Jedro

Podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če sodišče izključi javnost glavne obravnave tudi v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje, ki nima nobene povezave s kaznivim dejanjem, glede katerega je sodišče zakonito izključilo javnost glavne obravnave zaradi varovanja oškodovankine zasebnosti.

Izrek

I. Zahtevi obsojenega S.C. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se pravnomočna sodba glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Obsojencu se ob upoštevanju kazni, določenih obsojencu v pravnomočni sodbi za kaznivi dejanji po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 143. člena in po drugem v zvezi s prvim odstavkom 181. člena Kazenskega zakonika ter kazni zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu K 61/2004 z dne 27.9.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1685/2005 z dne 20.9.2006, izreče enotna kazen 17 (sedemnajst) let zapora.

III. V ostalem se obsojenčeva zahteva, zahteva njegovega zagovornika pa v celoti, zavrneta.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 19/2007 z dne 27.9.2007 obsojenega S.C. spoznalo za krivega pod točko I kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 143. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), pod točko II nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega nasilja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 181. člena KZ in pod točko III kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ. Obsojencu je za kaznivo dejanje pod točko I po četrtem odstavku 143. člena KZ določilo kazen tri leta zapora, za kaznivo dejanje pod točko II po drugem odstavku 181. člena KZ petnajst let zapora ter za kaznivo dejanje pod točko III po prvem odstavku 221. člena KZ deset mesecev zapora in mu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 110. člena KZ preklicalo pogojni odpust po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 187/06 z dne 29.3.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 61/2006 z dne 4.7.2006, pri čemer je vzelo kot določeno enaindvajset dni kazni zapora, ki je obsojenec še ni prestal. Nato je obsojencu ob upoštevanju pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu K 61/2004 z dne 27.9.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1685/2005 z dne 20.9.2006, v kateri je bila obsojencu za kaznivi dejanji po četrtem v zvezi s tretjim, drugim in prvim odstavkom 302. člena v zvezi z 22. členom KZ ter kaznivega dejanja po prvem odstavku 224. člena KZ, izrečena enotna kazen eno leto in tri mesece zapora, po 2. točki drugega odstavka 47. člena v zvezi s prvim odstavkom 48. člena KZ izreklo enotno kazen dvajset let zapora, v katero mu je po prvem odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 10.2.2007 dalje. Oškodovanca L.L. in M.R. je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, obsojenca pa po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena pa tudi nagrade in potrebnih izdatkov njegovega zagovornika.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 181/2007 z dne 13.3.2008 pritožbam obsojenega S.C. in njegovih zagovornikov T.T. in A.J. delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji, določeni za kaznivo dejanje po drugem odstavku 181. člena KZ, spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na trinajst let zapora ter mu ob upoštevanju določenih kazni za drugi dve dejanji ter kazni zapora, izrečene z že navedeno pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, izreklo enotno kazen osemnajst let zapora. Odločilo je, da se pogojni odpust po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 187/2006 z dne 29.3.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 61/2006 z dne 4.7.2007, ne prekliče. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

3. Zoper to pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojeni S.C. in njegov zagovornik. Obsojenec pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo sojenje.

4. Obsojenčev zagovornik pa pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena KZ, kršitve kazenskega zakona, iz obrazložitve zahteve pa je razvidno, da tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Zavzema se, da bi Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

5. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevi navaja, da kršitve zakona, ki jih v svoji zahtevi uveljavlja obsojeni S.C., niso podane, zahteva obsojenčevega zagovornika pa ni dovoljena. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže kot nedovoljeno, obsojenčevo pa kot neutemeljeno zavrne.

6. Obsojeni S.C. v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz svoje zahteve, navaja pa tudi, da ni podlage za zavrženje zahteve njegovega zagovornika, saj ga je pooblastil za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

7. Zahteva obsojenega S.C. za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena, zahteva njegovega zagovornika pa ni utemeljena.

8. Obsojenemu S.C. je podpredsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani z odredbo z dne 12.2.2007 na podlagi določbe prvega odstavka 70. člena ZKP določil odvetnika A.J. kot zagovornika po uradni dolžnosti. Zagovorniku po uradni dolžnosti, razen v primeru taksativno naštetih izjem iz četrtega odstavka istega člena, ta funkcija preneha po pravnomočnosti sodbe. Obsojeni S.C. je odvetnika A.J. dne 25.5.2008 izrecno pooblastil za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, izrečeno v tem postopku. Zato ni podlage za zavrženje zahteve obsojenčevega zagovornika, ampak jo je treba obravnavati meritorno.

