Jedro

Kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja je lahko razlog za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je posledica, ki lahko zadene delavca zaradi kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja, neodvisno od tega, ali je od storitve kršitve do odpovedi morda prišlo do spremembe pogodbe o zaposlitvi ali sklenitve povsem nove pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 10. 7. 2012 podala tožnici, nezakonita ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2012 trajalo do 31. 8. 2012, z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici priznati delovno dobo od 11. 7. 2012 do 31. 8. 2012, ji za ta čas obračunati osnovno plačo v višini 3.475,81 EUR bruto, ki bi ji pripadala v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 5. 2012, od osnovne plače 3.475,81 EUR bruto obračunati dodatek za delovno dobo, od zneskov bruto plač poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač, ter tožnici plačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. delovnega dne v mesecu od zneska za pretekli mesec ter tožnico prijaviti v zdravstveno zavarovanje ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe (po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila) plačati odškodnino zaradi odpovedi reintegraciji v višini petih osnovnih plač bruto oziroma 18.640,69 EUR bruto ter povrniti stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnici ni mogoče očitati neizvrševanja dogovorjenih ali predpisanih pravic in obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, ker pogodba za delovno mesto vodja – direktor področja I v času domnevne kršitve še ni veljala in zato ni mogla biti kršena. Tožnica tudi ni kršila pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako, da bi imelo njeno ravnanje vse znake kaznivega dejanja. S tem, ko je kot direktorica tožene stranke na svojo namestnico prenesla pooblastilo za podpis pogodbe o zaposlitvi, je ravnala skladno z 19. členom Sklepa o ustanovitvi javne agencije, na podlagi katerega je bila pooblaščena za zastopanje tožene stranke brez omejitev. Sodišče pa je zaključilo, da je bila podelitev pooblastila nezakonito dejanje in v nasprotju z 20. členom Zakona o javnih agencijah, a ni obrazložilo, zakaj. Tožnica je bila usposobljena in primerna za delo na tem delovnem mestu in bi lahko na tem delovnem mestu koristila poslovnim interesom tožene stranke. Zaključek, da tožnice direktor ne bi zaposlil na sporno delovno mesto, je napačen. Izpovedba priče A.A., da je bilo v tistem času kar nekaj prostih delovnih mest, ne more biti podlaga za zaključek, da je delovno mesto vodja – direktor področja I drugačno od tistega, na katerega bi jo po poteku mandata zaposlil direktor. Tožena stranka ni povedala, za katero ustrezno delovno mesto bi tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Direktor tožene stranke ni potrdil, da bi tožnici v podpis ponudil pogodbo za delovno mesto področnega podsekretarja v sektorju za kakovost zdravil. Na tem delovnem mestu je bila zaposlena A.B. do 9. 4. 2012, nato pa so tja prerazporedili drugo delavko. Sodišče ni preverilo, ali je bila delavka na to delovno mesto prerazporejena pred ali po 24. 5. 2012. Tožnica je s podpisom pogodbe o zaposlitvi uredila nevzdržni status, saj ji je po poteku mandata pripadala pogodba za nedoločen čas za ustrezno delo. V nasprotnem primeru bi bila tožnica po poteku mandata brez veljavne pogodbe o zaposlitvi. Tožnica pri tem ni želela pridobiti premoženjske ali nepremoženjske koristi in tudi ni zlorabila zaupanih javnih pooblastil, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženi stranki s podpisom sporne pogodbe ni bilo zmanjšano njeno premoženje. Prav tako ni izkazan obstoj premoženjske koristi, saj sodišče ne pove, na katero delovno mesto bi jo direktor razvrstil in kakšno plačo bi tožnica dobivala. Direktor je izpovedal, da je delovno mesto v plačnem razredu, ki je mogoče drugačen od tistega, kamor bi jo zaposlil. Zato niso izpolnjeni znaki iz 257. člena Kazenskega zakonika. Napačen je zaključek sodišča, da za podpis pogodbe ni bilo pravne podlage. Tožnica je bila do pogodbe za nedoločen čas upravičena, zato je ni vodil namen priti do pogodbe, ki naj ji ne bi pripadala.

Mnenje Komisije za preprečevanje korupcije ne bi smelo imeti teže v delovnopravnem sporu. To mnenje pa sicer temelji na napačnem dejanskem stanju. Tožena stranka je le navedla, ne pa tudi dokazala, da je omajano zaupanje med strankama. Ni navedla razloga, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka ni mogoče. Na delovnem mestu vodja – direktor področja I tožnica ne bi imela nobenih pooblastil, da bi lahko počela kaj, kar bi bilo vir nezaupanja. Tožnica je kot direktorica tožene stranke uživala ugled in zaupanje. Glede na navedeno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljena.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da potrdi izpodbijano sodbo. Bistveno za predmetni spor je dejstvo, da je tožnica sporno pogodbo podpisala 23. 5. 2012, ko je bila tožnica še direktorica tožene stranke in zato za sklenitev nove pogodbe ni imela pravne podlage. Pogodba o zaposlitvi je imela vse bistvene sestavine pogodbe, zato je stranki že zavezovala. Ravnanje tožnice je bilo nečastno in v nasprotju s pravili poklicne etike. Določitev novega delovnega mesta tožnici je bilo v pristojnosti novega direktorja. Tožnica si je s podpisom sporne pogodbe o zaposlitvi pridobila pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto (do katerega je sicer bila upravičena), a to delovno mesto ni bilo edino ustrezno. V tistem času so bila prosta še druga ustrezna delovna mesta. Novi direktor tožnici ne bi ponudil spornega delovnega mesta, ker ga že takrat ni potreboval. Tožena stranka ni bila dolžna identificirati delovnega mesta, ki bi bilo tožnici dejansko ponujeno, ker do situacije, da bi bila to dolžna storiti, še ni prišlo. Vsa ostala delovna mesta so bila nižje plačno rangirana.

