Jedro

Tožnik je "druga stranka v upravnem postopku" v smislu 273. člena ZUP, saj je denacionalizacijski zavezanec za izplačilo odškodnine.

Poseben postopek, kako naj ravna organ po 273. členu ZUP v primeru vložene tožbe v upravnem sporu, v ZUP ni predpisan, vendar pa mora 241. in 246. člen ZUP organ uporabiti analogno, saj v nasprotnem opustitev organa, ki tako ne ravna, in odloči o zadevi, ne da bi imela nasprotna stranka možnost, da se izjavi o ugovorih iz vloženih tožb, in ki so za organ, ki uporabi 273. člen ZUP, utemeljeni, pomeni kršitev načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločbi Ministrstva za kulturo št. 490-60/2007/208 z dne 30. 9. 2020 in št. 490-60/2007/215 z dne 15. 3. 2021 odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) spremenila svojo odločbo z dne 30. 9. 2020, zoper katero so pravočasno vložili tožbo A. A. in Mestna občina Maribor, ter zoper II. točko izreka tudi Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor, ter jo v zvezi s temi sproženimi upravnimi spori spremenila tako, da se glasi: 1. A. A. se, kot nadomestni upravičenki po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) po očetu B. B., za podržavljen delež 298/1680tin parcele 68 k.o. ..., na kateri stoji stavba 1., določi odškodnina obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d., v višini 57.563,00 DEM. 2. Slovenski državni holding d.d. je dolžan izročiti vlagateljici obveznice iz I. točke izreka v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe. 3. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. V obrazložitvi navaja, da je z odločbo z dne 30. 9. 2020 nadomestni upravičenki v naravi vrnila podržavljeni idealni solastni delež 298/1680tin parcele št. 68 k.o. ... Na podlagi tožbenih zahtevkov pa rezimira, da se z njimi strinja, in da upravičenki ni možno vzpostaviti idelanega deleža 298/1680tin na celotni stavbi, torej je podana ovira za vrnitev naravi po določbi tretjega odstavka 16. člena ZDen. Pri odločbi z dne 30. 9. 2020 je napačno uporabila materialni predpis, na katerega je naslonila svojo odločitev. Sprememba odločbe v zvezi z upravnim sporom ne krši pravic C., d.d., kot novo določenega zavezanca za denacionalizacijo, ki je bil pred tem že vključen v postopek, in katerega stališče je bilo in je še ostalo, da se lahko upravičencem vrne vrednostno le toliko kot jim je bilo skupno odvzeto, česar pa pri dvojnem podržavljanju ni možno zagotoviti.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka v zvezi z upravnim sporom, ki so ga sprožili A. A., Mestna občina Maribor in Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor, izpodbijano odločbo izdala v nasprotju s prvim odstavkom 273. člena ZUP. Ta možnost je pogojena s tem, da se ne krši pravice koga drugega. Z obravnavano odločitvijo, ki je diametralno nasprotna od prvotne, pa je toženka kršila procesne pravice tožnika, predvsem pravico do opredelitve o stvari, saj tožnik ni bil seznanjen z upravnim sporom, toženka ga ni seznanila s tožbami in mu ni dala možnosti, da se opredeli do tožbenih navedb. S tem je kršila načelo pravne varnosti, saj je štela, da je bil postopek na prvi stopnji za njo zaključen. Ponovna odločitev o isti stvari, ne da bi bil zavezanec s tem sploh seznanjen, predstavlja tudi kršitev načela kontradiktornosti postopka. Navedena kršitev procesnih določb pa je takšne narave, da že sama zase zadošča za odpravo izpodbijane odločbe. Namreč postopek denacionalizacije je po svoji vsebini kontradiktorne narave, postopek v katerem sodeluje več strank z nasprotujočimi se interesi, zato je treba določbo prvega odstavka 273. člena ZUP, v delu, ki določa, da upravni organ lahko „ugodi vsem tožbenim zahtevkom, ne da bi s tem kršil pravico koga drugega“, razumeti tako, kot je napisana. Toženka, ki je sicer ugodila vsem trem tožbam, je s tem odločila neposredno v škodo tožnika, kot druge osebe v postopku vrnitve nepremičnine. Podrejeno ugovarja tudi nepopolnemu ugotovljenemu dejanskemu stanju in napačni uporabi materialnega prava. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v dopolnitev postopka in ponovno odločanje.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranke z interesom v tem postopku A. A., Mestna občina Maribor in Javni medobčinski stanovanjski sklad na tožbo niso odgovorile.

