Jedro

Ustno sklenjena pogodba med župnikom in priložnostno čistilko župnišča o uporabi sobe s souporabo kopalnice, je podstanovalska pogodba, ki preneha z odpovedjo ob pogojih iz 73. člena ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na odpoved stanovanjskega razmerja na sobi in na izselitev toženke v roku 30 dni.

Toženka se je pritožila in sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odpovedi stanovanjskega razmerja, v preostanku pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Toženka se ne more strinjati s stališčem sodišča druge stopnje, da gre za podstanovalsko razmerje, saj sodišče prve stopnje ni uporabilo kot pravno podlago 73. člena ZSR. Podstanovalsko razmerje je drugačno kot stanovalsko, zlasti ko gre za odpovedovanje in zadeva je bila neutemeljeno zreducirana na podstanovalsko razmerje. Prvostopno sodišče vseh okoliščin ni zadosti ugotovilo. Zadeva je toliko bolj vprašljiva, ker se je med postopkom zgodila kršitev, čeprav se revident zaveda, da to ne more biti predmet revizije, ker to ni revizijski razlog. Sodišče prve stopnje je namreč dopustilo spremembo subjekta na strani tožeče stranke, kar je po prepričanju tožene stranke bilo napačno.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni ogovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Na druge kršitve revizijsko sodišče sme in mora paziti le, če jih revident izrecno uveljavlja (386.člen ZPP). Tožena stranka se za uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravnega postopka ni odločila, saj njenih navedb v zvezi s spremembo subjekta na strani tožeče stranke ni mogoče razumeti kot uveljavljanje procesnih kršitev v pomenu določila 2.odstavka 385.člena ZPP.

Revizijski razlog, ki ga tožena stranka uveljavlja, pa ni podan. Revizijsko sodišče preizkuša pravilno uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Zato so v obravnavanem primeru pravno pomembna dejstva: po dogovoru z župnikom je toženka uporabljala v župnišču le eno sobo s souporabo pomožnih prostorov, toženka je leta 1988 prejela pismeno odpoved z odpovednim rokom enega leta. Zato je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razmerje opredelilo kot podstanovalsko pogodbo, ki je bila sklenjena sicer ustno in za nedoločen čas, vendar realizirana (71. člen ZSR, t.j. Zakon o stanovalskih razmerjih, Uradni list SRS št. 35/82, 14/84, uporaba na podlagi 158. člena Stanovanjskega zakona, Uradni list RS št. 18/91-I). Tudi pogoj iz določila 73. člena ZSR t.j. pismena odpoved z ustreznim odpovednim rokom je bil tako izpolnjen, zato ni dvoma, da je podstanovalska pogodba prenehala in da je izpraznitveni zahtevek utemeljen.

Kar pa revidentka navaja v zvezi z zahtevkom na odpoved stanovalskega razmerja, pa glede na razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje ne more biti predmet preizkusa revizijskega sodišča, saj v tem delu ne gre za pravnomočno odločbo. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni zapisalo člena zakona (je pa opredelilo razmerje med strankama kot podstanovalsko), in da je to pomanjkljivost odpravilo sodišče druge stopnje, na materialnopravno pravilnost obravnavane sodbe ne more vplivati.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni doložnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).