9. Obsojeni S.C. v zahtevi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z zakonom izključilo javnost glavne obravnave tudi glede kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 211. člena KZ. Za izključitev javnosti glavne obravnave ni bilo zakonskih razlogov, zato je po njegovem mnenju podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

10. Sodišče prve stopnje je pred začetkom glavne obravnave dne 26.4.2007 in pred vsakim narokom, na katerem se je glavna obravnava nadaljevala, sprejelo sklep, da se javnost glavne obravnave zaradi varstva zasebnosti oškodovanke L.L. izključi. 11. Po prvem odstavku 295. člena ZKP sme senat ob vsakem času po uradni dolžnosti ali na predlog strank, vselej pa po njihovem zaslišanju, izključiti javnost vse ali dela glavne obravnave, tudi v primeru, če to narekuje varstvo osebnega življenja oškodovanca. V našem kazenskem postopku je načelo javnosti pravilo, ki ga je mogoče izključiti le izjemoma. Načelo javnosti ne varuje samo interesa strank v postopku, ampak tudi javnosti na splošno, saj zagotavlja in krepi zaupanje v delovanje sodnega sistema. Javnost sojenja je tudi odločilnega pomena za izvedbo zakonitega in poštenega postopka in spada med temeljne človekove pravice (24. člen Ustave Republike Slovenije, Ustave), saj se z javnostjo sojenja omogoča tudi kontrola javnosti nad izvajanjem sodne oblasti. Če sodišče izključi javnost iz vse ali dela glavne obravnave, čeprav ni bil podan zakonski razlog za izključitev javnosti, stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. V konkretni zadevi sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je izključilo javnost glavne obravnave zoper obsojenca tudi kolikor se ta nanaša na kaznivo dejanje prikrivanja, ki naj bi ga obsojenec storil s pridobitvijo registrskih tablic, last M.R., za kateri naj bi vedel, da sta bili pridobljeni s kaznivim dejanjem. To kaznivo dejanje nima nobene povezave s kaznivima dejanjema, storjenima na škodo L.L., glede katerih je sodišče zakonito izključilo javnost glavne obravnave zaradi varovanja oškodovankine zasebnosti. Zato ima obsojeni S.C. prav, da je sodišče prve stopnje s tem, da je javnost glavne obravnave izključilo tudi glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 221. člena KZ, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je v tem obsegu njegovi zahtevi ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo glede tega kaznivega dejanja razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu s tako odločitvijo je ob upoštevanju kazni določenih obsojencu za preostali kaznivi dejanji in kazen zapora iz že citirane pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu, obsojencu izreklo enotno kazen sedemnajst let zapora.

13. Obsojenec in njegov zagovornik v zahtevah navajata, da je sodišče v pravnomočni sodbi kaznivi dejanji protipravnega odvzema prostosti in spolnega nasilja napačno subsumiralo kot kvalificirano obliko obeh dejanj, ker da sta bili storjeni na grozovit, kaznivo dejanje spolnega nasilja pa tudi na posebno poniževalen način. Tako zagovornik navaja, da obsojenec ni brezčutno užival ali se drugače izživljal nad oškodovanko, saj da je ravnal tako, da ji ni povzročal telesnih bolečin in ni storil ničesar, kar si tudi sam ne bi želel. Tako ji je popustil verigo, ko je ta dejala, da jo tišči, preden jo je privezal k drevesu, ji je dal topla oblačila, vodo in "nekaj za sedeti". Spoštoval je oškodovankino nedolžnost in ni storil ničesar, da bi poškodoval to njeno vrednoto. Ugotovljeno obsojenčevo ravnanje pri obeh kaznivih dejanjih ni preseglo tiste stopnje grozovitosti, pri kaznivem dejanju spolnega nasilja pa poniževalnega načina, ki je svojstven vsakemu takemu kaznivemu dejanju. S podobno argumentacijo zavrača pravno opredelitev v izpodbijani sodbi glede teh kaznivih dejanj tudi obsojeni S.C. Na ta način vložnika po vsebini uveljavljata razlog kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

