Jedro

Odsotnost tožnika in zamuda pritožbenega roka zato, ker je bil na počitnicah v Nemčiji in na domačem naslovu ni prejel odvetničinega obvestila o sodbi, ni opravičljiv razlog za zamudo pri vložitvi pritožbe zoper sodbo. Sodišče prve stopnje je zato predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba zoper sklep se zavrne.

Pritožba zoper sodbo se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Odločba toženca opr. št. ... z dne 26. 5. 2009 se odpravi v celoti in se odločba opr. št. ... z dne 6. 1. 2009 spremeni tako, da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro. Toženec je dolžan povrniti tožniku povzročene pravdne stroške. Obenem je s sklepom tožbo v delu, da se spremeni vzrok invalidnosti, zavrglo.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje.

Tožnik je vložil pritožbo, zoper sodbo in sklep o vrnitvi v prejšnje stanje, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da pooblastilo za zastopanje ne velja za pritožbo, zaradi česar predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Nedopustno se mu zdi, da ni ugotovljene vzročne zveze med obolevanjem in nastankom telesnih okvar. Meni, da bi se sodišče moralo zavedati, da mu je storjena krivica in da bi moralo rešiti omenjeni zaplet. Ob enem je tožnik pritožbo zoper sklep vložil še po pooblaščenki. V njej navaja, da je bila njegovi pooblaščenki sodba vročena dne 30. 3. 2012. Obvestilo o prejeti sodbi je tožniku poslala na njegov domači naslov. Vendar se tožnik vabilu ni odzval tako, da pritožba zoper sodbo ni bila vložena, pooblaščenka pa je predpostavljala, da se tožnik ne bo pritožil. Tožnik je bil od 1. 4. 2012 do vključno 15. 4. 2012 na počitnicah v Nemčiji tako, da je za sodbo izvedel šele 18. 4. 2012. Pritožbi nista utemeljeni oziroma dovoljeni.

Pravočasnost pritožbe je ena izmed procesnih predpostavk, ki mora biti izpolnjena, da se zadeva lahko obravnava vsebinsko. Pravočasnost pritožbe preizkusi že predsednik senata sodišča prve stopnje in jo, če je prepozna, v skladu s 343. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) zavrže. Predsednik senata sodišča prve stopnje praviloma enako postopa tudi o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

ZPP v 116. členu določa, da v primeru, da stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz opravičenega razloga.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da v obravnavanem primeru do zamude pri vložitvi pritožbe ni prišlo iz opravičenega vzroka. Odsotnost tožnika in zamuda pritožbenega roka zato, ker je bil na počitnicah v Nemčiji in na domačem naslovu ni prejel obvestila o sodbi, ne more biti opravičljiv razlog.

Tožnik je v konkretni zadevi dal dne 29. 6. 2009 odvetnici pooblastilo za pravdo, konkretno splošno pooblastilo po veljavnih pravnih predpisih. Njej je bila sodba dne 29. 3. 2012 tudi vročena.

Glede na prvi odstavek 137. člena ZPP se pisanja vročajo pooblaščencu stranke. Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, pa imajo po 92. členu ZPP enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila stranka sama. Če da stranka odvetniku pooblastilo za pravdo, ne da bi v pooblastilu natančno določila njegove pravice, ima odvetnik na podlagi takega pooblastila pravico opravljati vsa pravdna dejanja, med drugim tudi vložiti redno pravno sredstvo (95. člen ZPP). Za takšno pooblastilo je šlo tudi v tožnikovem primeru.

Zoper sodbo opr. št. X Ps 1653/2009 z dne 14. 3. 2012 je bila pritožba vložena 26. 4. 2012, to pa je nedvomno po preteku 15-dnevnega pritožbenega roka in torej prepozno. Razlogi, zaradi katerega je bil zamujen pritožbeni rok, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso opravičljivi. Šteti je potrebno, da je do zamude prišlo iz opravičljivega razloga, kadar gre za tak nepredviden dogodek, ki stranki prepreči opraviti določeno dejanje, čeprav je k njemu težila in si prizadevala, da ga opravi. V obravnavanem primeru pa ne samo, da je imel tožnik pooblaščenko in da bi njena pravdna dejanja imela enak učinek, kot če bi jih opravil tožnik (92. člen ZPP), ampak tudi tožnik sam, ni ravnal s povprečno skrbnostjo. Če je res šel na počitnice, bi moral najmanj poskrbeti, da bi bil v stalnem kontaktu s pooblaščenko (še posebej v času številnih telekomunikacijskih sredstev) ali, da bi jo vsaj obvestil, na katerem naslovu bo dosegljiv oziroma, da v določenem obdobju ne bo dosegljiv na domačem naslovu, še posebej, ker je vedel, da je obravnava zaključena in če je zahteval, da je predpogoj za vložitev pritožbe, njegova predhodna seznanitev s sodbo.

Glede na vse obrazloženo, ker je izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ob enem je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 346. člena ZPP kot prepozno zavrglo pritožbo vloženo zoper sodbo opr. št. X Ps 1653/2009 z dne 14. 3. 2012, saj je dne 26. 4. 2010 vložena po izteku 15-dnevnega roka in torej prepozno.