Jedro

Denacionalizacija stavbnega zemljišča v korist upravičenca ni možna, če je pravica uporabe na tem zemljišču s pravnim poslom prešla na drugo osebo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 591/99-10 z dne 14.12.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 2.3.1999, s katero je ta zavrnila pritožbo drugo navedene tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava C., Oddelka za okolje in prostor ter premoženjsko pravne zadeve z dne 24.9.1998. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevek L.P. za vrnitev v naravi parc. št. 34/11 in parc. št. 28/38, obe k.o. S.P. (sedaj k.o. T.).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je predmet denacionalizacije stavbno zemljišče parc. št. 28/38 in parcela št. 34/11, obe k.o. S.P., ki je bilo tožnikoma kot solastnikoma navedenega zemljišča podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, v nadaljevanju ZNNZGZ). Prejšnji lastniki so s pogodbo z dne 19.3.1965 in aneksom k tej pogodbi z dne 4.5.1965 odplačno prenesli pravico uporabe na navedenem zemljiču na Odbor za gradnjo garaž pri Krajevni skupnosti T. Kljub temu dejstvu, ki ga tožnika v upravnem postopku in tudi v tožbi sama priznavata, menita, da sta upravičena do denacionalizacije, pri čemer se sklicujeta na 3. odstavek 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Po presoji sodišča so navedbe tožnikov, da gre v obravnavanem primeru za situacijo iz 3. odstavka 32. člena ZDen, neutemeljene. Po tej določbi je namreč pogoj za denacionalizacijo, da je bilo zemljišče prejšnjemu lastniku ne le podržavljeno po predpisu, ki je v 3. členu ZDen naveden kot podlaga za denacionalizacijo, ampak, da je bila prejšnjemu lastniku na tem zemljišču tudi odvzeta pravica uporabe. Tako dejansko stanje pa v obravnavanem primeru, ko so prejšnji lastniki pravico uporabe s pogodbo odplačno prenesli na investitorja, ki je na tem zemljišču zgradil garaže in so torej s pravnim poslom razpolagali s podržavljenim zemljiščem (s pravico uporabe), ne obstoji. V primerih podržavljenja po ZNNZGZ je prejšnji lastnik na podržavljenem zemljišču pridobil pravico uporabe, ki je vsebovala podobna upravičenja kot lastninska pravica, saj je bila predmet dedovanja in tudi predmet pravnega prometa in če je prejšnji lastnik s to pravico prostovoljno razpolagal in jo s pravnim poslom odplačno prenesel na koga drugega, v določbi 3. odstavka 32. člena ZDen, niti v drugih določbah ZDen, ni podlage za denacionalizacijo.

Tožnika v pritožbi navajata, da je presoja sodišča prve stopnje zmotna. Prezrlo je ponujena dokumentirana dejstva in podrobno analizo dogodkov razlaščanja, ki sega v leto 1958 in ki sta jih navedla v tožbi in je posledično privedlo do navedenega pravnega posla. Presoja sodišča in tožene stranke temelji le na pravnem poslu (pogodbi z dne 19.3.1965 in aneksu k tej pogodbi z dne 4.5.1965), ki ga je L.P. st., ki je zastopal tudi ostale solastnike, sklenil z investitorjem za gradnjo garaž, po katerem pa so prejšnji solastniki zemljišč dobili zelo nizko denarno odškodnino. Predlagata, da pritožbeno sodišče "sprejme že ponujene dokaze, ki jih ne nameravata ponovno navajati in ugodi tožbenemu zahtevku".

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav drži, da je zemljišče, ki je predmet tega upravnega spora, sicer prešlo v družbeno lastnino na podlagi ZNNZGZ, torej po predpisu iz 9. točke 3. člena ZDen, vendar pa prejšnjim lastnikom na podlagi tega predpisa, niti na podlagi drugih predpisov, ki jih ZDen določa kot pravno podlago za denacionalizacijo, ni bila odvzeta tudi pravica uporabe na tem zemljišču. S samim odvzemom lastninske pravice pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, še ni bilo izvršeno podržavljenje v smislu določb ZDen. Pravica uživanja (uporabe) je šla prejšnjim lastnikom po samem zakonu in je bila pod določenimi pogoji tudi v pravnem prometu. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov, so prejšnji lastniki pravico uporabe na podržavljenem zemljišču s pogodbo sami odplačno prenesli na investitorja, ki je na tem zemljišču zgradil garaže. Glede na takšno dejansko podlago, ko je bila pravica uporabe prenesena na drugega imetnika na podlagi odplačanega pravnega posla, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravna podlaga za denacionalizacijo ni podana.

Pritožbeno zatrjevanje, da je sodišča prve stopnje prezrlo podrobno analizo dogodkov razlaščanja, pritožbeno sodišče zavrača. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke ter podatki in listinami v upravnih spisih, in imajo podlago v določbah ZDen, na katere se sklicuje.

Ker glede na navedeno, uveljavljani pritožbni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.