Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Stečajni postopek zoper samostojno podjetnico na njene osebne lastnosti nima vpliva, ampak učinkuje le na poslovne terjatve, in sicer v smislu, da jih po končanem postopku ni več mogoče uveljavljati.
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.
: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.575,03 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in za povrnitev pravdnih stroškov. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.372,28 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.
Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožnika, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje si po mnenju pritožnika zadevo razlaga napačno in v škodo tožnika. Kot najbolj pomembno se je namreč v postopku izkazalo vprašanje, v kakšnem svojstvu je toženka sklepala posojilno pogodbo. Tožnik je večkrat povedal, da jo je sklepal s toženko kot fizično osebo in ne kot samostojno podjetnico, pri čemer je navedel tudi razloge za takšno odločitev, njegove trditve so potrdile priče in ostali izvedeni dokazi, nasprotno pa je toženka povedala zgodbo, ki ni z ničemer potrjena. Nadalje pritožba opisuje izpoved tožnika glede tega, kako je sam prišel do predmetnega inventarja (kot fizična oseba) in poudarja, da je tudi on sam sklenil pogodbo s toženko kot fizično osebo. Nato pritožnik ponavlja izpovedbe toženke in ob tem navaja, da je povsem jasno, zakaj je tako izpovedovala, saj je njen interes, da ne bi plačala nič, kar pa je bil njen namen že od samega začetka. Zaradi tega teče zoper njo tudi kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Krškem. Prav tako je iz stečajnega spisa razvidno, da je imela toženka med dolgovi oziroma terjatvami do njenega s.p.-ja zavedeno zgolj terjatev družbe B. d.o.o. iz naslova prodaje inventarja, terjatve iz naslova posojilne pogodbe pa ni imela zavedene. Nadalje je iz bilance stanja razviden znesek vrednosti osnovnih sredstev 1.352.227,00 SIT, po nabavni vrednosti 1.455.615,00 SIT, kar po odbitku zadnjih dveh postavk osnovnih sredstev znaša ravno 1.416.666,00 SIT, kolikor je znašala kupnina za nakupljena sredstva od družbe B. d.o.o.. Nikjer pa ni zaveden znesek 3.800.000,00 SIT, kolikor je po navedbah toženke znašala kupnina za osnovna sredstva. To jasno potrjuje trditve tožnika, da je toženka sklepala pogodbo kot fizična oseba, neodvisno od njenega s.p.-ja. Tega dejstva pa se je toženka tudi dobro zavedala, saj je pogodbo podpisala brez pomislekov, v takšno ravnanje pa tudi ni bila prisiljena. V kolikor jo je računovodkinja opozorila, da ne more zavesti osnovnih sredstev, ker nima seznama, bi morala tožnika pozvati k ureditvi zadeve. Vendar tega ni storila, saj se je zavedela, da je s tožnikom sklenila pogodbo kot samostojna podjetnica. Na to kažejo tudi vsi listinski dokazi. Izgovarjanje toženke, češ da je listino podpisala v zaupanju, ne drži, še manj pa jo razbremenjuje odgovornosti za to listino. Nadalje pritožnik opozarja, da bi toženka, v kolikor bi menila, da je pogodbo sklenila kot samostojna podjetnica, terjatev morala priglasiti v stečajni postopek, česar pa ni storila. V zvezi s tem tudi ne drži stališče sodišča, da takšno dejstvo ni relevantno, saj jasno kaže na to, da je pogodbo sklepala kot fizična oseba. Pritožnik navaja, da je toženka najbrž res kupovala stvari za potrebe opravljanja gostinske dejavnosti, vendar je ta nakup opravila kot fizična oseba, tako kot pred njo tudi tožnik. Sodišče pa je tudi v celoti verjelo vsemu, kar je rekla toženka (da ni bila pozorna glede žiga in poziva in da je zaupala tožniku), čeprav njena izpoved ni z ničemer potrjena. Tožnik je bil naiven in ji je verjel, da bo plačala. Ob tem nikoli ni rekel, da je bila kupnina dogovorjena na 3.800.000,00 SIT, prav tako se s toženko ni nikoli pogovarjal o tem znesku kot celoti, ampak je to le seštevek obeh zneskov po sklenjenih pogodbah. Sodišče bi zato moralo verjeti tožniku, nikakor pa tudi ne sme mimo listinskih dokazov, predvsem stečajnega spisa in podatkov, ki so jih dale priče. Glede na pritožbo zoper glavno stvar, se pritožnik pritožuje tudi zoper odmero stroškov.
