Jedro

Ne glede na to, da gre pri spremljanju in korekciji izhodiščne vrednosti za normodajno funkcijo ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, to ne izključuje pravice stranke, da dokazuje dejstva, od katerih je odvisna zakonitost določbe podzakonskega predpisa oziroma dejstva, relevantna za določitev vrednosti podržavljenih zemljišč v smislu prvega odstavka 44. člena ZDen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Domžale št. 32100-464/92-25831 z dne 14. 3. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 760,06 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Domžale (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo pokojni A.A. kot upravičenki priznala odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. za podržavljene nepremičnine oziroma njihove dele: - 561 m2 parcele št. 41 k.o. ..., vrt 4, - parc. št. 38/1 k.o. ..., vrt 2, - parc. št. 43/1 k.o. ..., vrt 3, - parc. št. 38/2 k.o. ..., sadovnjak 2, - 31 m2 parc. št. 44/2 k.o. ..., vrt 3, v vrednosti 6.280,80 DEM in za zavezanca za plačilo odškodnine določila Slovensko odškodninsko družbo d.d. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je odločba izdana v ponovnem postopku na podlagi odločbe drugostopenjskega organa z dne 22. 1. 2007, s katero je bila v tem obsegu odpravljena odločba prvostopenjskega organa z dne 7. 2. 2005. Upravni organ je v skladu z napotki drugostopenjskega organa pozval tožnika kot vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, naj organu predložita dokazila o tem, da so zemljišča s parc. št. 41, 38/1, 43/1 in 44/2, vse k.o. ... v času podržavljenja dejansko izpolnjevala pogoje za uvrstitev v katastrsko kulturo vrt, in sicer v skladu s 7. členom Pravilnika za katastrsko klasifikacijo zemljišč (v nadaljevanju Pravilnik/79). Tožnika sta na poziv upravnega organa odgovorila, da so bila predmetna zemljišča v času podržavljenja nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča, ki so po Odloku o gradbenih okoliših v Občini Moravče spadala v ožji gradbeni okoliš Občine Moravče, in za katere sta dokazala komunalno opremljenost z vodovodom iz leta 1931, opremljenost z elektriko, neposredno bližino ceste, kar brez komunalne gradnje ne bi bilo možno, ter z izjavama prič, da je na tem delu obstajala ulica, kar tudi ne bi bilo mogoče brez načrtov stanovanjske oziroma zazidalne gradnje. Upravni organ je v poročilu o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 11. 2. 2011 navedel, da glede na odločbo drugostopenjsko odločbo z dne 22. 1. 2007 v ponovnem postopku ni sporen status predmetnih podržavljenih zemljišč v k.o. ..., pač pa je sporno vrednotenje zemljišč. Ker je v teku ponovnega postopka ugotovil, da tožnika nista predložila dokazil o tem, da so predmetna zemljišča v času podržavljenja dejansko izpolnjevala pogoje za uvrstitev v katastrsko kulturo vrt, jih je vrednotil v skladu s Pravilnikom/79 glede na klasifikacijski razred, v katerega je zemljišče mogoče uvrstiti. Za vrednotenje pa je uporabil Odlok o način določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). Upravni organ je pri izračunu vrednosti podržavljenih zemljišč katastrsko kulturo prevedel v ekstenzivni sadovnjak in vrednost izračunal na podlagi 4. č člena Odloka. Tožnika sta v pripombah na poročilo vztrajala, da so bila predmetna zemljišča ob podržavljenju po statusu stavbna zemljišča ter sta ugovarjala vrednotenju zemljišč kot kmetijskih.

2. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 27. 3. 2012 zavrnilo pritožbo tožnikov zoper prvostopenjsko odločbo.

