Jedro

Odškodnina se prizna zgolj za tiste podržavljene nepremičnine oziroma njihov del, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. Zato bi morali upravni organi v postopku denacionalizacije najprej vrniti stvari, ali (kadar je to mogoče) dele podržavljenih stvari, ki jih je mogoče vrniti v naravi. Šele po tem je potrebno za morebitno, v naravi nevrnjeno razliko, določiti odškodnino.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 490-31/2012/220 z dne 7. 11. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da je dolžan zavezanec tožnik za del parcele št. 572/18 k.o. ... v izmeri 508 m2 upravičenki A v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice v skupni višini 696,52 DEM s pripadajočimi obrestmi. V obrazložitvi navaja, da je bilo upravičenkam premoženje podržavljeno z Odločbo Okrajnega ljudskega odbora Trbovlje št. 6337/80 z dne 28. 12. 1953, izdano na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Odškodnina jim ni bila plačana. Dne 28. 7. 2008 je bilo izdelano identifikacijsko potrdilo št. 2008-02490 (v nadaljevanju Identifikacijsko potrdilo), iz katerega izhaja, da je parc. št. 572/18 del podržavljene parc. št. 572, ki je v času podržavljenja merila 68430 m2. Zavezanec ni izkazal, da bi bili podatki v Identifikacijskem potrdilu napačni, niti ni predložil dokazil o nasprotnih dejstvih. Parcela št. 572/18 je gospodarsko poslopje izmere 60 m2, dvorišče izmere 2708 m2, ki predstavlja zemljišče za rabo stavbe na zemljišču parc. št. 572/17 k.o. ..., ki je bila upravičenkam vrnjena v obliki odškodnine v obveznicah SDH d.d. Površina predstavlja nepremičnino in določeno premoženje, ki je eno od vrst premoženja, ki je bilo podržavljeno, in kot izhaja tudi iz delne odločbe št. 18 Upravne enote Laško z dne 10. 12. 2007, še ni bilo predmet vračila. Identifikacijsko potrdilo res izkazuje, da je sedanja skupna površina podržavljenega zemljišča parc. št. 572 večja od podržavljene, vendar pa je današnja površina vseh parcel, ki so bile podržavljene upravičenkam in ležijo skupaj in strjeno, manjša od podržavljene. Še posebej se je zmanjšala površina parc. št. 571, ki je ležala ob parc. št. 572 in parc. št. 578 k.o. .... Zato ovire za vračilo ne obstajajo. Je pa potrebno upoštevati, da na parc. št. 572/18 k.o. ... stoji gospodarski objekt in da je del te parcele skupna dovozna pot do objektov na parcelah 572/17, 572/18, 572/19 in 572/20 k.o. .... Na ogledu dne 26. 5. 2011 so bile stranke soglasne, da bo na zemljišču parc. št. 572/18 k.o. ... potrebna parcelacija, saj na njem stoji stavba parc. št. 572/17 k.o. ..., ki ni predmet vračila. Toženka je z dopisom z dne 25. 9. 2017 stranke pozvala, da odgovorijo glede izvedbe parcelacijskega postopka ter sporočijo podatke o pooblaščenem geodetu, ki bi izvedel parcelacijo. Temu zastoju v postopku so upravičenke nasprotovale, stranki pa sta se končno sporazumeli, da je glede na stanje postopka vzpostavitev solastnine najprimernejša rešitev. Toženka je, upoštevaje 12. člen Navodil o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, ugotovila funkcionalno zemljišče k tem stavbam, in sicer tako, da je fundus stanovanjskega bloka na naslovu ... pomnožila z dva, kar znaša 508 m2. To po toženkini presoji predstavlja funkcionalno zemljišče oziroma idealni delež 508/2768 zemljišča parc. št. 572/18, ki pripada stavbi na parc. št. 572/17 k.o. ..., za katerega upravičenke prejmejo odškodnino v obveznicah. Upoštevaje določbe Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije znaša odškodnina za 508 m2 zemljišča 696,52 DEM. Lastninski delež v višini 2260/2768 nepremičnine pa se vrača v naravi, o čemer toženka ni odločila z izpodbijano, ampak s posebno delno odločbo.

2. Tožnica v tožbi navaja, da je bila nepremičnina parc. št. 572 k.o. ..., iz katere je nastala parc. št. 572/18 k.o. ..., že denacionalizirana v večji meri, kot je bila sploh podržavljena. Glede parc. št. 572 k.o. ... so bile namreč izdane naslednje odločbe; z odločbo z dne 15. 11. 2016 sta bili upravičenki vrnjeni v naravi parceli 572/15 (v izmeri 6386 m2) in 572/16 (v izmeri 3188 m2), z odločbo z dne 17. 11. 2016 je bila za parceli 572/29 (v izmeri 1092 m2) in 572/30 ( v izmeri 252 m2) določena odškodnina v obliki obveznic. Z odločbo z dne 7. 7. 2011 sta bili vrnjeni v naravi parceli 572/25 (v izmeri 862 m2) in 572/1 (v izmeri 17807 m2), z odločbo z dne 3. 9. 2011 sta bili v naravi vrnjeni parceli 572/31 (v izmeri 1762 m2) in 572/36 (v izmeri 6011 m2), z odločbo z dne 10. 10. 2011 je bila določena odškodnina v obliki obveznic za parcelo 572/28 (v izmeri 488 m2), tudi za parcelo 572/17 (v izmeri 254 m2) je bila z odločbo z dne 30. 9. 2016 določena odškodnina v obliki obveznic. Pri Upravni enoti Laško oziroma Občini Laško pa so bile glede te parcele izdane še: odločba z dne 22. 2. 1993, s katero sta bili vrnjeni parceli 572/3 (v izmeri 3964 m2) in 572/4 (v izmeri 377 m2), odločba z dne 16. 11. 2007, s katero so bila za del parcele 572 (v izreku parcela ni navedena) izročena nadomestna zemljišča, odločba z dne 20. 11. 2007, s katero je bila za del parcele 572 (v izmeri 347 m2) določena odškodnina v obliki obveznic, odločba z dne 10. 10. 2007, s katero so bile vrnjene parcele 572/2 (v izmeri 2900 m2), 572/13 (v izmeri 7392 m2), 572/33 (v izmeri 5778 m2), 572/34 (v izmeri 366 m2), 572/45 (v izmeri 27 m2), določena pa je bila tudi odškodnina v obliki obveznic za del parcele 572 (v izmeri 12593 m2). Navedeno daleč presega izmero podržavljene parc. št. 572 k.o. .... Ne glede na to, da je tožnica na ta dejstva toženko opozorila z vlogo z dne 22. 3. 2017, je toženka v naravi vrnila še parceli 572/19 (v izmeri 276 m2) in 572/20 (v izmeri 253 m2), z odločbo z dne 8. 11. 2017 pa je bil v naravi vrnjen še delež 2260/2768 na parceli 572/18 (izmera 2768 m2). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo odpravi.