Pritožba zoper izpodbijano sodbo je bila skladno s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na pritožbo predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi prvostopno sodbo, s stroškovno posledico.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo, da terjatev toženke izvira iz sklenjene posojilne pogodbe s tožnikom, katero je zaradi navideznosti pravilno štelo kot prodajno pogodbo z dogovorjenim obročnim načinom plačila (522. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Pravdni stranki sta jo sklenili za namen prevzema obratovanja gostinskega lokala C.P. in za odkup inventarja, opreme in zalog tega lokala, kar med njima ni sporno. Z istovrstno dejavnostjo se je v tem lokalu že prej ukvarjala družba B. d.o.o., katere direktor je tožnik. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je bilo, ali je toženka sklenila sporno posojilno pogodbo kot fizična oseba ali kot samostojna podjetnica, saj je bil zoper njo začet in pravnomočno končan stečajni postopek. Terjatve zoper stečajno dolžnico, samostojno podjetnico, pa lahko izvirajo iz njene priglašene dejavnosti (poslovne terjatve) ali pa s to dejavnostjo niso povezane (osebne terjatve). Razlika je predvsem v tem, da stečajni postopek zoper samostojno podjetnico na njene osebne obveznosti nima vpliva, ampak učinkuje le za poslovne terjatve, in sicer v smislu, da jih po končanem stečajnem postopku ni več mogoče uveljavljati. Sodišče prve stopnje je tako v predmetni zadevi pravilno ugotovilo, da gre za poslovno terjatev, takšnega zaključka pa ne morejo omajati niti podane pritožbene trditve.
Sodišče prve stopnje je opisano odločitev pravilno oprlo na določbo 2. odstavka 82. člena OZ, po kateri se pri razlagi spornih določil pogodb išče skupni namen pogodbenikov. Določilo je sporno, kadar mu pravdni stranki pripisujeta različen pomen, za kar gre tudi v obravnavanem primeru. Pri razlagi spornih določil pa se ni potrebno držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba izmed več različnih pomenov sporne določbe izbrati tistega, na podlagi katerega daje taka določba pogodbeni stranki funkcionalno upravičenje, torej pravico, ki ustreza interesu, zaradi katerega je stranka sploh sklenila pogodbo. Ta skupni namen (kavza) je bil v obravnavani zadevi nedvomno prodaja inventarja in opreme za potrebe opravljanja gostinske dejavnosti toženki kot samostojni podjetnici, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj bi toženka sklepala eno kupoprodajno pogodbo kot samostojna podjetnica, drugo pa kot fizična oseba, pri čemer sta bili obe pogodbi namenjeni prevzemu in opravljanju poslovne dejavnosti. Iz tega razloga tudi pritožbeno sodišče ocenjuje izpoved toženke kot bolj prepričljivo, življenjsko bolj logično in bolj verodostojno, predvsem ob upoštevanju prilagajanja izpovedbe tožnika glede razlogov za zatrjevan način sklepanja sporne pogodbe v ponovljenem postopku. Pritožnik očita sodišču prve stopnje predvsem, da je spregledalo listinske dokaze. Podatki, ki izhajajo iz stečajnega spisa, naj bi namreč jasno kazali na to, da je toženka sklepala pogodbo kot fizična oseba, saj prav njeni osebni dolgovi do tožnika, ki izhajajo iz sporne posojilne pogodbe, niso bili zavedeni, zavedeni pa so bili dolgovi do podjetja toženke, kot izhajajo iz kupoprodajne pogodbe, katero je sklenila kot samostojna podjetnica. Vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni pomembno, katere terjatve je imela toženka zavedene v svoji bilanci stanja ter katere od njih je prijavila v stečaj. Bistven je namreč skupni namen, ki sta ga pravdni stranki hoteli doseči z oblikovanjem njunega medsebojnega razmerja, to pa je bil prenos opravljanja gostinske dejavnosti. Prav to dejavnost pa je toženka opravljala kot svojo registrirano dejavnost. Tako je sodišče prve stopnje ob presoji, za kakšno naravo terjatve gre, pravilno uporabilo kriterij povezanosti pravnega posla z dejavnostjo toženke kot podjetnice. Iz tega sledi, da gre za poslovno terjatev, slednja pa je s stečajem toženke postala neizterljiva, zaradi česar je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo.
V zvezi s pritožbo zoper stroškovno odločitev pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da se sodba sodišča prve stopnje preizkusi v mejah tistih razlogov, ki so navedeni v pritožbi (razen kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti; 2. odstavek 350. člena ZPP), pritožnik pa v tem delu konkretizirano ne pojasni, s čim naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev.
Pritožbeno sodišče ob preizkusu zadeve po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ter v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako pa je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na njegovi podlagi pa je sprejelo pravilen materialnopravni zaključek. Zaradi tega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker vsebina odgovora na pritožbo ni v ničemer vplivala na odločitev pritožbenega sodišča, toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).