Jedro

Družbenik, ki od drugega družbenika odkupi njegov denarni vložek z namenom, da bi preprečil likvidacijo družbe, se zgolj zaradi izjalovljenih pričakovanj o poslovanju družbe ne more sklicevati na prevaro po 65. čl. ZOR.

V pravdi bivša družbenika nastopata kot fizični osebi in ne kot gospodarska subjekta.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora plačati tožnici 8.029 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila z zamudnimi obrestmi, kot se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled od 22.6.1992 dalje do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek z nasprotne tožbe na ugotovitev, da je posojilna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 3.4.1991, nična, zaradi česar naj bi bila tožeča stranka dolžna položiti na račun firme S. znesek 13.360 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila. Pritožbo tožene stranke proti takšni sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, ugodeno pa zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v skladu s pravili o postopku v gospodarskih sporih. V sporni zadevi gre namreč po vsebini za razmerje med družbeniki. Znesek, ki naj bi ga toženka dolgovala tožeči stranki, je del ustanovitvenega deleža, ki ga je tožeča stranka vložila kot družbenik pri ustanovitvi podjetja S. Izstop tožeče stranke kot družbenika pa pravnoformalno sploh ni bil izveden. Ni bilo namreč upoštevano določilo 18. člena statuta družbe. Sicer pa je šlo pri sklepanju posojilne pogodbe z dne 3.4.1991, ko so se obveznosti med družbeniki spremenile v razmerja med fizičnimi osebami, za prevaro po 65. členu ZOR. Tožnici je bilo namreč znano, v kakšnih socialnih razmerah živita toženka in njen mož. Tožeča stranka je tudi izkoristila svoje večje pravno znanje ter toženo stranko prevarala. Slednja je bila tudi v zmoti o dejanskem stanju in bi pogodbe dne 3.4.1991 ne sklenila, če bi bila seznanjena s pravnimi posledicami njene sklenitve. Tožnica je z žiro računa podjetja tudi nezakonito dvignila znesek 715.000,00 SIT, ter s tem povzročila nepopravljivo škodo.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

V izpodbijani sodbi so navedena odločilna dejstva, ki so bila podlaga za pravno presojo. Družba, ki so jo 20.2.1990 ustanovili tožnica, toženka in njen mož, pričakovanih rezultatov ni prinašala. Tožnica je zato ponudila (na seji ustanoviteljev dne 16.12.1990) toženki in njenemu možu v odkup svoj lastni delež. Za razmislek je toženka imela mesec dni časa in je nato pisno izjavila, da ponudbo sprejme. Navajanje navedenih dejstev ima pomen prav zaradi trditve, da je tožnica izkoristila pravno nevednost in slabe gmotne razmere toženke (očitek prevare - 65. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih). Potek dogodkov namreč tako pravno naziranje demantira. Odklonitev tožničine ponudbe bi namreč imela za posledico likvidacijo družbe, torej prenehanje njenega obratovanja - to pa bi bilo v nasprotju z izraženo voljo, ki je na toženkini strani merila na njeno ohranitev zaradi lastne materialne eksistence.

Dejstva dejanskega stanja torej ne potrjujejo teze o prevari ali o ravnanju v zmoti. Pogodba z dne 3.4.1991 je bila očitno posledica pristanka toženke, da tožničin delež z možem odkupita do 1.4.1991 (dopis z dne 15.1.1991). Ker sta s tem sprejela tožničin izstop iz družbe s pogojem odkupa njenega deleža, sta torej v celoti prevzela rizik nadaljnjih rezultatov poslovanja. Ti so bili očitno tako slabi, da je končno toženka pristala na sklenitev pogodbe, s katero se je tožnici samostojno zavezala, da ji - po višini nesporni delež - izplača kot posojilo. Posledično je torej med pravdnima strankama nastalo veljavno dolžniško - upniško razmerje, ki ga je sicer zaradi napak volje mogoče izpodbijati, vendar le na podlagi pravno relevantnih dejstev, ki pa niso izkazana. Izjalovljena pričakovanja tožene stranke o pozitivnem poslovanju firme po odkupu tožničinega deleža so v sferi toženke same in njene ocene življenjske in poslovne situacije in jih ni mogoče pripisati tožnici v krivdo. V tem okviru revizijsko sodišče sprejema v izpodbijani sodbi vsebinsko povzeto stališče sodišča prve stopnje o tem, da je tožničin izstop iz družbe bil (glede na posledični pisni pristanek) sprejet na seji družbenikov in da zato ni v nasprotju s statutom družbe.

Opisani razlogi že sami po sebi zavračajo utemeljenost revizijske teze o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 4. točki 2. odstavka 354. člena ZPP češ, da gre med strankama za gospodarski spor in s tem za pristojnost rednega sodišča druge vrste. Ne glede na sprejemljive razloge prvostopne sodbe, da je o sporu odločalo stvarno in krajevno pristojno sodišče (zaradi česar očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave ni podana) obvelja, da je predmet obravnave posledično civilno pravno razmerje med fizičnima osebama in ne med gospodarskima subjektoma.

Ostale revizijske navedbe posegajo v ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Pri tem pa trditev, da je tožnica z dvigom 715.000,00 SIT z žiro računa firme (dejanske ugotovitve nižjih sodišč o načinu delnega poplačila dolga) tej povzročila škodo, pomenijo tudi nedovoljeno revizijsko novost. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. dostavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, 1/91-I).