14. Presoji sodišč prve in druge stopnje, da je obsojenec obe kaznivi dejanji storil na grozovit način, je na podlagi okoliščin, ugotovljenih v rednem postopku, razumno. Glede na to, da se obe kaznivi dejanji kronološko prikrivata, je okoliščine, ki kažejo na tak kvalifikatorni zakonski znak obeh kaznivih dejanj, treba presojati v medsebojni povezavi in celovito, kar je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi storilo. Grozovit način izvršitve je podan tedaj, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu(ki) povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri takem ravnanju brezčutno užival ali se kako drugače izživljal. Objektivna sestavina se torej kaže v ravnanju, s katerim storilec žrtvi povzroča trpljenje, strah ali bolečine, ki presegajo običajni način storitve takega kaznivega dejanja, subjektivna komponenta pa v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi nanj.

15. Sodišče je pravno presojo v tem pogledu oprlo na ugotovitve, da je obsojenec oškodovanko L.L., ki jo je v vozilo vzel kot avtoštoparko, proti njeni volji zapeljal na makadamsko pot, kjer naokoli ni nobenih hiš, od nje zahteval, naj "mu jo pokaže, da si ga nadrka", ji onemogočil zapustiti vozilo in vzel mobilni telefon, jo vklenil z verigo, ki ji jo je ovil okrog zapestja obeh rok in zaklenil s ključavnico, na enak način zvezal še nogi ter obe verigi prepletel ter oškodovanko, ki se je hotela fizično upreti, močno klofnil po desnem licu. Dalje, da je obsojenec, za katerega je oškodovanka povedala, da ji je bil odvraten, saj ni bil obrit in umit, imel čisto rumene zobe in smrdel, oškodovanki zatlačil v usta njeno volneno rokavico, jo prevezal s svetlomodro vezalko ali vrvico ter L.L. ležečo na zadnjem sedežu vozila pokril z bundo ali jakno ter vozilo spravil v pogon, pri čemer oškodovanka ni vedela, kam jo pelje. Oškodovanko je pripeljal v oškodovanki popolnoma neznano in neobljudeno okolje, ko pa je poskušala vzeti mobitel, ji je tega vzel in iz njega potegnil baterijo. Preden je odšel spat, jo je z verigo priklenil na svojo roko, pred tem pa ji je pripovedoval o tem, da je bil večkrat v zaporu, koliko časa je to trajalo, da je na podoben način že dve ženski ugrabil in posilil, da jo je ugrabila Al Kajda, malo potrebo pa je morala opraviti priklenjena na verigi. Zaradi takega obsojenčevega ravnanja oškodovanka v strahu celo noč ni spala, naslednjega dne pa je od oškodovanke zahteval spolne praktike, ki so natančno opisane v izpodbijani sodbi ter ji obljubljal, da jo bo potem izpustil, vendar obljube ni držal s pojasnilom, da se je tudi sama ni, ker je hotela poklicati pomoč. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je oškodovanki tudi grozil, da jo bo, če bo počela neumnosti, držal pod vodo pet minut in nato odvrgel v reko, da jo bo odplavilo in da je ne bodo nikoli dobili ter ji govoril, kako pozna P. in T. in druge na trideset let zapora obsojene. Te okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo, da je obsojenec oškodovanko popolnoma obvladoval, ji prizadejal posebno trpljenje, strah ter negotovost, kaj se bo z njo sploh dogajalo (zgodilo). Sodišče je pravilno ugotovilo, da se je obsojenec na ta način nad oškodovanko brezčutno izživljal, zgolj z navajanjem nekaterih dejstev, iztrganih iz konteksta, ki da kažejo, da ni bilo tako, pa vložnika pravilnosti presoje, ki jo je glede obstoja tega grozovitega načina kot kvalifikatornega zakonskega znaka pri obeh kaznivih dejanjih sprejelo sodišče v pravnomočni sodbi, ne moreta omajati.