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet upravnega spora je odločba toženke, ki jo je izdala na podlagi prvega odstavka 273. člena ZUP. Navedeno procesno določbo je uporabila kot podlago za spremembo svoje odločbe št. 490-60/2007/208 z dne 30. 9. 2020, s katero je bila vrnjena nadomestni denacionalizacijski upravičenki nepremičnina v solastnem deležu v naravi. Po njeni vložitvi tožbe (in Mestne občine Maribor, ter Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor), pa je toženka z izpodbijano odločbo določila v korist nadomestne upravičenke odškodnino, ki jo je dolžan v obliki obveznic, kot zavezanec, izplačati tožnik, ker se je strinjala z razlogi denacionalizacije upravičenke (in ostalih vlagateljev tožb), da vrnitev v naravi iz razloga iz tretjega odstavka 16. člena ZDen, ni mogoča. 8. Sporno je, ali je toženka določbo prvega odstavka 273. člena ZUP pravilno uporabila. Po 273. členu ZUP lahko organ, zoper katerega odločbo je pravočasno sprožen upravni spor, ugodi vsem tožbenim zahtevkom, če s tem ne krši pravice koga drugega, dotlej, dokler ni končan spor, ter odpravi ali spremeni svojo odločbo iz razlogov, zaradi kateri bi jo lahko odpravilo sodišče. Citirana določba vsebuje pogoje, ki morajo biti za pravilno uporabo tega izrednega pravnega sredstva izpolnjeni komulativno: - da gre za dokončno odločbo, ki je bila izdana v takšni upravni zadevi, v kateri je mogoč upravni spor; - da je bila pravočasno vložena tožba; - da je upravni spor sprožila legitimirana oseba (stranka); - da upravni spor pri sodišču še ni končan z izdajo pravnomočne odločbe; - da se s spremembo ali odpravo izpodbijane odločbe ne kršijo pravice druge stranke v upravnem postopku ali pravice tretjih oseb, če se o teh pravicah lahko odloča v upravnem postopku; - da se z novo odločbo, s katero se spremeni, oziroma odpravi odločba, ki je predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu, ugodi vsem, ne samo nekaterim tožbenim zahtevkom.

9. Tožnik ugovarja, da je toženka z izpodbijano odločbo kršila pogoj: „da se s spremembo ali odpravo izpodbijane odločbe ne kršijo pravice druge stranke v upravnem postopku ali pravice tretjih oseb, če se o teh pravicah odloča v upravnem postopku“. Namreč toženka je v zadevi odločila in tožnika določila za zavezanca, ne da bi ga seznanila s tožbami in mu ni dala možnosti, da se opredeli do tožbenih navedb. Navedenemu ugovoru toženka ne oporeka, da bi ravnala drugače, torej da je odločila šele, ko bi se tožnik imel možnost izjasniti o ugovorih takrat tožnikov (A. A,, Mestne občine Maribor in Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada), pa ne izhaja tudi iz upravnega spisa in ne iz izpodbijane odločbe. Toženka na straneh 6 in 5 izpodbijane odločbe zgolj zapiše, da ne krši pravic C., d.d., kot novo določenega zavezanca za denacionalizacijo, ki je bil pred tem že vključen v postopek, in katerega stališče je bilo in je še ostalo, da se lahko upravičencem vrne vrednostno le toliko, kot jim je bilo skupno odvzeto.

10. Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da mu je bila kršena pravica do izjave, ker mu tožbe, v posledici katerih je toženka izdala izpodbijano odločbo, niso bile vročene in mu ni bila dana možnost, da se opredeli do tožbenih navedb. Da je tožnik „druga stranka v upravnem postopku“, v smislu 237. člena ZUP, pa, ker je denacionalizacijski zavezanec za izplačilo odškodnine, sodišče s tožnikom soglaša. Posledično je bil organ dolžan varovati tudi pravice tožnika, tudi procesne, katerih kršitev s tožbo uveljavlja.

11. Določbi 241. in 246. člena ZUP nalagata organoma prve in druge stopnje, da pritožbo, če je ne zavržeta, pošljeta morebitnim strankam z nasprotnimi interesi in jim določita rok, da se izrečejo o pritožbi in morebitnih novih dejstvih in dokazih, ter da odločbo lahko izdata šele potem, ko prejmeta odgovore strank z nasprotnimi interesi, oziroma ko se izteče rok za odgovor. Posebnega postopka, kako naj ravna organ po 273. členu ZUP, v primeru vložene tožbe v upravnem sporu, v ZUP ni predpisanega, vendar pa mora citirane določbe organ uporabiti analogno, saj v nasprotnem opustitev organa, ki tako ne ravna, in odloči o zadevi, ne da bi imela nasprotna stranka možnost, da se izjavi o ugovorih iz vloženih tožb, in ki so za organ, ki uporabi 273. člen ZUP, utemeljeni, pomeni kršitev načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), po katerem je treba, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. S tem, ko toženka tožniku ni omogočila, da se o tožbenih navedbah izjavi, tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe, to pa je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz tretje točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Ker se za absolutno bistveno kršitev pravil postopka v vsakem primeru šteje, da je vplivala ali mogla vplivati na odločitev o zadevi, se sodišče, kot preuranjeno ne more opredeljevati do ostalih tožbenih navedb, ter opraviti preizkusa materialne zakonitosti odločbe.

12. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe sprejelo na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče glavne obravnave v obravnavani zadevi ni opravilo, ker je tožnik ni zahteval, poleg tega pa dejansko stanje v zvezi z uporabljeno določbo 237. člena ZUP, med tožnikom in toženko, ki odgovora na tožbo ni vložila, ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Sodišče pa tudi ni dopolnjevalo ali raziskovalo dejanskega stanja, temveč je le podalo razlago določbe 273. člena ZUP, ki v obravnavani zadevi ni bila pravilno uporabljena.

13. Po določbi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 lahko sodišče, glede na vsebino zadeve, odpravi tudi druge akte izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Zadeva se vrne v stanje v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. To določilo torej daje sodišču pooblastilo, da lahko poseže tudi v pravnomočno urejena razmerja. V konkretnem primeru je toženka izdala izpodbijano odločbo na podlagi 273. člena ZUP, ker so denacionalizacijska upravičenka A. A. in zavezanca za vrnitev v naravi, Mestna občina Maribor in Javni medobčinski stanovanjski sklad, vložili tožbe v upravnem sporu ter spremenila svojo odločitev, s katero je odločila o denacionalizacijskem zahtevku z vrnitvijo nepremičnine v naravi. V konkretnem upravnem sporu pa je sodišče ugodilo tožbi tožnika, ker je toženka napačno uporabila 273. člen ZUP in odpravilo odločitev toženke, ki je o denacionalizacijskem zahtevku odločila z določitvijo odškodnine. Z odpravo izpodbijane odločbe pa je nastopila situacija, ko oživi odločba z dne 30. 9. 2020, zoper katero pa upravni spori več ne tečejo (postopki v zadevah I U1755/2020, II U362/2020 in IIU361/2020 so ustavljeni), možno pa jih tudi ni več vložiti. Ker je bila izpodbijana odločba izdana v postopku izdaje odločbe z dne 30.9.2020 (v posledici vloženih upravnih sporov zoper odločbo z dne 30. 9. 2020), sodišče šteje, da vsebina zadeve terja, da tudi nasprotne stranke tožnika, A. A., Mestna občina Maribor in Javni medobčinski stanovanjski sklad, ne izgubijo svojih procesnih upravičenj ter je zato posledično odpravilo tudi odločbo z dne 30. 9. 2020 ter zadevo v smislu tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v nov postopek.