Jedro

Nobena od strank ni zatrjevala, da je pogodba, na podlagi katere zahteva tožeča stranka plačilo, nična, prav tako pa ni nobena stranka podala drugih trditev, iz katerih bi takšno dejstvo lahko izhajalo. Ničnost podjemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, je sodišče ugotavljalo samo, mimo navedb strank, zaradi česar je podana kršitev člena 7/1 ZPP, pa ne gre za primer iz člena 7/2 ZPP. Z izvajanjem dokazov se manjkajočih trditev ne da nadomestiti, pa tudi sicer iz nobenega od izvedenih dokazov stranki nista mogli sklepati, da bo sodišče kot pravno podlago za odločitev v izpodbijani sodbi uporabilo določbe o ničnosti. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, in nanj oprlo svojo odločitev, je s takšnim ravnanjem strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave v postopku. S tem je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče krši pravico do izjave, če stranki ne razkrije svojega pravnega stališča in ji s tem tudi ne da možnosti, da se glede tega izjavi (navaja dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago). Sodišče je namreč dolžno strankam omogočiti, da spoznajo, po katerih pravnih normah namerava sodišče odločiti v sporu in jim tako omogočiti, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva; teorija govori o načelu odprtega sojenja oziroma o tem, da naj sodba ne bo presenečenje za stranki. Materialno procesno vodstvo zadeva le pomembna dejstva in potrebna dokazila v zvezi s takimi dejstvi. Zato neizogibno vpliva na izid pravde. Če ne bi vplivalo, sploh ne bi bilo potrebno. Sodišče mora dejansko stanje, ki so ga navedle stranke, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo, mora stranko opozoriti na možnost drugačne kvalifikacije in jo spodbuditi k dopolnitvi dejstev. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih pravnih norm. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 116/2013 z dne 2. 6. 2014 (ki po pravočasni napovedi pritožbe tožeče stranke in plačani delni sodni taksi za postopek s pritožbo (sklep sodišča prve stopnje I Pg 116/2013 z dne 17. 7. 2014) pisno izdelana vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP))) izreklo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 28901/2013 z dne 5. 3. 2013 razveljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki kot dolžniku naloženo, da tožeči stranki kot upniku v roku 8 dni plača glavnico v znesku 19.537,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2013 (dalje) do plačila in 186,84 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka od vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki do plačila, ter tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka) in da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.347,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka z 12. 11. 2014 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh 3 pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da ostane cit. sklep o izvršbi v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka ter ji je tožena stranka dolžna plačati 19.537,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2013 dalje do plačila, izvršilne stroške v znesku 186,84 EUR ter pravdne in pritožbene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka do plačila, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka pa po tretjem odstavku 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

3. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je s sklepom Su 264/2015 z dne 23. 1. 2015 ob sklicevanju na 105.a člen in prvi odstavek 60. člena Zakona o sodiščih, ter na predlog predsednika Višjega sodišča v Mariboru v vlogi Su 57/2015 z dne 21. 1. 2015, prenesel pristojnost za sojenje v tej zadevi na Višje sodišče v Celju.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Ker je podana že uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1. točka prvega odstavka 338. člena ZPP), se pritožbeno sodišče s preostalimi uveljavljenimi pritožbenimi razlogi (bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter zmotna uporaba materialnega prava (1.-3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP)) ni (posebej) ukvarjalo.