16. Vložnika ne moreta uspeti niti ko trdita, da kaznivo dejanje spolnega nasilja obsojenec ni storil na posebno poniževalen način. Ta zakonski znak je podan takrat, ko okoliščine, v katerih je storjeno kaznivo dejanje spolnega nasilja, bistveno presegajo tisto stopnjo ponižanja, ki je svojstvena takemu kaznivemu dejanju. Tudi pri posebno poniževalnem načinu morata biti podani objektivna in subjektivna komponenta. Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila oškodovanka vseskozi vklenjena v verige, da je obsojenec zahteval od nje, da mu kaže spolovilo, ji porival prst v anus, kar je morala na njegovo zahtevo početi tudi sama, da je morala obsojenčev ud masturbirati oziroma ga oralno zadovoljiti, da je z oslinjenimi rokami drgnil njeno spolovilo, da ji je govoril, da je popolnoma vseeno, kateri del mesa ima v sebi in kje, da je oškodovanko proti njeni volji otipaval in poljubljal ter od nje zahteval, da ga tudi ona poljublja, da je zahteval, da ga opazuje, medtem ko je večkrat uriniral v steklenico. Te okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo pravno sklepanje, da je obsojenec kaznivo dejanje spolnega nasilja storil na posebno poniževalen način, saj je s takim dalj časa trajajočim ravnanjem pokazal popolno neobčutljivost do oškodovanke, se na njej izživljal in ji odrekel elementarno človeško dostojanstvo, torej dejanje storil na tako poniževalen način, ki bistveno presega tistega, ki se pojavlja pri večini takšnih kaznivih dejanj. Zato vložnika, kolikor na tej podlagi uveljavljata kršitev kazenskega zakona, z zahtevo ne moreta uspeti.

17. Obsojenčev zagovornik tudi nima prav, ko v zahtevi navaja, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o grozovitosti načina storitve kaznivega dejanja odvzema prostosti in da je zato v tem delu podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Že iz utemeljitve zavrnitve očitkov obeh vložnikov, navedenih pod točko 15 sodbe je razvidno, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi navedlo okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja odvzema prostosti in da zato ne drži, da sodba v tem delu nima razlogov. Vložnikovo stališče, da grozovit način pri tem kaznivem dejanju ni podan, ki izhaja iz drugačne dokazne ocene, pa ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ampak da vložnik zavrača dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi in s tem po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

18. Obsojeni S.C. v zahtevi navaja, da je sodišče kršilo pravico do obrambe, saj ga preiskovalni sodnik ni obvestil o zaslišanjih prič dne 26. in 28.2.2007, ampak je o tem obvestil samo njegovega zagovornika, kar pa z vidika korektnega varovanja pravic obrambe ne zadošča, saj zagovornik po uradni dolžnosti prič ni temeljito zaslišal in vsem obremenilnim pričam tudi ni postavljal vprašanj.

19. Preiskovalni sodnik je dne 26.2.2007 zaslišal oškodovanko L.L. in pričo Z.G., pri čemer je o zaslišanju obvestil zagovornika, ne pa tudi obsojenca. Zagovornik je bil pri obeh zaslišanjih navzoč in je oškodovanki L.L. tudi postavil številna vprašanja. Dne 28.2.2007 pa je preiskovalni sodnik zaslišal priče J.S., M.G., M.L. in S.G., o teh zaslišanjih, na katerih je bil navzoč obsojenčev zagovornik, obsojenca tudi ni obvestil. Na glavni obravnavi so bile v soglasju s strankami prebrane izpovedbe prič J.S., M.L. in M.G., zaslišane pa priče L.L., S.G. in Z.G. Oškodovankino zaslišanje je bilo opravljeno tako, da je sodišče na podlagi 327. člena ZKP pred zaslišanjem oškodovanke obsojenca napotilo iz sodne dvorane, ga nato pozvalo in ga z oškodovankino izpovedbo seznanilo, nakar ji je tudi obsojenec postavil številna vprašanja.

20. Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič (d točka tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, v nadaljevanju EKČP). V skladu z 8. členom Ustave se EKČP uporablja neposredno. Nemožnost uveljavljanja tega pravnega jamstva pomeni tudi kršitev pravic do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave. Kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče po stališču Ustavnega sodišča (odločba Up-719/03) ni kršitev kakšnega izrecnega jamstva, navedenega v alinejah 29. člena Ustave, temveč je glede na eksemplikativnost jamstev iz 29. člena kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave kot celote. V kazenskem postopku gre v takem primeru za kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki se glede na procesne učinke zelo približuje absolutnim bistvenim kršitvam določb ZKP. Zato mora sodišče obrambi vsaj enkrat v postopku omogočiti, da se sooči z obremenilno (sovražno) pričo in da jo zasliši. Ta možnost mora biti zadostna in realna in ne zgolj navidezna.