Saniranje protipravnega stanja je sicer v domeni delodajalca, a delodajalec ni njegov direktor. Ustanovitelj tožene stranke je Vlada RS, in tožnica bi kot dolgoletna javna uslužbenka morala računati s tem, da bo Vlada RS poskrbela za to, da se novega direktorja pravočasno imenuje na položaj. Šele, če Vlada RS tega ne bi storila dne 24. 5. 2012, ko je tožnici dejansko potekel mandat direktorice, bi se tožnica na ta dan lahko sklicevala na pravno nevzdržno stanje. Tožnica ni imela podlage, da v odsotnosti direktorja tožene stranke podeli pooblastilo dr. Koblarjevi za podpis sporne pogodbe o zaposlitvi, čeprav Akt o sistemizaciji in organizaciji delovnih mest pri toženi stranki podeljuje namestniku direktorja v odsotnosti direktorja pooblastila za zastopanje in predstavljanje tožene stranke. Po sodni praksi je pogodba, ki jo oseba sklene sama s sabo, nična, in ne more imeti pravnih učinkov. Tožnica je obveznosti iz delovnega razmerja kršila in ta kršitev ima vse znake kaznivega dejanja, saj je tožnica škodila toženi stranki tako, da je kršen njen ugled. Zato nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tožnica je podelila pooblastilo dr. A.C. in s tem zlorabila svoj uradni položaj, saj si je s tem zagotovila pravice, ki ji sicer niso šle. Pravico do nove pogodbe o zaposlitvi je imela šele po poteku mandata, če ne bi bila ponovno imenovana na delovno mesto direktorice. Protipravna nepremoženjska korist se kaže v sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, do katere ni bila upravičena, protipravna premoženjska korist pa v razliki med plačo, ki jo je prejemala kot vodja – direktor področja I in plačo delovnega mesta, na katerega bi jo razporedil novi direktor.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 110. člena ter 1. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. V skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker očitana kršitev predstavlja hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma, ki ima hkrati znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic in onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljena je pritožbena navedba, da pogodba za delovno mesto vodja – direktor področja I, ki je bila tožnici odpovedana s sporno izredno odpovedjo, ni mogla biti kršena, saj v času očitane kršitve še ni veljala. S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi namreč med delavcem in delodajalcem nastane delovno razmerje, v katerem je vsaka pogodbena stranka dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti. S pogodbo o zaposlitvi se določijo pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so sicer poleg tega določene tudi z zakoni in drugimi predpisi in kolektivnimi pogodbami. Kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja je lahko razlog za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je posledica, ki lahko zadene delavca zaradi kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja, neodvisno od tega, ali je od storitve kršitve do odpovedi morda prišlo do spremembe pogodbe o zaposlitvi ali sklenitve povsem nove pogodbe (tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi, opr. št. VIII Ips 185/2012). Zmotno je zato pritožbeno stališče, da tožena stranka nima možnosti odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, ki jo je tožnica storila v času veljavnosti prejšnje pogodbe. Delodajalec je vezan na subjektivne in objektivne roke za podajo odpovedi (šesti odstavek 88. člena in drugi odstavek 110. člena ZDR). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v citirani zadevi odločilo, da celo v primeru, ko delavec krši izrecno pogodbeno obveznost, sklenitev nove pogodbe, ki take obveznosti nima več, ne more pomeniti, da zaradi tega ni mogoče odpovedati nove pogodbe. Druge pogodbe kot tiste, ki v času odpovedi velja, pa niti ni mogoče odpovedati.