3. Tožnika v tožbi menita, da bi upravni organ moral vrednotiti podržavljena zemljišča kot nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča. Tožnika sta v postopku vseskozi dokazovala tak status podržavljenih zemljišč v času podržavljenja, in ker formalnega podzakonskega akta o opredelitvi namembnosti v času zaplembe ni bilo mogoče pridobiti, z ostalimi dokaznimi sredstvi. Čeprav je šlo za legitimna dokazna sredstva, sta jih upravna organa v celoti ignorirala, s čemer sta kršila pravila postopka, s tem pa so bile kršene tudi njune ustavne pravice iz 2., 14. in 22. člena Ustave. Z izpodbijano odločbo je bila določena odškodnina v znesku 2.280,80 DEM za 4.140 m2 zemljišč. Taka odškodnina je neprimerna in ne ustreza sedanji realni vrednosti nepremičnin, kot to zahteva prvi odstavek 44. člena ZDen. To bi namreč pomenilo za m2 podržavljenega zemljišča v ožjem urbanem delu mesta Moravče zgolj 0,77 EUR, čeprav se dejanske cene gibljejo za nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča med 40 in 130 EUR/m2, medtem ko cene kmetijskih zemljišč na tem območju dosegajo za ekstenzivni sadovnjak 3,50 EUR oziroma za njivo 4,0 EUR na m2. Tožnika dalje navajata, da 5. člen Odloka tudi izrecno določa, da bi moralo ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, tekoče spremljati tržne cene kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji ter bi moralo, če ugotovi, da je razlika med tržno vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po tem odloku, večja od 10 %, določiti novo izhodiščno vrednost zemljišča. Navedeno pa se še vedno ni zgodilo, saj izhodiščna cena zemljišč ostaja na ravni iz leta 1992. Zaradi navedenega je Odlok v nasprotju z zakonom, konkretno s 44. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ter bi ga sodišče ne moglo uporabiti (exceptio illegalis). Navedeno je v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, načelom enakosti pred zakonom iz 44. člena Ustave in v nasprotju s temeljnim načelom ZDen, da se morajo stare krivice popraviti in da se ne sme povzročati novih. Odlok je tako neskladen z ZDen in je nezakonit. Tožnika še navajata, da glede na 1. člen Odloka in določbe 44. člena ZDen, glede na katere je relevantno stanje v času podržavljenja, organ kasnejših sprememb Pravilnika/79 ne bi mogel upoštevati. Glede na navedeno je postopanje prvostopenjskega organa, ki je katastrsko kulturo vrt prevedel v ekstenzivni sadovnjak, nepravilno. S tem je kršil ustavno zagotovljene pravice tožnikov, ki izhajajo iz 2. člena Ustave, 14., 22., 33., 67., 120., 153. do 155. člena Ustave. Tožnika se v dokazne namene sklicujeta na dokumente, ki predstavljajo upravne spise v zadevi, predlagata zaslišanje prič B.B. in C.C. ter postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki naj oceni realno vrednost podržavljenih nepremičnin. Sodišču predlagata, naj samo odloči tako, da upravičenki prizna odškodnino za podržavljena zemljišča v znesku 110.918,88 DEM oziroma v primerni višini, ki bo upoštevala realno vrednost nepremičnin, podrejeno pa, naj sodišče zadevo organu v ponoven postopek z ustreznimi napotki. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. SOD (zdaj Slovenski državni holding d.d.) kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo pritrjuje ugotovitvi organa, da so predmet denacionalizacije podržavljena kmetijska zemljišča ter se sklicuje na ugotovitve ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, v dopisu z dne 10. 5. 2012, da se je tržna cena kmetijskih zemljišč v primerjavi z izhodiščno ceno iz 4. člena Odloka celo znižala (za okoli 15 %), zaradi česar zavrača trditve tožnikov, da sta zaradi neustrezne izhodiščne vrednosti prikrajšana. Navaja, da tožnika tudi nista uspela dokazati, da bi podržavljena zemljišča z evidentirano katastrsko kulturo vrt ustrezala zahtevam za tako kulturo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. To sodišče je o tožbi že odločilo s sodbo I U 618/2012 z dne 21. 5. 2013, s katero je tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče pa je s sklepom X Ips 222/2013 z dne 18. 6. 2015 sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje.

7. Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku presodilo, da je pravilno materialnopravno stališče tega sodišča (ki temelji na uveljavljeni in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča), da je mogoče kot nezazidana stavbna zemljišča vrednotiti le tista zemljišča, sicer podržavljena kot kmetijska zemljišča, ki so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je tako namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena, in da je tudi pravilna presoja sodišča, da v zvezi s tem očitana kršitev pravil dokaznega prava ni podana. Vrhovno sodišče se je tudi strinjalo s presojo tega sodišča, da ne pride v poštev vrednotenje podržavljenih zemljišč na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, saj tožnika nista izkazala, da bi v času podržavljenja obstajal predpis, ki bi odvzeta zemljišča predvidel za zazidavo, in ker niti predpis, na podlagi katerega je bilo premoženje odvzeto (po upravnih odločbah Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe, Uradni list FLRJ, 61/46, 74/46), ni imel take narave. Vrhovno sodišče je sodišču pritrdilo tudi, da se je pri odločanju pravilno oprlo na Pravilnik/79, saj Odlok glede na čas sprejema pri katastrskih kulturah upošteva katastrsko klasifikacijo zemljišč po navedenem pravilniku, ter da je pravilno presodilo, da podržavljenih zemljišč ni mogoče vrednotiti kot vrt, če ni bilo izkazano, da bi ta zemljišča že ob podržavljenju ustrezala vsebini pojma vrta, kot to določa Pravilnik/79, to je, da je bilo že ob podržavljenju na teh zemljiščih urejeno namakanje ali so se na njih gojile vrtnine in cvetje za prodajo. V zvezi z nasprotovanjem tožnikov vrednotenju podržavljenih zemljišč z uporabo izhodiščnega faktorja 3,94 DEM iz 4. člena Odloka, in sicer z utemeljitvijo, da ta vse od uveljavitve Odloka v letu 1992, kljub določbi drugega odstavka 5. člena Odloka in vmesni rasti cen, ni bil spremenjen, pa je Vrhovno sodišče presodilo, da bi tožnikoma moralo biti omogočeno dokazovanje nezakonitosti navedene določbe podzakonskega predpisa, zato je sodbo I U 618/2012 z dne 21. 5. 2013 razveljavilo.