3. Tožena stranka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Tudi stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. Po drugem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (vrnitev premoženja). Če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina). ZDen torej temelji na načelu, da se vrne tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno. Kot oblike vračanja določa vračanje stvari, vračanje podjetij in kapitala, če pa nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža, gre upravičencu odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen (38. člen ZDen). ZDen torej temelji tudi na načelu, da se premoženje primarno vrača v naravi in šele, če to ni mogoče, upravičencem pripada odškodnina. Iz navedenih določb še izhaja, da so predmet vračanja posamične podržavljene stvari oziroma kapital in ne skupek več stvari ali več podjetij.

6. Upravičenkam je bila med drugim podržavljena parcela 572 k.o. ..., ki danes ne obstaja več, saj so iz nje nastale druge parcele. Tožnica trdi, da naj bi bila celotna površina podržavljene parcele 572 k.o. ... že vrnjena upravičenkam. Toženka je ta ugovor zavrnila z utemeljitvijo, da je današnja površina vseh parcel, ki so bile podržavljene upravičenkam in ležijo skupaj in strnjeno, manjša od podržavljene. Takšna uporaba materialnega prava je zmotna. Iz upravnega spisa oziroma odločbe o podržavljenju res izhaja, da so bile upravičenkam podržavljene (vse) nepremičnine v vložku 368 k.o. ... v skupni izmeri 234583 m2. Vendar pa so se tudi v času podržavljenja v zemljiški knjigi in v katastru zemljišča evidentirala po parcelnih številkah. Parcelne številke zemljišč ob podržavljenju izhajajo tako iz zemljiške knjige kot tudi iz potrdila o zemljiško katastrskih podatkih parcel za potrebe denacionalizacije z dne 23. 9. 1992. Ker so bile predmet podržavljenja posamezne parcele in ne njihova skupna izmera in je tudi predmet vračanja v naravi lahko le posamezna nepremičnina, tj. parcela, pa pri ugotavljanju, ali ima upravičenec pravico do vračila, ni mogoče izhajati iz skupne površine vseh, v tej katastrski občini podržavljenih in vrnjenih parcel. 7. Sodišče ugotavlja, da je tožnica že v postopku na prvi stopnji izrecno navajala vse odločbe o vračilu, s katerimi so bili vrnjeni posamezni deli podržavljene parc. št. 572 k.o. ... v naravi, v odškodnini in kot nadomestna zemljišča. Čeprav je ugovor, da je bila nepremičnina že vrnjena, pravno relevanten, toženka ni ugotavljala, kaj vse je bilo upravičenkam že vrnjeno kot podržavljena nepremičnina parc. št. 572 k.o. ... in s tem, ali jim je bila ta podržavljena nepremičnina že vrnjena v celoti. Tožničin ugovor, da je temu tako, pa bi terjal, da toženka to ugotovi in se o ugovoru argumentirano opredeli. Sklicevanje le na eno izmed odločb, tj. na to, da iz delne odločbe št. 18 Upravne enote Laško z dne 10. 12. 2007 izhaja, da tisti del zemljišča parc. št. 572 k.o. ..., ki je danes zemljišče parc. št. 572/18 k.o. ..., še ni bilo predmet vračila, za tako ugotovitev ne zadošča. O vračanju delov parc. št. 572 namreč govori več odločb, pri čemer vračila v obveznicah ni mogoče obravnavati kot vračila, s katerim naj bi bil vrnjen povsem konkreten del parcele. Po formuli za izračun je za potrebe določanja odškodnine in glede na ugovor zavezanca pomembna predvsem površina, za katero je priznana odškodnina. Odškodnina se namreč prizna zgolj za tiste podržavljene nepremičnine oziroma njihov del, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. Zato bi morali upravni organi v postopku denacionalizacije najprej vrniti stvari, ali (kadar je to mogoče) dele podržavljenih stvari, ki jih je mogoče vrniti v naravi. Šele po tem je potrebno za morebitno, v naravi nevrnjeno razliko, določiti odškodnino.

8. Glede na navedeno je bilo potrebno tožbi na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS - 1) ugoditi in izpodbijani akt odpraviti. Toženka je namreč zaradi zmotne razlage materialnega prava dejansko stanje pomanjkljivo ugotovila, poleg tega pa odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker je bilo že iz izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.