Jedro

ZP-1 v 44. členu določa zgolj rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije za prekršek oziroma s tem povezanih obveznosti. Če se je izvrševanje začelo v rokih iz ZP-1, pa glede izterjave obveznosti iz naslova stroškov postopka napotuje na določbe ZDavP-2 o pravici do izterjave davka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. S sklepom o davčni izvršbi št. DT 4933-231746/2013-4 z dne 17. 1. 2018 (v nadaljevanju: prvostopenjski ali izpodbijani sklep) je Finančna uprava Republike Slovenije sklenila: 1. da je tožnik dolžan plačati stroške postopka v znesku 30,00 EUR, stroške davčne izvršbe v višini 25,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR, pri čemer obveznosti temeljijo na naslednjih izvršilnih naslovih: - sklepu št. 9910066676059 z dne 14. 8. 2009, ki ga je izdala Policijska postaja P. in ki je postal izvršljiv 15. 11. 2012, - sklepu št. DT 4933-231746/2013-3 z dne 3. 1. 2014, ki ga je izdala Finančna uprava Republike Slovenije in ki je postal izvršljiv 23. 1. 2014; da se zoper tožnika opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima pri A. d.d., kot je to določeno v točkah 2. do 4. izreka; 5. da vse stroške davčne izvršbe plača tožnik in 6. da njegova pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je policija prvostopenjskemu organu poslala predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z navedenima izvršilnima naslovoma. Ker tožnik ni poravnal dolgovanih denarnih obveznosti, je bilo treba izdati izpodbijani sklep, pri čemer se prvostopenjski organ sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) ter Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik).

2. Po tožnikovi pritožbi je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-499-23-38/2018-2 z dne 14. 8. 2018 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) odločilo, da se izpodbijani sklep spremeni v 1. točki izreka, in sicer v 1. alineji drugega odstavka v navedbi vrste izvršilnega naslova in datumu izdaje izvršilnega naslova tako, da se v tem delu pravilno glasi: "plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 11. 10. 2012", ter v 2. alineji drugega odstavka v navedbi izdajatelja izvršilnega naslova in datumu izvršljivosti tako, da se v tem delu pravilno glasi: "Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad Maribor in ki je postal izvršljiv dne 22. 1. 2014"; v preostalem delu se izpodbijani sklep potrdi in pritožba zavrne ter še ugotovi, da stroški postopka niso bili priglašeni.

