Jedro

Nespoštovanje 254. člena ZPP bi lahko pomenilo (zgolj) relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa jo je pravdna stranka glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP dolžna uveljavljati takoj, ko je to mogoče, sicer se pozneje (tudi v pravnem sredstvu) nanjo načeloma ne more sklicevati. V tej zvezi pa je ugotoviti, da ne le, da te kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje pritožnica ni uveljavljala (pa bi jo lahko), temveč je celo s svojim ravnanjem (umikom predloga za soočenje izvedencev) prispevala k takšnemu ravnanju sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici znesek 1.335,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2007 dalje do plačila, v presežku do vtoževanega zneska s pripadajočimi obrestmi in glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 1.335.34 EUR od 08.07.2005 do 15.10.2007, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je še odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe povrniti tožnici pravdne stroške v višini 5,18 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (sporna glavnica v znesku 6.977,43 EUR) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da se strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča glede prisojene invalidnosti za pretres možganov, ne povzema pa odločitve slednjega glede pripadajoče invalidnosti zaradi poškodbe levega ramenskega sklepa. V tej zvezi primarno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, saj bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, ko sta postavljena izvedenca podala nasprotujoči si mnenji, te pomanjkljivosti odpraviti samo v skladu z določilom 254. člena ZPP (pri tem se sklicuje na sklep VSM opr. št. I Cp 17/2006). Na to obveznost sodišča po mnenju pritožnice ne vpliva njen umik predloga za soočenje obeh izvedencev. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi očitno oprlo zgolj na mnenje izvedenca dr. D. P., pri tem pa ni pojasnilo oz. ni podalo zadostnih razlogov, zakaj ni upoštevalo mnenja izvedenca dr. A. N.. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa je po mnenju pritožnice podan iz razloga, ker je prvostopenjsko sodišče zmotno razlagalo sporna določila splošnih pogojev zavarovalne pogodbe v korist toženke. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da ob ugoditvi pritožbi „izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb in zadevo odstopi prvostopnemu sodišču v nadaljnje postopanje in odločanje“. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je neutemeljena.

V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

Pritožba prav tako neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče storilo s kršitvijo 254. člena ZPP, ker ni po uradni dolžnosti odpravilo nasprotij med mnenjema v pravdi pritegnjenih izvedencev dr. A. N. in dr. D. P. z njunim soočenjem. Načeloma sicer drži, da mora sodišče skladno z navedeno določbo po potrebi tudi samo odpraviti nejasnosti, nasprotja oz. pomanjkljivosti v izvidu enega ali več izvedencev. Vendar pa bi lahko nespoštovanje citiranega določila pomenilo (zgolj) relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa jo je pravdna stranka glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP dolžna uveljavljati takoj, ko je to mogoče, sicer se pozneje (tudi v pravnem sredstvu) nanjo načeloma ne more sklicevati. V tej zvezi pa je ugotoviti, da ne le, da te kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje pritožnica ni uveljavljala (pa bi jo lahko), temveč je celo s svojim ravnanjem (umikom predloga za soočenje izvedencev) prispevala k takšnemu ravnanju sodišča prve stopnje.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo, zakaj pri svoji odločitvi ni upoštevalo mnenja izvedenca dr. A. N.. Zadostne razloge v tej zvezi je namreč moč razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe (zadnji odstavek na strani 2 in prvi odstavek na strani 3), pri čemer se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopenjskega, da je mnenje izvedenca dr. P. strokovno utemeljeno in obrazloženo, deloma pa sta ga sprejeli tudi obe pravdni stranki (glede ocene invalidnosti zaradi pretresa možganov).

Sodišče druge stopnje nadalje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, konkretno pogodbena določila zavarovalnih polic: št. (kolektivno nezgodno zavarovanje) s Splošnimi pogoji ZAN 100/01 s Tabelo invalidnosti ZAŽ 52/01 in št. (polica nezgodnega zavarovanja) s Splošnimi pogoji O-NEZ-SPL-01 s Tabelo invalidnosti O-TAB-INV-02. Na tozadevne pravilne in izčrpne razloge se sklicuje in jih v izogib ponavljanju povzema tudi pritožbeno sodišče, ki glede na izrecne pritožbene navedbe v tej zvezi zgolj še dodaja: Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da je potrebno sporna določila vnaprej pripravljenih pogodb (med katere sodijo tudi zavarovalne pogodbe s pripadajočimi splošnimi pogoji) tolmačiti v korist stranke, ki k takšni pogodbi pristopi. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča določba 7. točke splošnih določil tabele invalidnosti ZAŽ 52/01 ni takšne narave in jo je sodišče prve stopnje tolmačilo povsem ustrezno. Citirano določilo namreč jasno opredeljuje, da se zgolj v primeru, če tabela invalidnosti kakšne posledice poškodbe ne predvideva, uporabi analogija glede odstotka invalidnosti za podobne posledice, ki so v tabeli predvidene. Pri tožnici podana omejena gibljivost ramenskega sklepa pa je kot posledica izrecno predvidena v 105. točki navedene tabele in jasno določa, da se odstotek invalidnosti določi v primeru, ko je omejena gibljivost posledica zloma kostnih struktur ali izpaha. Ker iz mnenja izvedenca dr. P. izhaja, da tožnica teh poškodb ni utrpela (nasprotnega pritožnica niti ne zatrjuje), ni podlage za oceno invalidnosti po navedeni tabeli, kot tudi ne za analogno uporabo prej omenjene 7. točke splošnih določil, posledično pa tožnica do zavarovalnine iz tega naslova ni upravičena, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov in jih je zato dolžna kriti sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).