Jedro

Tožena stranka je odgovorna za nastalo škodo, ker ni poskrbela, da bi se lahko osebe v njeni trgovini varno gibale.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 1.100,00 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do dneva, ko obresti dosežejo glavnico (1. točka izreka). V presežku je sodišče zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper stroške se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Meni, da je sodišče tožeči stranki prisodilo prenizko odškodnino in ni pravilno uporabilo načela individualizacije odškodnine ter objektivne pogojenosti odškodnin. Sodišče se ni sklicevalo na primere iz sodne prakse, zato je izpodbijana sodba arbitrarna in se je ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Sklicuje se na judikate, ki so oškodovancem za podobno vrsto škode dosodili višjo odškodnino in sicer odločbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 716/2006 ter odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 665/2007, II Ips 309/2006 in II Ips 769/2005. Sodišče bi moralo odškodnino tudi revalorizirati. Glede trajanja telesnih bolečin je sodišče nedosledno povzelo navedbe izvedenca podane na naroku za glavno obravnavo. Ta je dopustil možnost, da je tožnik trpel občasne bolečine. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tožeči stranki odškodnine za sekundarni strah ni prisodilo in se ni sklicevalo na sodno prakso. Meni, da bi moralo odškodnino revalorizirati. Znesek 100,00 EUR (ki ga je prisodilo za primarni strah) odstopa od sodne prakse navzdol. Sodišče pri odločitvi o odškodnini za strah ni upoštevalo, da je imel oškodovanec že prej poškodbo in ga je skrbelo, kako bo padec vplival na njegove težave. Odločitve o stroških postopka sodišče ni pojasnilo. Zanemarilo je okoliščino, da je znaten del stroškov nastal zaradi temelja odškodninskega zahtevka, s katerim je tožeča stranka uspela v celoti. Ker je tožeča stranka uspela s 13 % zahtevka po višini, bi se morali stroški med strankama deliti v razmerju 63,38 % proti 36,62 %.

3. Tožena stranka v svoji pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka je svoje navedbe o tem, kdaj, kje in kako naj bi padla, spreminjala. Da bi dejansko padla v trgovini tožene stranke, ni izkazala. Izpovedbo prodajalke M. M. je sodišče povzelo napačno. Imenovana je izpovedala le, da je spornega dne k njej na delikateso prišel nek gospod, ki je povedal, da je padel pred vhodom. Navedeno ne potrjuje, da bi tožeča stranka padla v trgovini. Kje naj bi tožeča stranka padla, ne dokazuje niti izpovedba priče R. Č. Prodajalka J. H. je zgolj izpovedala, da ji je omenila kolegica gospoda, ki je zatrjeval, da je padel pred vhodom. Glede na dejansko stanje ne more biti sporno, da je lahko tožeča stranka po odhodu iz trgovine padla kjerkoli zunaj. Dokazno breme o tem, kje je do dogodka prišlo, je na tožeči stranki. Napačno je tudi tolmačenje sodišča glede spolzkosti tal. Ker je deževalo, je večja verjetnost, da je do padca prišlo izven trgovine. Izpovedba prodajalke M. V., da naj bi bila tla v trgovini v primeru dežja ali snega večkrat pobrisana, pa kaže na skrbnost čiščenja tal in zagotavljanja varnosti. Sklicevanje na izvedeniško mnenje mag. B. P. je smešno, saj je povsem jasno, da obstaja možnost, da se na takih tleh, kot so bila v trgovini, zdrsne oziroma pade. Tudi sicer so mokra tla bolj drseča kot suha. Napačen je tudi zaključek sodišča, da naj bi tožena stranka niti ne zatrjevala, da naj bi do spornega padca ne prišlo po njeni krivdi. Tožeča stranka je prvi teden po padcu delala, sodelovala pri porodu svoje žene, tega pa v primeru zatrjevanih posledic ne bi bila sposobna. Pri toženi stranki se je s svojim zahtevkom oglasila šele več mesecev po zatrjevanem padcu. Dosojena odškodnina je glede na izkazane posledice previsoka. Izvedenec travmatolog svojega dela ni opravil korektno, na kar je tožena stranka opozarja in vztrajala pri postavitvi drugega izvedenca. Ta se kljub trditvi tožene stranke o poteku bolniškega staleža tožeče stranke glede navedenega ni hotel izjasniti. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo siceršnjega slabega zdravstvenega stanja tožeče stranke. Napada tudi izrek o stroških in opozarja, da je obrazložitev sodišča o stroških brez ustreznih pojasnil in je ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je uspela le z 1/8 zahtevka, kar bi moralo sodišče upoštevati in razsoditi v korist tožene stranke.

4. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo v trgovini, ko je tožnik padel na mokrih in spolzkih tleh. Kljub temu, da delavki v trgovini M. M. in J. H. samega padca nista videli, je prvostopenjsko sodišče svojo dokazno oceno gradilo tudi na ostalih izvedenih dokazih, ki so nudili dovolj opore za zaključek o tožnikovem padcu v trgovini. Obe delavki sta bili o padcu takoj seznanjeni, saj je eno obvestil tožnik, ta pa je o tožnikovem padcu seznanila drugo. O dogodku je izpovedala tudi kandidatka R. Č. ki se je spomnila, da ji je tega dne tožnik o padcu povedal, ko je prišel v avto. B. V., zaposlenem v izpitnem centru, je tožnik prav tako povedal, da je padel in da ga boli. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je tako sklenjena in je ne more ovreči pritožbena trditev, da bi lahko tožnik padel kjerkoli zunaj trgovine. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka napravilo drugačne zaključke. Ker je zunaj močno deževalo, je sodišče sledilo izpovedbi tožnika, da so bila tla v trgovini mokra. Upoštevalo je tudi izpovedbo priče M. V., da so tla v trgovini v primeru dežja ali snega večkrat pobrisali, da stranke ne bi padle. Sodišče je zato sklepalo, da so se v trgovini zavedali možnosti padca zaradi mokrih in spolzkih tal, saj je bila njihova dolžnost omogočiti strankam varno in nemoteno gibanje po trgovini. Dodatno je svoje mnenje o mokrih in spolzkih tleh podal tudi izvedenec mag. B. P. To izvedensko mnenje pa je potrebno upoštevati v okviru mozaika vseh dokazov ter sklopu dokazne ocene, kar je prvo sodišče tudi storilo.

7. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka za nastalo škodo odgovorna, saj ni poskrbela, da bi se lahko osebe v njeni trgovini varno gibale, je tako po oceni pritožbenega sodišče pravilna.

8. Prvostopenjsko sodišče je s pomočjo izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je tožnik v nezgodi utrpel zvin vratne hrbtenice, udarnino desnega komolca ter zvin levega zapestja. Vratno opornico je nosil en mesec, ko je bil tudi na bolniškem staležu, en mesec je imel povit tudi komolec, ki ga je nosil v ruti. Trpel je občasne intenzivne bolečine in stalne in zmerne bolečine en dan ter nato še stalne zmerne bolečine nekaj dni. Že pred poškodbo se je zdravil zaradi bolečin v vratu. Izvedenec tudi ni izključil možnosti, da take poškodbe pustijo blage bolečine predvsem ob dalj časa trajajočih prisilnih položajih. Sodišče je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 1.000,00 EUR odškodnine, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno. Ne glede na to, da se sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe ni sklicevalo na podobne primere iz sodne prakse, to ne predstavlja v pritožbi zatrjevanih kršitev, niti prisojena odškodnina ne odstopa od prisojenih odškodnin za podobne primere. Sodišče je škodo odmerilo znotraj širših okvirov odškodnin, ki se prisojajo v podobnih primerih. Tožnikov primer se glede na konkretne okoliščine (vrsta poškodbe, čas trajanja in stopnja intenzivnosti bolečin) uvršča med lažje primere.

9. Iz naslova utrpelega strahu je sodišče priznalo tožeči stranki 100,00 EUR odškodnine. Le če je strah intenziven in je dalj časa trajal, je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino. Stopnja in trajanje strahu, ki jo je v tem primeru ugotovilo sodišče, ne omogočata višje odškodnine za tovrstno škodo.

10. Sodišče je škodo odmerilo na dan sojenja, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo priznani znesek odškodnine še revalorizirati.

11. Sodišče je odločilo o stroških postopka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki omogoča, da sodišče ob delnem uspehu odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške. V tem primeru je bil sporen temelj, s katerim se je sodišče večino časa ukvarjalo in glede katerega je tožeča stranka v celoti uspela. Z višino zahtevka je tožeča stranka uspela le v majhnem delu, vendar ugotavljanje višine ni bilo zapleteno. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča način odmere stroškov ni napačen in ima podlago v 154. členu ZPP.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbi je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

13. O pritožbenih stroških je sodišče odločilo po načelu uspeha v pravdi in tehtanju o tem, kateri stroški so bili potrebni za pravdo (154., 155. in 165. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS št. 26/1999 in naslednji, ZPP.