3. Drugostopenjski organ v obrazložitvi citira določbe ZDavP-2 ter pojasnjuje, da izpodbijani sklep vsebuje predpisane sestavine, vendar ga je bilo treba, skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), v izreku spremeniti, kot je opisano. Sicer pa ugotavlja, da so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, to je plačilni nalog št. 9910066676059, ki ga je izdala Policijska postaja P., opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je nalog postal pravnomočen 8. 11. 2012 in izvršljiv 15. 11. 2012. Omenjeno potrdilo se glede na določbe 169. in 179. člena ZUP in ustaljeno sodno prakso lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, ne pa v postopku davčne izvršbe. Tožnik obveznosti po plačilnem nalogu do izdaje izpodbijanega sklepa ni poravnal. Glede na pritožbeni ugovor o zastaranju drugostopenjski organ uvodoma pojasni, da se v primeru, če je pravica do davčne izvršbe zastarala, po 6. točki prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 davčna izvršba ustavi, za kar je pristojen prvo- in ne drugostopenjski organ (tako tudi sodba tega sodišča I U 954/2012 z dne 7. 11. 2012). Sicer pa ugotavlja, da ugovor o zastaranje pravice do izterjave ni utemeljen. V tej zvezi citira določbe 44. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1), v zvezi s 30. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1H), ter obrazloži, da ZP-1 določa zgolj rok za začetek izvrševanja sankcije; če je izvršba začeta pravočasno, pa glede njenega dokončanja napotuje na uporabo določb (125. in 126. člena) ZDavP-2. Po navedenem ugotavlja, da je predlagatelj izvršbe 27. 8. 2013, torej v dvoletnem relativnem zastaralnem roku iz 44. člena ZP-1, pristojnemu prvostopenjskemu organu posredoval predlog za izterjavo, kar je pretrgalo zastaranje. Izterjava predmetne terjatve se je začela z izdajo sklepa o davčni izvršbi Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Maribor št. DT 4933-231746/2013-3 z dne 3. 1. 2014 (v nadaljevanju: sklep z dne 3. 1. 2014), tožniku vročenega 22. 1. 2014, kar je v okviru relativnega dvoletnega kot tudi absolutnega štiriletnega roka iz 44. člena ZP-1. Nato je bil 17. 1. 2018 izdan izpodbijani sklep, tožniku vročen 3. 2. 2018, kar je v okviru v 125. členu ZDavP-2 določenega petletnega roka od dneva pretrganja zastaranja in v desetletnem absolutnem roku, odkar je zastaranje prvič začelo teči, iz 126. člena ZDavP-2. Prav tako ni zastarala pravica do izterjave stroškov izdaje sklepa z dne 3. 1. 2014 v višini 25,00 EUR. Pri tem gre za stroške postopka kot pripadajočo dajatev, ki se šteje za davek (drugi in četrti odstavek 3. člena ZDavP-2), pravica do izterjave pa ni zastarala, saj do izdaje izpodbijanega sklepa ni potekel relativni petletni rok od dneva, ko bi bilo terjatev treba plačati (torej od dneva izvršljivosti sklepa z dne 3. 1. 2014, to je 22. 1. 2014), niti absolutni desetletni rok od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in je zato sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da je bila v zvezi z njegovo pritožbo zoper izpodbijani prvostopenjski sklep izdana drugostopenjska odločba, s katero je bila delno spremenjena vrsta in datum izdaje izvršilnega naslova v 1. točki v drugem odstavku 2. alineje, tako da je s tem postal izvršljiv 22. 1. 2014, prej pa je bil na podlagi sklepa št. 991006667605 z dne 14. 8. 2009 Policijske postaje P., ki je postal izvršljiv 15. 11. 2012. Ne glede na prvi ali drugi datum pa je po tožnikovem mnenju nastopilo zastaranje po 44. členu ZP-1. V tej zvezi poudarja, da je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe zapisano, da pritožbeni organ ni pristojen za ustavitev postopka davčne izvršbe, temveč je to v pristojnosti prvostopenjskega organa, lahko pa tudi sodbe tega sodišča I U 954/2012 z dne 7. 11. 2012. V konkretnem primeru je bil sklep št. 9910066676059 pravnomočen 15. 11. 2012. Res da zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, vendar se skladno s tretjim odstavkom 44. člena ZP-1 sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let o dneva, ko je odločba oziroma sklep postal pravnomočen, kar pomeni, da po štirih letih od pravnomočnosti izvršilnega naslova ni mogoče izdati sklepa, kot je izpodbijani. Omenjeni rok je, kot navaja tožnik, potekel v obeh primerih, tako ob pravilnem upoštevanju pravnomočnosti sklepa št. 9910066676059, izvršljivega 15. 11. 2012, kot ob popravljeni pravnomočnosti iz drugostopenjske odločbe, ki navaja datum izvršljivosti 22. 1. 2014. Slednje je sicer vprašljivo in nezakonito, saj Finančna uprava RS oziroma pritožbeni organ nima pristojnosti, da sam spreminja datum izvršljivosti in pravnomočnosti izdanih odločb oziroma sklepov drugih organov, v tem primeru Policijske postaje P.. Tožnik pričakuje, da sodišče zaradi zastaranja terjatve po 44. členu ZP-1 izpodbijano odločitev odpravi oziroma zadevo vrne v ponovno upravno odločanje.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih, razvidnih iz obrazložitve izpodbijanega prvostopenjskega sklepa in drugostopenjske odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Kot izhaja iz vsebine tožbe, tožnik v tem upravnem sporu izpodbija prvostopenjski sklep o davčni izvršbi, kot je bil spremenjen z drugostopenjsko odločbo.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, pravilen je bil tudi postopek, v katerem je bila izdana. Sodišče lahko sledi bistvenim razlogom, s katerimi je odločitev utemeljena, in jih zato v celoti ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