21. V konkretni zadevi je tudi obsojenec takšno možnost imel. Na glavni obravnavi so bile zaslišane priče L.L., Z. in S.G., tako da se je obsojenec z njimi soočil in jih zaslišal, izpovedbe prič J.S. ter M.L. in M.G. pa so bile s soglasjem strank na glavni obravnavi prebrane. V poznejši fazi postopka je obsojenec na glavni obravnavi predlagal, da se te priče neposredno zaslišijo, vendar teh svojih navedb ni z ničemer utemeljil. Pri tem je treba ugotoviti, da se pravnomočna sodba na izpovedbe teh prič, glede katerih je sodišče zapisnike o njihovem zaslišanju na glavni obravnavi prebralo, sploh ne opira. Kolikor obsojenec v zahtevi trdi, da mu je bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič v postopku, mu zato ni mogoče pritrditi.

22. Obsojeni S.C. v zahtevi tudi navaja, da pred zaslišanjem postavljenega sodnega izvedenca dr. S.Z. ni imel na voljo dovolj časa za preučitev pisnega mnenja in pripravo vprašanj ter da je bila zato kršena njegova pravica do obrambe. Sodišče ga v nasprotju s 14. členom ZKP ni poučilo, da bi lahko zahteval primeren čas za preučitev in pripravo vprašanj, potrebnih za zaslišanje izvedenca oziroma učinkovito pripravo obrambe. Enako kršitev je mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

23. Sodišče je odredilo izvedenstvo psihiatrične stroke, ki ga je zaupalo sodnemu izvedencu psihiatru S.Z., odredbo vročilo tudi obsojencu in njegovemu zagovorniku. Izvedenčev izvid in mnenje je nato dva dni pred glavno obravnavo vročilo obsojenčevemu zagovorniku, ne pa tudi obsojencu, na glavni obravnavi dne 12.7.2007 pa izvedenca S.Z. tudi zaslišalo, tako da je ta predstavil izvedensko delo v celoti. Obsojenec in njegov zagovornik sta izvedencu na glavni obravnavi v zvezi z mnenjem postavljala vprašanja in na ta način razjasnjevala po njuni presoji pomembna dejstva. Ne na tem naroku za glavno obravnavo, ne na naslednjih dveh, na katerih se je glavna obravnava nadaljevala, nista podala predloga za dodatno zaslišanje izvedenca. Takšno možnost sta namreč imela, pa tega nista storila, pač pa je obsojenec predlagal odreditev drugega izvedenca enake stroke, kar pa je sodišče argumentirano zavrnilo. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojencu, ki se je branil s pomočjo zagovornika, ni bila kršena pravica do obrambe, saj se je z izvedenskim mnenjem seznanil in je imel tudi na naslednjih narokih realno možnost argumentirano predlagati ponovno zaslišanje izvedenca, pa tega ni storil. Zato zatrjevana kršitev pravic obrambe ni podana.

24. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 podalo razlago določbe prvega odstavka 424. člena ZKP tudi z vidika, kako določno mora vložnik v zahtevi zatrjevane kršitve zakona utemeljiti. Zapisalo je, da meje preizkusa pravnomočne sodbe določa vložnik zahteve, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu, ter z razlogi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki jih uveljavlja. Preizkušanje pravnomočne sodbe in odločanje o njej je v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Na predlog zahteve sodišče ni vezano oziroma le toliko, kolikor je pravilno postavljen in je v skladu z uveljavljanimi razlogi. Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo zatrjevano kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje pa je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Čeprav vložnik ne navede vsebine kršitve, je iz konkretnih okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

25. Obsojeni S.C. tako navaja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo vse dokazne predloge, ki jih je podal, in pri tem "ignoriralo" določbe 14. in 17. člena ZKP. Takšna trditev, ki na splošno pomeni uveljavljanje kršitev pravic obrambe, ni niti v najmanjši meri konkretizirana, tako da je z vidika kriterijev, navedenih v prejšnji točki, sploh ni mogoče preizkusiti.