8. V ponovnem postopku je to sodišče presodilo, da je tožba utemeljena.

9. Glede na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 222/2013 z dne 18. 6. 2015 je sporno le še, ali so bila podržavljena kmetijska zemljišča vrednotena tako, kot zahteva prvi odstavek 44. člena ZDen, s tem ko so bila vrednotena z uporabo izhodiščnega količnika 3,94 EUR, ki je določen v 4. členu Odloka.

10. Tožnika v tožbi namreč ugovarjata, da je Odlok v 4. členu v nasprotju s 44. členom ZDen, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Tožnika se dalje sklicujeta, da 5. člen Odloka tudi izrecno določa, da bi moralo ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, tekoče spremljati tržne cene kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji ter bi moralo, če ugotovi, da je razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po tem Odloku, večja od 10 %, določiti novo izhodiščno vrednost zemljišča, ter navajata, da se to še ni zgodilo, saj izhodiščna cena zemljišč ostaja na ravni iz leta 1992. 11. Ker na določbi 4. člena Odloka izpodbijana odločba temelji, saj je odškodnina izračunana ob upoštevanju izhodiščne vrednosti 3,94 DEM iz te določbe Odloka, bi izkazana nezakonitost te določbe Odloka – iz razloga, ker posega v samo bistvo osnovnega kriterija 44. člena ZDen, ki je upoštevanje sedanje vrednosti podržavljenega premoženja - posledično pomenila nezakonitost izpodbijane odločbe. Ne glede na to, da gre v drugem odstavku 5. člena Odloka, ki nalaga spremljanje in korekcijo izhodiščne vrednosti iz 4. člena Odloka, za normodajno funkcijo ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, pa po mnenju Vrhovnega sodišča to ne izključuje pravice stranke, da dokazuje dejstva, od katerih je odvisna zakonitost določbe podzakonskega predpisa oziroma dejstva, relevantna za določitev vrednosti podržavljenih zemljišč v smislu prvega odstavka 44. člena ZDen. Neupoštevanje te pravice stranke pomeni bistveno kršitev pravil postopka (146. člen ZUP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP), saj lahko vpliva na odločitev v zadevi.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V tem postopku bo ta moral v skladu s pravnim mnenjem te sodbe (ki v tem sledi Vrhovnemu sodišču v sklepu X Ips 222/2013 z dne 18. 6. 2015) tožnikoma omogočiti dokazovanje dejstev, relevantnih za ugotovitev sedanje vrednosti podržavljenih kmetijskih zemljišč. To pa pomeni najprej ugotavljanje (z izvedencem ustrezne stroke), ali so se tržne cene zemljišč povečale glede na vrednost zemljišča, ugotovljeno po Odloku, za več kot 10 % (drugi odstavek 5. člena Odloka); če bi bilo ugotovljeno, da so se, potem izhodiščne vrednosti iz 4. člena Odloka ni več mogoče uporabiti (exceptio illegalis), kar glede na četrti odstavek 64. člena ZUS-1 velja tudi za upravni organ v ponovnem postopku. V tem primeru bo sedanjo vrednost zemljišč treba ugotavljati na drugačen način (kot možnost je v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 974/2008 z dne 9. 4. 2008 navedeno upoštevanje porasta tržnih cen).

13. Ker sta tožnika v tem upravnem sporu uspela, jima je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ter na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 347,70 EUR (285,00 EUR z 22 % DDV). Stroške revizijskega postopka pa je sodišče odmerilo z upoštevanjem drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife, na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Tožnika sta v reviziji navedla vrednost spornega predmeta 53.500,60 EUR, sodišče pa ga je upoštevalo v vrednosti 4.000,00 EUR v skladu z 22. členom ZOdvT (upoštevajoč pri tem, da gre v zadevi za odškodnino za podržavljeno kmetijsko zemljišče, ki je bila v izpodbijani odločbi priznana v višini 6.280,00 DEM, ter ne za nezazidano stavbno zemljišče, glede na kakršno sta vrednost spornega predmeta označila tožnika) ter na podlagi tarifne številke 3300 tožnikoma priznalo nagrado za postopek v višini 318,00 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002, kar skupaj znaša 338,00 EUR oziroma z 22 % DDV 412,36 EUR. Skupne stroške je tako sodišče določilo v višini 760,06 EUR.