9. Z izpodbijanim sklepom je bilo sklenjeno, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba na njegova denarna sredstva, in sicer zaradi izterjave obveznosti iz naslova stroškov postopka v znesku 30,00 EUR, stroškov davčne izvršbe v višini 25,00 EUR in stroškov izdaje samega izpodbijanega sklepa v višini 10,00 EUR. Pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti, do katerih je prišlo v izpodbijanem sklepu pri opredelitvi izvršilnih naslovov, ki so podlaga za izvršbo, je na podlagi pristojnosti, ki jih ima po določbah 251. člena ZUP, ob odločanju o pritožbi popravil drugostopenjski organ in s svojo odločbo spremenil izpodbijani sklep tako, da je (upoštevaje izrek in obrazložitev drugostopenjske odločbe) razvidno, da podlago za izdajo sklepa pomenita naslednja izvršilna naslova: plačilni nalog za plačilo sodne takse št. 9910066676059 z dne 11. 10. 2012, ki ga je izdala Policijska postaja P. in ki je (kot je razvidno iz potrdila omenjenega organa na plačilnem nalogu, ki se nahaja v upravnem spisu) postal pravnomočen 8. 11. 2012 in izvršljiv 15. 11. 2012, ter sklep št. DT 4933-231746/2013-3 z dne 3. 1. 2014, ki ga je izdala Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad Maribor in ki je postal izvršljiv dne 22. 1. 2014. Ne gre torej za to, da bi drugostopenjski organ sam spremenil datum izvršljivosti izvršilnega naslova s št. 9910066676059 (z datuma 15. 11. 2012 na datum 22. 1. 2014), kot se zavajajoče skuša prikazati v tožbi, ampak (je jasno razvidno, da) gre za dva izvršilna naslova: po prvem, to je plačilnem nalogu Policijske postaje P. št. 9910066676059 se terja plačilo obveznosti v višini 30,00 EUR iz naslova stroškov postopka o prekršku (in sicer konkretno sodne takse), po drugem, to je sklepu Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Maribor št. DT 4933-231746/2013-3 pa se terja 25,00 EUR stroškov davčne izvršbe (podlaga za terjani znesek 10,00 EUR stroškov izdaje izpodbijanega sklepa pa so določbe ZDavP-2 in prvega odstavka 66. člena Pravilnika).

10. Že iz razlogov, ki jih je navedel drugostopenjski organ, pa tudi izhaja, da ugovor zastaranja, ki ga uveljavlja tožnik, ni utemeljen. Sodišče pri tem poudarja, da je z vidika navedenega ugovora za odločanje v obravnavani zadevi pomembno (le) stanje ob izdaji prvostopenjskega sklepa o davčni izvršbi z dne 17. 1. 2018. Kolikor bi po tem nastopili pogoji za zastaranje, se uvedena davčna izvršba ustavi (6. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2), in sicer sklep o ustavitvi izvršbe po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika izda prvostopenjski organ, kar je pojasnil že drugostopenjski organ in se pri tem skliceval na sodno prakso (sodbo v zadevi I U 954/2012). Ob izdaji sklepa z dne 17. 1. 2018 pa glede na okoliščine, razvidne iz spisov zadeve, zastaranje pravice do izterjave in s tem do izdaje omenjenega sklepa o davčni izvršbi ni nastopilo.

