Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja v dosedanjem postopku, da je pred prihodom v Slovenijo prehajal iz države v državo, že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito, nazadnje na Hrvaškem, ki pa jo je še pred dokončanjem postopka zapustil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) in pete alineje prvega odstavka in četrtega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pod 1. točko izreka odločila, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki Otok 44 z, Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in pod 2. točko izreka odločila, da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja in sicer od 12. 10. 2018 od 16.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 12. 10. 2018 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (RS). Pred tem je tožnika dne 5. 10. 2018 obravnavala PP Brežice. Na policijski postaji je povedal, da je Nigerijo zapustil pred sedmimi leti, nato eno leto živel v Turčiji, eno leto v Grčiji in potem pet let na Hrvaškem. Na Hrvaškem je prejel odločbo, da mora Hrvaško zapustiti, zato je odšel v Slovenijo. Ob podaji prošnje je povedal, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito leta 2013 in da je bil po dveh letih postopek ustavljen na njegovo željo, ker se je na Hrvaškem poročil. Po podatkih v bazi EURODAC je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito dne 10. 3. 2010 v Grčiji, 23. 11. 2014 v Avstriji in 27. 4. 2015 in 12. 2. 2016 na Hrvaškem. Ker je nazadnje zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, je odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje Hrvaška. Tožniku je bila 11. 9. 2018 izdana odločba o zapustitvi evropskega gospodarskega prostora (EGP), ki jo je dobil, ker je bil na Hrvaškem tujec in je po ločitvi tam bival nezakonito. Pri presoji tožnikove begosumnosti oziroma znatne nevarnosti, da bi pobegnil, organ ugotavlja, da se je tožnik pred prihodom v RS nahajal v več državah in v treh (navedenih) tudi podal prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnikova navedba, da v Grčiji ni podal prošnje za mednarodno zaščito, ni utemeljena, saj je v EURODAC izpisku zabeležen kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Grčijo pa je tožnik še pred zaključkom postopka zapustil in odšel do Avstrije, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito, od tam je bil vrnjen na Hrvaško, kjer je dvakrat podal svojo prošnjo, kot že rečeno, nazadnje 12. 2. 2016. Na Hrvaškem je zaprosil za mednarodno zaščito, ko sta se z ženo razšla in ni imel več kje bivati in ne da bi počakal na zaključek postopka v tej državi. To dejstvo pa ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku ali navajanju lažnih podatkov (peta alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). V Sloveniji tudi nima možnosti bivanja in je nezakonito prehajal državne meje. S tem pa sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. To pa potrjuje prepričanje organa, da bi tožnik, tako kot predhodne države, tudi RS zapustil in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU. Namen mednarodne zaščite je namreč nuditi zaščito ljudem, ki so v svoji državi ogroženi in ne ilegalno sprehajanje po državah, kar tožnik počne. Tožena stranka je tudi preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma, primeren. Ob upoštevanju milejšega režima v Azilnem domu, ki ga tudi opredeljuje, ugotavlja, da pridržanje na območje Azilnega doma ne bi bil primeren ukrep, saj bi tožnik lahko samovoljno zapustil Azilni dom. Poleg tega je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in v državah, v katerih je že zaprosil za mednarodno zaščito, na dokončanje postopka ni počakal. Zato je bilo treba tožniku omejiti gibanje na prostore in območje Centra za tujce. Tak ukrep pa je tudi skladen z določbami Repcepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilcev v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča. 3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi odvzem prostosti večinoma utemeljila na milejših okoliščinah (nedovoljen vstop tujcev v Republiko Slovenijo in to, da tujec nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji) iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, čeprav je za begosumnost lahko relevantna le okoliščina iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. Že ob podaji prošnje je izrecno pojasnil zakaj je zapustil posamezne države, vendar se tožena stranka do teh okoliščin ni opredelila. Prejel je odločbo, da mora zapustiti evropski gospodarski prostor, zaradi česar se je odločil za azil zaprositi v drugi najbližji državi, to je v Republiki Sloveniji, ki je bila tudi njegova ciljna država. Tožena stranka v postopku omejitve gibanja ni prepričljivo raziskala in v obrazložitvi sklepa ni utemeljila okoliščin v zvezi s tem, zakaj tožnik ni ostal v Avstriji oziroma je nato zaprosil za azil na Hrvaškem in ali se je že pred tem nahajal na Hrvaškem. V zvezi s tem mu ni bila dana pravica do izjave. Pravica do izjave mu je bila kršena tudi s tem, da njegovi pooblaščenki ob podaji prošnje niso bila dovoljena dodatna vprašanja, ker da bo to lahko podrobno pojasnil na razgovoru. Tožniku nesodelovanja v postopku s slovenskimi organi ni mogoče očitati, saj je odgovarjal na vprašanja in pojasnil vse okoliščine. Za tožnika je torej Slovenija predstavljala ciljno državo in ne Hrvaška. Tožnik izpostavlja še odločitev EU v zadevi C-528/15, v kateri je sodišče pojasnilo, da so vsa pridržanja, odrejena s strani tožene stranke v zvezi s postopki predaje po Dublinu nezakonita, ker v Sloveniji zakonodaja v zvezi z objektivnimi merili, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca, ne obstaja. Gre za novejšo sodno prakso od sodne prakse Vrhovnega sodišča, na katero se tožena stranka sklicuje v izpodbijanem sklepu.

4. Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče naj do izdaje pravnomočne odločbe stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja v Centru za tujce. Tožniku bo sicer nastala težko popravljiva škoda. Dne 12. 10. 2018 mu je bila odvzeta osebna svoboda, ki mu je nihče ne bo mogel povrniti. Gre za grob poseg v tožnikovo osebno svobodo, uzakonjeno v 19. členu Ustave RS in 6. členu Listine EU o temeljnih pravicah.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

7. Sodišče je na naroku dne 23. 10. 2018 vpogledalo upravni spis in tožnika zaslišalo.

8. Toženka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III „nevarnost pobega“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Skladno s prvim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu v primeru, če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

9. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je pri tožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bi bil pridržan, Slovenijo samovoljno zapustil in tako onemogočil postopek predaje odgovorni državi članici. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja v dosedanjem postopku, da je pred prihodom v Slovenijo prehajal iz države v državo, že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito, nazadnje na Hrvaškem, ki pa jo je še pred dokončanjem postopka zapustil. Tožniku je bila na Hrvaškem sicer res vročena odločba in sicer odločba o zapustitvi EGP, ki pa ne pomeni odločitve, sprejete v postopku mednarodne zaščite. Tožnik je torej Hrvaško samovoljno zapustil še pred odločitvijo o prošnji oziroma pred dokončanjem postopka. Tožnik je zatrjeval tudi, da prošnje za mednarodno zaščito v Grčiji ni vložil, kar pa, glede na to, da je v bazi Eurodac zabeležen kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec, ne more držati. Tožnik pa je Grčijo samovoljno zapustil. Glede tožnikovih navedb je bistveno, da jih tožnik v postopku spreminja, kar je bilo ugotovljeno tudi na glavni obravnavi, kar prav tako kaže na njegovo nesodelovanje v postopku kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost. Tako je tožnik pri podaji prošnje navedel, da je bila njegova ciljna država Slovenija, na sami obravnavi pa je rekel, da ni imel ciljne države, ker niti ni vedel, ali bo lahko prišel do Evrope. Na PP je povedal, da je odšel iz izvorne države pred sedmimi leti, na sami obravnavi pa je rekel, da je izvorno državo zapustil pred devetimi leti. Ob podaji prošnje je povedal, da je zaprosil za mednarodno zaščito samo na Hrvaškem, čeprav je bilo nato ugotovljeno, da je zaprosil za mednarodno zaščito tudi v drugih državah. Tudi na sami obravnavi je na izrecno vprašanje „Ali ste zaprosili za azil še v kakšni drugi državi (poleg Hrvaške)?“ odgovoril z „ne“ in je nato šele v nadaljevanju povedal, da je zaprosil za azil tudi v Avstriji. Za mednarodno zaščito v Sloveniji je zaprosil šele, ko je bil (po ilegalnem prestopu meje) prijet s strani policije. Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da je imel tožnik ves čas postopka tolmača za jezik, ki ga razume in ob podaji prošnje tudi pooblaščenca, kar pomeni, da je v postopku lahko sodeloval in se izjavil o vseh okoliščinah, pomembnih za odločitev. Ni utemeljena tožbena navedba, da je bila tožniku kršena pravica do izjave s tem, ko njegovi pooblaščenki ob podaji prošnje ni bilo dovoljeno postavljati dodatnih vprašanj. Iz prošnje je razvidno, da gre za vprašanje v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito. Sodišče pojasnjuje, da gre v tem postopku za presojo okoliščin, pomembnih za odločitev o omejitvi gibanja in ne okoliščin, pomembnih za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito v Sloveniji, ob podaji prošnje (lahko) navedel, prav tako jih je navedel tudi na sami glavni obravnavi.

10. Vse navedene okoliščine pa tudi po presoji sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek kot ga je naredila tožena stranka, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce Slovenijo samovoljno zapustil in s tem preprečil učinkovito izvedbo predaje odgovorni državi članici EU, v konkretnem primeru Hrvaške.

11. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu torej pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III in sicer glede na objektivne kriterije, ki po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu I Up 26/16 z dne 15. 3. 2016 glede na (n) točko 2. člena Uredbe Dublin III ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2 in se zato lahko uporabijo v postopku mednarodne zaščite za presojo pojma nevarnosti pobega. Pravilno je ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo pred dokončanjem postopka za mednarodno zaščito samovoljno zapustil (najmanj) Grčijo in Hrvaško, kar ustreza objektivni okoliščini nesodelovanja v postopku kot jo opredeljuje peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in zato se sodišče niti ne bo opredeljevalo do njegove navedbe glede deportacije iz Avstrije na Hrvaško, ki sicer iz spisa ni razvidna. Ker je ukrep omejitve gibanja mogoče izreči že v primeru, ko je podan že samo eden od kriterijev nevarnosti pobega iz tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in je v konkretnem primeru podan kriterij iz pete alineje prvega odstavka tega člena, se sodišče do kriterijev po 1. in 3. točki drugega odstavka istega člena, ki predstavljajo milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, na katere je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev, ne bo posebej opredeljevalo. V predmetni zadevi je bila torej ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma nevarnosti pobega iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča iz navedene sodbe lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka ob pravilni ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega pravilno ocenila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma in je zato tožniku utemeljeno odredila pridržanje na območje in prostore Centra za tujce. Pri tožniku je zaradi njegovih dosedanjih ravnanj utemeljeno sklepati, da pri njem obstaja znatna nevarnost pobega, zato je tožena stranka glede na opisane varnostne razmere v azilnem domu, pravilno ocenila, da ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa v azilnem domu. Zato je le s pridržanjem na območje in prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik pred dokončanjem postopka predaje ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije in s tem preprečil učinkovite izvedbe predaje odgovorni državi članici EU.

13. V zvezi s tožbeno navedbo, da gre v predmetni zadevi za odvzem prostosti, sodišče lahko pritrdi, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, kot je to izpostavilo Vrhovo sodišče v že navedeni sodbi in sklepu I Up 26/16. V tej sodbi je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja) in se zato glede izvedbe tega ukrepa uporablja ZMZ skladno z Recepcijsko direktivo. Ta direktiva v členih 9, 10 in 11 ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se ta ukrep izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov). Zato so po presoji sodišča tudi v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izrek tovrstnega ukrepa. Sicer pa je tožnik na naroku povedal, da se v Centru za tujce dobro in dobrodošlo počuti.

14. Glede določitve načina izvrševanja ukrepa na prostore in območje Centra za tujce, je po presoji sodišča ta ukrep skladen z določbo 28. člena Uredbe Dublin III in določbo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka je namreč s tem, ko je preverjala ali bi bil primeren milejši ukrep, to je zadrževanje na območju azilnega doma in pri tem ocenila, da pri tožniku obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in da zato glede na navedeni milejši režim v azilnem domu, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa, ampak je lahko za zagotovitev, da tožnik pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije, učinkovit le strožji režim, opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa in se sodišče s takšno oceno tožene stranke strinja. Izrečeni ukrep pa je tudi skladen z določbami Recepcijske direktive.

15. V zvezi s sklicevanjem tožnika na odločitev EU v zadevi C-528/2015, Al Chodor, sodišče pojasnjuje, da po presoji sodišča stališče, kot ga glede kriterija nesodelovanja v postopku želi prikazati tožnik, to je, da kriterija iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravne podlage za pridržanje v Dublinskem postopku in da gre pri „nesodelovanju v postopku“ lahko le v smislu nesodelovanja v postopku predaje, iz navedene sodbe ne izhaja. SEU je v navedeni sodbi člen 2 (n) v povezavi s členom 28 (2) Uredbe Dublin III razlagalo tako, da državam članicam nalagata, da morajo v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Če take določbe ni, potem člena 28 (2) te Uredbe ni mogoče uporabiti. Splošno zavezujočo določbo za določitev objektivnih meril, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, po stališču Vrhovnega sodišča v zgoraj navedeni sodbi, predstavlja določba 68. člena ZTuj-2. Da je objektivna okoliščina nesodelovanja v postopku iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 podana, pa je sodišče ugotovilo že zgoraj. Iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja tudi, da se kriterij nesodelovanja v postopku mednarodne zaščite nanaša ne samo na nesodelovanje v postopku v državi članici, kjer se odloča o pridržanju, temveč pred vsemi organi članic EU (kar pomeni tudi zapustitev druge države v teku postopka, ki ga je v njej začel že sam prosilec). Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 7/17 z dne 19. 4. 2017. 16. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

17. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira zahtevo za izdajo začasne odredbe, lahko sodišče stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

18. Ker lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero stanje uredi drugače, le do izdaje pravnomočne sodbe in je v konkretnem primeru s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.