Jedro

Rok za sodno varstvo ni začel teči, ko je tožnica prejela odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju, ker je bila dolžna tudi po odpovedi še 2 meseca opravljati delo za toženo stranko. V tem času je nanjo naslovila zahtevo za odpravo kršitev, s katero je med drugim zahtevala, da ji tožena stranka izroči pogodbo o zaposlitvi, ker ima njuno razmerje vse elemente delovnega razmerja. Šele po izteku roka, ki ga je imela na voljo tožena stranka za odpravo kršitve, je začel teči rok za sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z začetkom veljavnosti od 1. 2. 2010 za delovno mesto direktorice prodaje in trženja, z osnovno plačo v višini 11.348,88 EUR bruto in je tožeča stranka od 1. 2. 2010 dalje v rednem delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu direktorice prodaje in trženja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja; da ji je tožena stranka dolžna izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno 1. 2. 2010 za nedoločen čas za delovno mesto direktorice prodaje in trženja, ki vsebuje zgoraj navedene ugotovitve; ji v 8 dneh priznati vse pravice iz naslova pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja in ji za čas od 1. 2. 1020 dalje vpisati delovno dobo in jo prijaviti v socialna zavarovanja; ji za čas od 1. 2. 2010 dalje obračunati in plačati davke in prispevke na izplačano neto plačo v višini 4.400,00 EUR na mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila; ji za mesec november izplačati zaostalo plačo v znesku 11.348,88 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto znesek v višini 5.566,67 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2010 dalje do plačila ter ji obračunati regres za leto 2010 v znesku 734,15 EUR, od tega plačati pripadajoče davke in ji izplačati neto znesek regresa v višini 616,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila. Sklenilo je tudi, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov določenih v 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je bila tožba vložena prepozno, ker bi jo morala tožnica vložiti v 30 dneh, odkar je izvedela za kršitev pravic iz delovnega razmerja, t.j. od 6. 9. 2010, ko je prejela odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožbo tožnice obravnavalo v celoti kot tožbo na nezakonitost odpovedi delovnega razmerja, ne pa kot tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje pravic iz tega razmerja. Ni se opredelilo do zahtevka tožnice, da se ugotovi, da delovno razmerje še traja, že na podlagi dejstva, da se tudi v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je odpoved učinkovita, delovno razmerje zaradi tožničine nosečnosti ne bi moglo izteči do prenehanja okoliščin po 115. členu ZDR. Prvostopenjsko sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj sploh ni odločalo o zahtevkih tožnice, ampak se je osredotočilo na uveljavljanje nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar ni bil edini zahtevek tožnice, ki je poudarila, da dopisa toženke z dne 3. 9. 2010 ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar tek roka po 3. odstavku 204. člena ZDR ni relevanten. Ob tem opozarja tudi na dejstvo, da je tožnica zahtevo za odpravo kršitev vložila 25. 10. 2010, torej jo je tožena stranka prejela najprej 26. 10. 2010 in je tako rok za izpolnitev v trajanju osmih delovnih dni lahko začel teči najprej 27. 10. 2010 in se je iztekel 8. 11. 2010, tako da se do dneva vložitve tožbe 30 dnevni rok iz drugega odstavka 204. člena ZDR še ni iztekel. Tako bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je tožnica tožbo vložila pravočasno in o odločiti po vsebini. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožbo, ki jo je tožnica vložila dne 7. 12. 2010, zavrglo, ker je štelo, da je tožba vložena prepozno, saj je bila vložena po izteku roka, ki je določen v 3. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih. Tožnica je po stališču sodišča prve stopnje za kršitev pravic nesporno izvedela 6. 9. 2010, ko ji je bila vročena odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju, zato je tožba z dne 7. 12. 2010 vložena prepozno, ker je tožnica zamudila 30 dnevni rok za sodno varstvo. Ugotovilo je še, da bi tudi v primeru, če bi sodišče štelo, da je pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 3. 9. 2010 prenehala veljati z iztekom odpovednega roka, t.j. 6. 11. 2010, bila vložena prepozno, saj bi se 30 dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 6. 12. 2010, tožnica pa je tožbo vložila 7. 12. 2010. Zaradi tega je tožbo skladno s 1. odstavkom 274. člena ZPP zavrglo.

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava. Tožnica je vložila tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje pravic iz njega, pri čemer je izhajala iz tega, da je imelo njeno delo, ki ga je sicer za toženo stranko opravljala na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju (A1), vse elemente delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je tožnica izvedela za kršitev svojih pravic 6. 9. 2010, ko je prejela odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju. Kot pravilno opozarja pritožba, ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila dolžna tudi po odpovedi pogodbe o poslovnem sodelovanju še dva meseca, kolikor je trajal odpovedni rok, opravljati delo za toženo stranko. V času, ko je delo za toženo stranko še opravljala, je nanjo dne 25. 10. 2010 vložila pisno zahtevo za odpravo kršitev (A2) in sicer med drugim tudi, da naj ji tožena stranka skladno s 3. odstavkom 15. člena ZDR izroči pogodbo o zaposlitvi, saj med strankama dejansko obstoji delovno razmerje. Na ta način je tožnica skladno s 1. odstavkom 204. člena ZDR uveljavljala svoje pravice pri delodajalcu, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje pravočasnost vložitve tožbe presojati po 2. odstavku 204. člena ZDR, kot to upravičeno uveljavlja pritožba. Iz priloge pod A2 izhaja, da je tožnica dne 25. 10. 2010 oddala pisno zahtevo za odpravo kršitev na pošto, tako da je rok osmih delovnih dni, ki jih ima skladno z 2. odstavkom 204. člena ZDR na razpolago delodajalec, da kršitve odpravi, pričel teči naslednji dan od dneva, ko je tožena stranka poziv sprejela. To je dejansko lahko najprej 27. 10. 2010 in se je ta rok iztekel lahko najprej 8.11. 2010, tako da je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe po 2. odstavku istega člena ZDR, začel teči 9. 11. 2010 in je tožba, ki je bila vložena 7. 12. 2010, vložena pravočasno in bi jo moralo sodišče prve stopnje obravnavati in o njej odločiti.

Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da bi bila tožba vložena pravočasno tudi v primeru, če tožnica svojih pravic ne bi uveljavljala predhodno pri toženi stranki, saj je tožnica prenehala z delom pri toženi stranki 7. 11. 2010, ko se je iztekel odpovedni rok po pogodbi o poslovnem sodelovanju. Odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju je namreč tožnica prejela 6. 9. 2010, tako da je dvomesečni odpovedni rok začel teči 7. 9. 2010 in se je iztekel 7. 11. 2010 (2.in 3. odstavek 62. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in se v tem primeru 30 dnevni rok za vložitev tožbe po 3. odstavku 204. člena ZDR, ki je začel teči 8. 11. 2010, do dneva vložitve tožbe dne 7. 12. 2010 še ni iztekel. Pri odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), in ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke utemeljena. Zato je izpodbijani sklep na podlagi 355. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnice odločilo meritorno.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.