11. Kot je navedeno v drugostopenjski odločbi, ZP-1 v prvem odstavku 44. člena določa, da se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu sankcije ne morejo izvrševati (drugi odstavek istega člena ZP-1). Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (tretji odstavek 44. člena ZP-1). Po četrtem odstavku 44. člena ZP-1 globe, odvzema premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in stroškov postopka, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo, drugih sankcij pa ne po poteku štirih let od začetka njihovega izvrševanja. Citirana določba je bila v ZP-1 vnesena z ZP-1H, ki je začel veljati 14. 6. 2013, in se po prehodni določbi 30. člena ZP-1H uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do uveljavitve tega zakona še niso bile izvršene. Kot sledi iz povedanega, ZP-1 v 44. členu določa zgolj rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije za prekršek oziroma s tem povezanih obveznosti. Če se je izvrševanje začelo v rokih iz ZP-1, pa glede izterjave obveznosti iz naslova stroškov postopka napotuje na določbe ZDavP-2 o pravici do izterjave davka. Po tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni rok). Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2); po pretrganju začne zastaranje znova teči, čas, ki je potekel pred pretrganjem, pa se ne šteje v zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Ne glede na navedeno po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 davčna obveznost v vsakem primeru preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič pričelo teči (absolutni rok).

12. Plačilni nalog št. 9910066676059 z dne 11. 10. 2012, ki ga je izdala Policijska postaja P. in s katerim je bilo tožniku naloženo plačilo 30,00 EUR sodne takse, ki pomeni strošek postopka o prekršku, je postal pravnomočen 8. 11. 2012 in izvršljiv 15. 11. 2012. Policijska postaja P. je 27. 8. 2013 pristojnemu prvostopenjskemu organu posredovala predlog za izterjavo predmetne obveznosti, nakar je bil 3. 1. 2014 izdan prvi sklep o davčni izvršbi predmetne obveznosti, to je sklep Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Maribor št. DT 4933-231746/2013-3, ki je bil tožniku vročen 22. 1. 2014. S tem se je (v okviru dvoletnega relativnega kot absolutnega štiriletnega roka iz prvega oziroma tretjega odstavka 44. člena ZP-1) začelo izvrševanje predmetne obveznosti iz naslova stroškov postopka o prekršku in s tem je bil tek zastaralnega roka pretrgan. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi pa je bil izdan 17. 1. 2018 in tožniku vročen 3. 2. 2018. Kar je bilo v okviru petletnega roka (iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2) od dneva pretrganja zastaranja in v okviru desetletnega absolutnega roka (iz šestega odstavka 126. člena ZDavP-2) od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. Pri čemer sodišče v zvezi z izterjavo obveznosti po plačilnem nalogu, ker gre za sodno takso, pripominja, da ugovor o zastaranju pravice do njene izterjave tudi glede na določbe Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) nima podlage. Po 9. členu ZST-1 pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo (prvi odstavek); zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je izterjava takse, pri čemer zastaranje v vsakem primeru nastane v desetih letih po zapadlosti takse v plačilo (drugi odstavek). Navedeni roki za prisilno izterjavo naložene sodne takse, glede na predhodno opisane okoliščine konkretnega primera, ob izdaji izpodbijanega sklepa z dne 17. 1. 2018, vročenega 3. 2. 2018, niso bili prekoračeni.

13. Glede na citirane določbe ZDavP-2 in okoliščine obravnavanega primera ni zastarala niti pravica do izterjave 25,00 EUR stroškov davčne izvršbe po sklepu Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Maribor št. DT 4933-231746/2013-3, pri čemer niti ni bistveno, ali je ta postal izvršljiv 23. 1. 2014 ali 22. 1. 2014, saj ne glede na to ob izdaji prvostopenjskega sklepa z dne 17. 1. 2018, ki je bil tožniku vročen 3. 2. 2018, očitno ni potekel relativni petletni rok od dneva, ko bi bilo treba to terjatev plačati (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2), in ne absolutni desetletni rok od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

14. Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1). Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker tožnik njene izvedbe ni zahteval, v tožbi (ki ji je priložil le drugostopenjsko odločbo) ni predlagal dokazov, ki naj bi jih izvedlo sodišče na glavni obravnavi, predvsem pa ni obrazloženo, s konkretnimi nasprotnimi navedbami izpodbijal v upravnem davčnem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki so pomembne za izpodbijano odločitev o davčni izvršbi (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).