere in bolezensko stanje ter nehvaležnost hčerke tako spremenile, da bosta iz tega razloga z ženo prisiljena darilno pogodbo razdreti. Ker se z odločbo drugostopenjskega organa tožnik globoko ne strinja, predlaga, da jo sodišče odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane odločbe v smislu 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja: Da bi se listina brez datuma, imenovana pogodba o razveljavitvi darilne pogodbe in darilna pogodba oziroma pogodba o priznanju lastninske pravice, lahko opredelila zgolj kot preklic darilne pogodbe, morajo biti za to izpolnjeni v zakonu določeni pogoji. Tako 539. člen Obligacijskega zakonika določa, da darovalec lahko prekliče darilno pogodbo, če pride po sklenitvi pogodbe v položaj, da je ogroženo njegovo preživljanje, pri čemer obdarjenec lahko zadrži darilo, če darovalcu zagotovi preživljanje. Prav tako lahko v smislu 540. člena istega zakona darovalec prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. To se stori na tak način, da v smislu 542. člena zakona z izjavo o preklicu zahteva darovalec vrnitev darovane stvari ali pravice oziroma plačilo vrednosti, za katero je obdarjenec na podlagi darilne pogodbe obogaten. Pri tem se darilna pogodba lahko prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec izvedel za razlog za preklic (543. člen zakona). Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, pa sporna pogodba niti ne navaja zakonskih razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče razveljaviti darilno pogodbo, niti iz njih ne izhaja, da bi tožnik pri preklicu darilne pogodbe ravnal v skladu z zakonom. S tem, ko je dala tožena stranka prav prvostopnemu organu, ki je sporno pogodbo o razveljavitvi darilne pogodbe in darilno pogodbo oziroma pogodbo o priznanju lastninske pravice pravno opredelil kot darilno pogodbo, je ravnala pravilno in zakonito. Omenjena pogodba namreč vsebuje vse elemente darilne pogodbe iz 533. in naslednjih členov Obligacijskega zakona, prav tako pa vsebuje tudi dovoljenje vknjižbe lastninske pravice do 1/4 solastnih nepremičnin vl. št. 196 k.o. K AA in BB na tožnika in njegovo ženo. Zato je tudi predmet obdavčitve. Naloga in pristojnost davčnega organa je odmera davka kot posledice določenega pravnega posla, s katerim se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, pri čemer davčni organ presodi vsebino predložene listine iz vidika izvajanja davčnih predpisov.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.