Jedro

Med strankama ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za BPP preko pooblaščenca – odvetnika. Če pa je temu tako, potem bi moral organ za BPP poziv za dopolnitev vloge poslati tožnikovemu pooblaščencu. Tako ravnanje organu nalaga 88. člen ZUP, na katerega tudi opozarja tožnik. Po tej določbi se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vroča njemu (prvi odstavek) in se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu (četrti odstavek). Ker je bil torej tožnikov poziv na dopolnitev prošnje za BPP vročen nepravilno, tako velja, da ta poziv tožniku sploh ni bil vročen. Glede na tako stanje stvari pa organ ni imel podlage za zavrženje tožnikove prošnje za dodelitev BPP, ker je ta ni dopolnil v danem roku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu, št. Bpp 339/2020 z dne 17. 9. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ za BPP zavrgel prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč z dne 8. 9. 2020. V obrazložitvi je navedel, da je prejel prošnjo tožnika, v kateri je ta navedel, da prosilec A.A. prosi za brezplačno pravno pomoč v zadevi I Kpd 43192/2020 Okrožnega sodišča v Novem mestu. Ker je bilo prošnja pomanjkljiva do te mere, da je ni bilo mogoče obravnavati, je organ z dopisom z dne 9. 9. 2020 pozval tožnika na dopolnitev vloge z napotili, kako naj to stori. Dopis je tožnik prejel 10. 9. 2020. Ker tožnik v postavljenem petdnevnem roku svoje vloge ni dopolnil z zahtevanimi podatki, je organ vlogo tožnika na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel. 2. Tožnik je v tožbi uvodoma pojasnil, da ima pravni interes za vložitev te tožbe zaradi teka kazenskega postopka I Kpd 43192/2020, saj za plačilo zagovornika nima finančnih sredstev in je zato upravičenec do BPP. K vloženi prošnji za BPP je bilo priloženo pooblastilo, s katerim je tožnik pooblastil Odvetniško pisarno B. za zastopanje v tem postopku. Organ je tožnika neposredno pozval na dopolnitev vloge. Ker se tožnik nahaja v priporu in je pravni laik, ne more priti do zahtevanih podatkov oziroma je to težje kot za njegovega pooblaščenca. Po zavrženju njegove vloge je pooblaščenec tožnika obiskal v priporu, kjer ga je tožnik seznanil z izpodbijanim sklepom. Po telefonskih poizvedbah pri organu je pooblaščenec izvedel, da je k prošnji sicer res bilo priloženo pooblastilo, vendar je organ sklepal, da pooblaščenec s potrebnimi podatki ne razpolaga, zato je bil poziv za dopolnitev vročen neposredno tožniku. Od vložitve prošnje dalje je pooblaščenec opravljal dejanja za tožnika, ki so bila za navedeni kazenski postopek nujna, neodložljiva in za katera se je smatralo, da bodo poplačana iz sredstev pridobljene BPP. Strošek opravljenih dejanj bo tako moral poravnati tožnik, ki nima sredstev za njihovo plačilo. Tožnik glede teh dejanj predlaga vpogled v kazenski spis. Tožnik je nato 24. 9. 2020 ponovno vložil prošnjo za BPP, ki mu je bila z 29. 9. 2020 odobrena, vendar to škode v vmesnem obdobju (od 8. 9. do 25. 9. 2020) ne zmanjšuje. S tem ravnanjem je organ kršil 88. člen ZUP. Če je organ menil, da je vloga pomanjkljiva, bi moral poziv za dopolnitev poslati pooblaščencu. Tako tudi naslovno sodišče v I U 353/2015. Tožnik je predlagal, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov (zaslišanju tožnika, pribavi telefonskega pogovora med pooblaščencem in organom z dne 23. 9. 2020, vpogledu v: poziv organa z dne 9. 9. 2020, stroškovnik opravljenih odvetniških storitev v kazenskem postopku, upravni spis, kazenski spis, odločbo, št. Bpp 2481/2020 z dne 29. 9. 2020, izpodbijani sklep, sodbo, I U 353/2015 z dne 17. 3. 2015) tožbi ugodi, prošnji tožnika ugodi in mu dodeli redno BPP od 9. 9. 2020 dalje, določi odvetnika C.C. za izvajalca BPP, podredno, sklep odpravi in vrne v ponovno odločanje organu za BPP, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma v celoti prerekala tožbene navedbe in vztrajala pri svoji odločitvi. Opozorila je, da reševanje zapletov, ki nastanejo med postopkom, ne gre reševati po telefonu, saj komunikacija poteka na zakonsko določen način. Pooblastilo, ki je vloženo v spis, ni avtentično, ker je bilo dano v fotokopiji, očitno je bilo multiplicirano za več zadev, odvetniška pisarna pa je te kopije nato le ožigosala. Takemu pooblastilu ni mogoče priznati avtentičnosti. Če je tožnik prošnjo lahko podpisal sam, bi lahko hkrati podal tudi pisno pooblastilo. Pravni interes za tožbo je pojasnjen pavšalno in ob izrazito pomanjkljivi trditveni podlagi. Tožnik namreč ni substancirano zatrjeval, katera dejanja je pooblaščenec opravljal za tožnika v kazenski zadevi I Kpd 43192/2020 v obdobju od 8. 9. do 24. 9. 2020. Predlog, da sodišče vpogleda v kazenski spis, je tako brez ustrezne trditvene podlage. Sicer pa toženka dvomi v opravo kakšnih storitev, saj če bi bile te opravljene, bi bila dokazila o tem že vložena v spis. Če se bo med postopkom izkazalo za potrebno, bo toženka izpodbijala vsako domnevno opravljeno storitev. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrže, podredno, da tožbo zavrne.

4. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je podan tožnikov pravni interes za vložitev tožbe v tem upravnem sporu in njeno vsebinsko obravnavo. Z izpodbijanim sklepom, s katerim je bila zavržena vloga tožnika, je bilo tožniku poseženo v njegov pravni položaj. Organ namreč ni vsebinsko obravnaval njegove prošnje za dodelitev BPP (2. člen Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1) in je s tem posegel v njegovo pravico oziroma pravno korist. Za izkazovanje pravnega interesa tako ni treba, da tožnik konkretno navede vse storitve, ki so bile opravljene v postopku I Kpd 43192/2020 (in izkaže njihovo opravo) med obdobjem 8. 9. 2020 (od izdaje izpodbijanega sklepa) do 25. 9. 2020 (ko je bila tožniku izdana odločba o dodelitvi BPP), kot to meni toženka v odgovoru na tožbo. Sodišče zato tožbo vsebinsko obravnava.

5. Tožba je utemeljena.

6. V primeru je sporna odločitev organa za BPP o zavrženju tožnikove prošnje za BPP. Organ je svojo odločitev oprl na drugi odstavek 67. člena ZUP, po kateri organ s sklepom zavrže vlogo, če stranka v tem roku (tj. roku pet delovnih dni iz prvega odstavka 67. člena ZUP – op. sod.) ne odpravi pomanjkljivosti.

7. Tožnik kot poglavitno ugovarja, da organ za zavrženje njegove vloge ni imel podlage, ker je bil poziv za dopolnitev vloge poslan tožniku neposredno, ne pa njegovemu pooblaščencu - odvetniku, kot bi moral biti.

8. Sodišče se z ugovorom strinja. Med strankama ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za BPP preko pooblaščenca – odvetnika. Če pa je temu tako, potem bi moral organ za BPP poziv za dopolnitev vloge poslati tožnikovemu pooblaščencu. Tako ravnanje organu nalaga 88. člen ZUP, na katerega tudi opozarja tožnik. Po tej določbi se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vroča njemu (prvi odstavek) in se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu (četrti odstavek). Ker je bil torej tožnikov poziv na dopolnitev prošnje za BPP vročen nepravilno, tako velja, da ta poziv tožniku sploh ni bil vročen. Glede na tako stanje stvari pa organ ni imel podlage za zavrženje tožnikove prošnje za dodelitev BPP, ker je ta ni dopolnil v danem roku. Enako stališče je zavzelo že naslovno sodišče v sodbi, I U 353/2015 z dne 17. 3. 2015, in sodbi, I U 1155/2016 z dne 6. 9. 2016. 9. V odgovoru na tožbo toženka sicer pojasnjuje, da je bil tožniku poziv vročen neposredno, ker je bilo k prošnji za BPP dano pooblastilo neustrezno. Sodišče najprej pojasnjuje, da z razlogi v odgovoru na tožbo ni mogoče dopolnjevati razlogov k odločitvi v izpodbijanem aktu oziroma ni mogoče pojasnjevati ravnanja organa v postopku, ki je vodil k izdaji izpodbijanega akta, temveč morajo biti ti vsi razlogi razvidni iz same obrazložitve akta. Ne glede na to, pa sodišče še dodaja, da bi moral organ, če je menil, da je dano pooblastilo neustrezno, ravnati po 55. členu ZUP, tj. pozvati tožnika oziroma pooblaščenca k odpravi njegovih pomanjkljivosti (torej k odpravi pomanjkljivosti samega pooblastila) in nato, upoštevajoč rezultat odprave teh pomanjkljivosti, nadaljevati s postopkom.

10. Sodišče je zaradi navedenega tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo organu za BPP v ponovni postopek, v katerem mora organ odpraviti ugotovljene kršitve postopka in ponovno odločiti o stvari.

11. Sodišče ni odločilo po 65. členu ZUS-1 (v sporu polne jurisdikcije), kot je primarno predlagal tožnik, ker narava ugotovljene kršitve in same stvari ne dajeta podlage za tako odločanje.

12. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in akt odpraviti, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Sodišče je o zadevi odločalo po sodniku posamezniku na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.