8. Čeprav se na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sklicuje šele v pritožbi, jo je pritožbeno sodišče (vseeno) upoštevalo, saj tožeča stranka ter kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev (med drugim) obrazložilo takole: “Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta pravdni stranki na sestanku dne 2. 3. 2010 v zvezi z izvedbo asfaltiranja sklenili podjemno pogodbo v skladu s 619. členom OZ (Obligacijskega zakonika). Tožena stranka je za izvedbo del tožeči stranki izdala naročilnico št. 01/2010 z dne 3. 3. 2010, tožeča stranka pa je nato naročila izvedbo del pri družbi S. d. o. o. (naročilnica 00-52010 z dne 3. 3. 2010). Predmet te pogodbe je bila izvedba del asfaltiranja parkirišča pri poslovni stavbi tožene stranke in parkirišča pri stanovanjski hiši na naslovu S. 42 b. Sodišče ugotavlja, da so bila dela, ki so predmet pogodbe, ob njeni sklenitvi že opravljena. Dela je izvedla družba S. d. o. o. dne 2., 3. in 9. 12. 2009, kar je nesporno med pravdnima strankama in tudi izhaja iz gradbenega dnevnika. Plačilo storitve, ki jo vtožuje tožeča stranka, je torej že pred sklenitvijo pogodbe med pravdnima strankama, izvedla družba S. d. o. o., ki je kot izvajalec del upravičena do plačila za opravljeno storitev. Držijo sicer navedbe tožeče stranke, da podjemnik ni dolžan osebno opraviti posla (629. člen OZ), vendar pa je bistvena okoliščina, ki vpliva na odločitev sodišča ta, da tožeča stranka ni mogla s pogodbo prevzeti opravo storitve, ki je že bila izvedena in je prenesti na družbo S. d. o. o. kot podizvajalca. Predmet obveznosti oziroma izpolnitveno ravnanje je namreč bistvena sestavina pogodbenega razmerja. OZ ureja predpostavke glede izpolnitvenega ravnanja, ki morajo biti izpolnjene ob sklenitvi pogodbe, da bi bila pogodba veljavno sklenjena, in sicer izpolnitveno ravnanje mora biti mogoče, dopustno in določeno oziroma določljivo (drugi odstavek 34. člena OZ), v 35. členu OZ pa je določena ničnost kot pravna posledica, če katera od teh predpostavk ni izpolnjena. Sodišče ocenjuje, da glede na to, da so bila dela, ki so predmet pogodbe, ob njeni sklenitvi že opravljena, tožeča stranka na tej podlagi ne more uveljavljati svoje terjatve. Po določbi 35. člena OZ je namreč pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč. Če je izpolnitveno ravnanje nemogoče, zakon določa najstrožjo sankcijo, saj pogodbena obveznost ne more obstajati, če je ni mogoče izpolniti. To velja za primere, ko je podana objektivna in začetna nemožnost izpolnitvenega ravnanja, v konkretnem primeru izvedba del asfaltiranja ob sklenitvi pogodbe ni bila mogoča, kajti dela so bila ob sklenitvi pogodbe nesporno že izvedena. Navedbe tožene stranke, da s tem ni bila seznanjena in da torej ni vedela, da so bila dela že izvedena, tako ne morejo vplivati na dejstvo, da je bila ob sklenitvi pogodbe podana objektivna nezmožnost izpolnitvenega ravnanja, posledica pa je ničnost takšne pogodbe. Sodišče v skladu z 92. členom OZ pazi na ničnost po uradni dolžnosti, tožeča stranka pa na podlagi nične pogodbe ne more uveljavljati svoje terjatve. V skladu z obrazloženim je sodišče zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.” (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Tožeča stranka pa v pritožbi utemeljeno navaja: “Izpodbijana Sodba je sodba presenečenja. Za sodbo presenečenja gre, v kolikor sodišče sprejme odločitev, ki temelji na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Točno za tak primer gre pri izpodbijani Sodbi. Nobena od strank namreč ni zatrjevala, da je pogodba, na podlagi katere zahteva tožeča stranka plačilo, nična, prav tako pa ni nobena stranka podala drugih trditev, iz katerih bi takšno dejstvo lahko izhajalo. Ničnost podjemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, je sodišče ugotavljalo samo, mimo navedb strank, zaradi česar je podana kršitev člena 7.1 ZPP, pa ne gre za primer iz člena 7.2 ZPP. Z izvajanjem dokazov se manjkajočih trditev ne da nadomestiti, pa tudi sicer iz nobenega od izvedenih dokazov stranki nista mogli sklepati, da bo sodišče kot pravno podlago za odločitev v izpodbijani Sodbi uporabilo določbe o ničnosti. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, in nanj oprlo svojo odločitev, je s takšnim ravnanjem strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave v postopku. S tem je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče krši pravico do izjave, če stranki ne razkrije svojega pravnega stališča in ji s tem tudi ne da možnosti, da se glede tega izjavi (navaja dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago). Sodišče je namreč dolžno strankam omogočiti, da spoznajo, po katerih pravnih normah namerava sodišče odločiti v sporu in jim tako omogočiti, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva; teorija govori o načelu odprtega sojenja oziroma o tem, da naj sodba ne bo presenečenje za stranki. Navedeno postopanje sodišča predstavlja tudi kršitev ustavnih pravic tožeče stranke po 22. in 23. členu Ustave RS ter 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pravica do izjave je namreč ena od najpomembnejših in temeljnih pravic in načel pravdnega postopka.” (I. točka (sodba presenečenja), prvi odstavek na drugi strani in nadaljevanje ter drugi do četrti odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe); ter “Sodba presenečenja je povezana z materialnim procesnim vodstvom. V kolikor bi tožeča stranka vedela oz. vsaj slutila, kakšno pravno podlago bo sodišče prve stopnje uporabilo za odločitev v zadevi, bi navajala dodatna pravno relevantna dejstva. Glede na presojo sodišča bi tožeča stranka v primeru, če bi vedela, da sodišče prve stopnje meni, da je Pogodba nična, navajala dejstva v zvezi z morebitno prevaro po 49. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: “OZ”). Kot se je izkazalo, sta namreč S. d. o. o. in tožena stranka delovala usklajeno in sta ob sklenitvi pogodbe med pravdnima strankama vedela, da je S. d. o. o. za toženo stranko dela že opravil, kar pa sta tožeči stranki zamolčala (J. K. in zakonita zastopnica tožeče stranke sta izpovedala, da sta se o tem, da je bilo sporno asfaltiranje opravljeno že v decembru 2009, seznanila šele, ko je družba S. d. o. o. tožeči stranki na njeno zahtevo poslala gradbeni dnevnik, na podlagi katerega je družba S. d. o. o. izdala račun za asfaltiranje.). Tožeča stranka pa tudi ni mogla navesti, da dejstvo, da je tožena stranka izdala naročilnice, čeprav kot se zdaj kaže, je vedela, da je bilo asfaltiranje že opravljeno, predstavlja vsaj prevzem izpolnitve po členu 433 OZ. In sicer se je tožena stranka s tem, ko je izstavila naročilnice za sporno asfaltiranje, ki naj bi ga po dogovoru med pravdnima strankama in družbo S. d. o. o. plačala tožeča stranka (in ga je po pravnomočni sodbi II Pg 2493/2011 Okrožnega sodišča v Ljubljani tudi bila dolžna plačati), čeprav je vedela, da je asfalt že položen, zavezala, da bo asfaltiranje plačala namesto tožeče stranke. Tožeča stranka teh dejstev ni navajala, ker sodišče ni izpolnilo svoje dolžnosti po 285. členu ZPP in je tožečo stranko s pravno podlago presenetilo šele v izpodbijani Sodbi. Sodišče mora v okviru materialnega procesnega vodstva poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP). Sodišče materialnega procesnega vodstva v postopku na prvi stopnji ni opravilo. Materialno procesno vodstvo zadeva le pomembna dejstva in potrebna dokazila v zvezi s takimi dejstvi. Zato neizogibno vpliva na izid pravde. Če ne bi vplivalo, sploh ne bi bilo potrebno. Sodišče mora dejansko stanje, ki so ga navedle stranke, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo, mora stranko opozoriti na možnost drugačne kvalifikacije in jo spodbuditi k dopolnitvi dejstev. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih pravnih norm. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Sodnik je namreč dolžan v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) s postavljanjem vprašanj vzpodbuditi stranko, da manjkajoča dejstva navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika. Sodišče prve stopnje med postopkom nikoli ni dalo nobenega signala strankama, da bo sodbo oprlo na določbe glede ničnosti. Zato tožeča stranka glede ničnosti ni podala nobenih navedb in predlagala nobenih dokazov. Sodišče tožeče stranke ni pozvalo, naj v zvezi z ničnostjo poda navedbe in predlaga dokaze. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (člen 339.2.8 ZPP).” (II. točka (materialno procesno vodstvo), prvi in drugi odstavek na tretji strani ter nadaljevanje in tretji do peti odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe).

11. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (7. člen v zvezi z 212. členom ZPP). Trditveno in dokazno breme sta tako povezana. Stranka mora najprej navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, šele nato pa v dokaz teh dejanskih navedb predlagati dokaze. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Zato sodišče prve stopnje za dejansko podlago sodbe načeloma ne sme vzeti nobenega dejstva, ki ga stranki nista zatrjevali. Izjema je določena le v drugem odstavku 7. člena ZPP, če imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP).1

12. Ustavno sodišče je v obrazložitvi odločbe Up-312/03 z dne 15. 9. 2005 (med drugim) zapisalo: “B. 6. Ena od temeljnih pravic, ki izvirajo iz 22. člena Ustave, je pravica do izjave. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima vsaka stranka možnost, da predstavi svoja stališča, tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Vsaka stranka mora imeti možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev. Bistvo pravice do izjave je v zagotovitvi možnosti stranke, da lahko vpliva na tek in rezultat postopka, ki zadeva njene pravice. Ta pravica sodišču preprečuje, da bi svojo odločitev oprlo na dejstvo, o katerem se stranka v postopku ni imela možnosti izjaviti. 7. Da stranka lahko izkoristi to pravico, mora biti seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno odločilna za odločitev v zadevi. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev oziroma ni ponudila ustreznih dokazov zanje, je dolžna stranko na to opozoriti. Obveznost sodišča, da strankam omogoči spoznanje, katera dejstva so sploh pravno relevantna v sporu, neposredno izhaja tudi iz določbe 285. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. …). Ta zakonska določba predsedniku senata nalaga dolžnost, da s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in da se dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja, ki so pomembna za odločbo. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika ali ne.” (Določba 285. člena sedaj veljavnega ZPP je popolnoma enaka določbi 285. člena takrat veljavnega ZPP.).

13. Iz spisa pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje vodilo pravdni postopek tako, da tožeča stranka ni mogla vedeti, da bo kot odločilno dejstvo štelo, da je med njo in toženo stranko sklenjena podjemna pogodba nična. Nobena od pravdnih strank namreč ni zatrjevala, da je podjemna pogodba nična, in nobena tudi ni podala drugih trditev, iz katerih bi lahko izhajalo takšno dejstvo. Sodišče prve stopnje je tako presodilo, da je podjemna pogodba nična, na podlagi neobstoječih trditev pravdnih strank, pri tem pa tožeči stranki ni dalo možnosti, da se izjavi o tem dejstvu, niti se ni o tem dejstvu kakor koli razpravljalo. Stranka mora namreč svojo trditveno podlago jasno oblikovati, saj prav to omogoča nasprotni stranki, da lahko obrazloženo nasprotuje zahtevku in si s tem zagotovi učinkovito obrambo. S takšnim ravnanjem pa se zagotavljata enakopravnost strank ter kontradiktornost pravdnega postopka.(2)

14. Sodišče prve stopnje je torej kot odločilno ugotovilo dejstvo, ki ga nobena od pravdnih strank ni zatrjevala (212. člen ZPP), in nanj oprlo izpodbijano odločitev. Ker tako tožeči stranki ni omogočilo, da bi spoznala, na podlagi katerega pravno odločilnega dejstva bo odločilo, ni ravnalo v skladu z dolžnostjo iz 285. člena ZPP (tožeče stranke ni pozvalo, da ustrezno dopolni svoje navedbe oziroma predloži dokaze zanje). Pravdnima strankama je vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo njuno pravico do izjave v postopku, oziroma jima ni omogočilo, da bi lahko to pravico učinkovito izkoristili. Izpodbijana sodba prve stopnje je zato za tožečo stranko pomenila presenečenje. S tem pa je sodišče prve stopnje storilo (absolutno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi kršilo 22. člen Ustave.

15. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbi ugoditi, in ker pritožbeno sodišče obravnavane kršitve postopka glede na njeno naravo ter zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave) ne more samo odpraviti, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

17. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in o tožbenem zahtevku tožeče stranke odločiti v okviru podane trditvene podlage, pri čemer bo upoštevalo dejstva, ugotovljena v kontradiktornem postopku. Ravnati pa bo tudi moralo v skladu z dolžnostjo iz 285. člena ZPP in tožečo stranko pozvati, da navede vsa odločilna dejstva in dopolni nepopolne navedbe ter ponudi oziroma dopolni dokazila, ki se nanašajo nanje, in da da vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja ter spornega pravnega razmerja, ki sta pomembni za odločbo. Materialno procesno vodstvo namreč terja aktivnejšo vlogo sodišča glede ugotavljanja dejstev, ki iz trditvene podlage pravdnih strank neposredno ne izhajajo.(3) Op. št. (1):Prim.: npr. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1379/2011 z dne 2. 2. 2012. Op. št. (2): Prim.: npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 66/2010 z dne 1. 2. 2010. Op. št. (3): Prim.: npr. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1379/2011 z dne 2. 2. 2012.