26. Nezadostno so substancirane trditve tega vložnika, ko navaja, da ga zagovornik po uradni dolžnosti A.J. ni obvestil o zaslišanjih prič 26. in 28.2.2007, da sta bila z zagovornikom po uradni dolžnosti v konfliktu, da je zagovornik obrambo pred preiskovalnim sodnikom vodil na podlagi informacij v spisu, kar da je onemogočilo kakršnokoli korektno postopanje. Tudi s temi posplošenimi navedbami vložnik na zelo oddaljen in nesistematičen način prikazuje, da mu je bila kršena pravica do zagovornika, da zagovornik, ki ga je po uradni dolžnosti imenovalo sodišče, ni ravnal v skladu z interesi obsojenca, vendar pa so tudi te trditve tako nekonkretizirane, da njihove utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti. Sicer pa je sodišče v rednem postopku take obsojenčeve očitke, ki jih je izražal v zahtevah za razrešitev zagovornika, ki jih je sodišče obrazloženo zavrnilo in tudi pojasnilo, zakaj so ti neutemeljeni.

27. Prav tako ni razvidno, katero kršitev zakona vložnik uveljavlja s sklicevanjem na ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke o tem, da je (obsojenec) osebnostno moten in da prisotnost oseb, ki jih čuti kot represivne organe, bistveno vpliva na njegovo zmožnost komuniciranja, da se obsojenec težko odpre v prisotnosti paznikov, da je že ob priliki prvega zaslišanja na sodišču v Ljubljani dne 10.2.2007 predlagal, da mu omogočijo pogovor brez prisotnosti tretjih oseb (paznikov). Iz pisnega mnenja in zaslišanja izvedenca psihiatrične stroke na glavni obravnavi takšno obsojenčevo reagiranje na navzočnost oseb, ki jih doživlja kot pripadnike represivnih organov, ne izhaja. Obsojenec je bil prvič zaslišan pred preiskovalnim sodnikom dva dni pozneje kot navaja, pri čemer iz zapisnika ni razvidno, da bi bil pri zaslišanju navzoč izvedenec.

28. V zahtevi obsojenec tudi trdi, da so mu pazniki že s svojo prisotnostjo onemogočili odkrit in odprt pogovor z zagovornikom, kar da je odločilno vplivalo na njegovo obrambo. Zagovorniku in obdolžencu mora biti omogočeno prosto komuniciranje, v celoti mora biti spoštovana tudi zaupnost njunega komuniciranja, tako pisnega kot ustnega. Vendar pa zgolj navzočnost paznikov, za katere vložnik niti ne trdi, da bi takšno skupno komunikacijo onemogočali, ne pomeni, da je bila ta obsojenčeva pravica kršena. Sicer pa tudi te trditve obsojenec samo navrže, ne da bi jih ustrezno utemeljil, tako da bi bilo v njih mogoče oceniti, ali je podana katera od kršitev zakona, relevantnih za presojo zakonitosti sodbe.

29. Obsojeni S.C. tudi ne pove, katero kršitev zakona uveljavlja z navedbami, da je zločin v svojem bistvu biološki fenomen, ko razpravlja o determiniranosti človekovega ravnanja in utemeljuje, da svobodna volja ne obstaja. Zato tudi s temi navedbami zahteve ne more spodnesti izpodbijane pravnomočne sodbe.

30. Obsojenec in njegov zagovornik izpodbijata tudi primernost obsojencu določenih in izrečene zaporne kazni. Na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Ko gre za odločanje sodišča o kazenski sankciji, je mogoče o prekoračenju pravice govoriti, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Če glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine izreče neprimerno vrste kazenske sankcije ali pa kazen, ki je sicer v zakonskih mejah, ne gre za kršitev kazenskega zakona, marveč za razlog iz 374. člena ZKP. Vložnika niti ne trdita, da je sodišče pri odmeri kazenske sankcije kršilo kazenski zakon, ampak po vsebini zavračata njeno primernost, kar pa, kakor je že pojasnjeno, v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

31. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva obsojenega S.C. deloma utemeljena in je izpodbijano pravnomočno sodbo v obsegu, razvidnem iz izreka, na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Na podlagi iste odločbe v zvezi s šestim odstavkom 392. člena ZKP je spremenilo tudi odločbo o enotni kazni, v ostalem pa obsojenčevo zahtevo, zahtevo njegovega zagovornika pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

32. Glede na to, da je obsojeni S.C. z zahtevo deloma uspel, izrek o plačilu sodne takse kot nepotreben odpade.