V 1. in 3. odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 s kasnejšimi spremembami; KZ-1) je določeno,da stori kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti (1. odstavek) oziroma uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti (3. odstavek). Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče presodi, ali je tožena stranka kot delodajalec dokazala utemeljenost odpovednega razloga, ki ga navaja v izredni odpovedi. Delodajalec pri tem ni dolžan navesti, za katero kaznivo dejanje gre, sodišče pa je pri presoji vezano le na opis dejanja, in ne na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, katerega znake je delavec s svojim ravnanjem izvršil. Tožena stranka je v izredni odpovedi podrobno opisala ravnanje tožnice in navedla, kakšno kršitev je tožnica storila 23. 5. 2012 ter na podlagi tega opisa je nato sodišče prve stopnje preverjalo zakonitost podane odpovedi in odpovednih razlogov po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pri presojanju tožničinega spornega ravnanja povsem legitimno upoštevalo tudi ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije v zvezi s spornim tožničinim ravnanjem, katere je v spis predložila tožena stranka.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica zlorabila podeljena in zaupana ji javna pooblastila in jih uporabila za lastne interese. Tožnica je sicer kot direktorica res bila upravičena zastopati toženo stranko in med drugim sklepati pogodbe, ki se nanašajo na poslovanje tožene stranke, ter v zvezi s tem tudi podeljevati pooblastila. Pravilna je sicer tudi pritožbena navedba, da je bila tožnica upravičena do pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Vendar, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je imela tožnica skladno s pogodbo z dne 2. 8. 2007 pravico do nove pogodbe o zaposlitvi šele po preteku mandata, ki se je iztekel 24. 5. 2012. Tožnica pa je pooblastilo za podpis pogodbe podelila že 23. 5. 2012 in istega dne pogodbo tudi podpisala, kar je bilo torej pred potekom mandata in zato v nasprotju s pogodbo z dne 2. 8. 2007. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bila tožnica kot direktorica tožene stranke dolžna postopati skladno z 20. členom Zakona o javnih agencijah (Ur. l. RS, št. 25/2002 in spremembe), ki med drugim določa, da mora direktor zagotoviti, da javna agencija posluje v skladu z zakonom in ustanovitvenim aktom. Tožnica je izdala pooblastilo za podpis pogodbe z njo samo (tožnico). Takšna pogodba pa je nična. Iz definicije delovnega razmerja namreč izhaja, da je bistveno za pogodbo o zaposlitvi, da gre za dvostransko pogodbeno razmerje z značilno vsebino. Z določitvijo, da delavec v delovnem razmerju dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, zakon poudarja podrejenost delavca delodajalcu. To je temeljna značilnost pogodbe o zaposlitvi in najpomembnejši opredelilni element delovnega razmerja. Pri tem delodajalec, ki je pravna oseba, sklepa pogodbo o zaposlitvi in izvaja pristojnosti delodajalca iz te pogodbe po svojem zastopniku, določenim v aktu o ustanovitvi, ali po od njega pooblaščeni osebi. Kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalcev organ, določen z zakonom, aktom o ustanovitvi ali statutom, če le tega ni, pa lastnik (tretji odstavek 18. člena ZDR). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v podobnem primeru (sklenitev pogodbe o zaposlitvi in nastanka delovnega razmerja edinega družbenika in direktorja družbe – opr. št. VIII Ips 204/2008) pojasnilo, da gre za notranje razmerje med direktorjem, kot zastopnikom družbe, preko katerega družba izvaja aktivno vlogo delodajalca, in isto fizično osebo, ki bi morala kot delavec ravnati po navodilih delodajalca, torej iste fizične osebe. Ugotovilo je, da gre dejansko za razmerje, ko sta značilna nasprotna položaja delavca in delodajalca, brez katerih delovno razmerje ne more nastati in obstajati, združena v isti fizični osebi, tako da je dvostranskost razmerja, značilnega za pogodbo o zaposlitvi, onemogočena. Glede na 11. člen ZDR, ki določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, je zato takšna pogodba o zaposlitvi nična.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ni izkazan obstoj premoženjske koristi. Tožnica je namreč sklenila pogodbo za delovno mesto direktor – vodja področja I, ki je (glede na podatke iz kataloga delovnih mest in izpovedb A.D. in A.A.) uvrščeno v 46. plačni razred, medtem ko so bila vsa ostala delovna mesta, ki so bila v tistem trenutku prosta in bi prišla v poštev za tožnico, med 35. in 41. plačnim razredom. Iz izpovedb direktorja tožene stranke A.D. in priče A.A., na katere se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, nadalje izhaja, da to delovno mesto nikoli ni bilo zasedeno, in da tudi tožnici ne bi bilo ponujeno, ker v delovnem procesu ni prostora zanj, zato tudi ni več sistemizirano. Glede na navedeno tudi niso relevantne pritožbene navedbe v zvezi z delovnim mestom področni podsekretar v sektorju za kakovost zdravil in o tem, da tožena stranka ni izkazala, na katero delovno mesto bi tožnico zaposlila – vse navedeno bi bilo relevantno šele z dnem 25. 5. 2012 (po preteku tožničinega mandata), a do te situacije zaradi tožničinega spornega ravnanja dne 23. 5. 2012 sploh ni prišlo.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za podano izredno odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Iz izpovedbe direktorja tožene stranke, A.D. namreč izhaja, da je ob ugotovitvi tožničinega protizakonitega dejanja prišlo do nezaupanja do tožnice. Tožnica je nezaupanje pri toženi stranki torej povzročila s spornim ravnanjem dne 23. 5. 2012, ki je imelo (kot navedeno) vse znake kaznivega dejanja, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnica na novem delovnem mestu ne bi imela nobenih pooblastil, da bi lahko počela kaj, kar bi bilo vir nezaupanja.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).