Jedro

Ali za priglašena dela na obstoječi trasi poti med dvema naseljema zadostuje priglasitev po 62. členu ZUN, ni mogoče presojati samo z vidika tega zakona, ne da bi bile upoštevane določbe zakona o cestah, ki posebej ureja, kaj se šteje za obnovo in vzdrževanje cest.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 22.10.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo oddelka za gospodarstvo - odseka za urbanizem in urejanje prostora občine z dne 13.9.1993, s katero se tožeči stranki dovoljuje izvedba večjih vzdrževalnih del v skladu s priloženim popisom na obstoječi trasi poti v dolžini 4,800 km po zemljiščih parc. št. 2758/1, 2758/2, 2761. V obrazložitvi ugotavlja, da posek grmovja na površini 16000 m2 na trasi dolgi 4,800 km pomeni širitev obstoječe trase na vsaki strani za 1,5 m2. Obstoječa pot je široka le 1,5 do 2 m in bo po opisu del razširjena na 3,5 m, ponekod celo na 5,3 m in asfaltirana. To pomeni, da se z dovoljenimi deli posega v konstrukcijske elemente, za kar je potrebno lokacijsko dovoljenje. Lokacijsko dovoljenje namreč ni potrebno, med drugim le za tekoča vzdrževalna dela na obstoječih objektih, s katerimi se bistveno ne spreminja zunanjost, zmogljivost, velikost ali namen objekta (51. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, v nadaljevanju: ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, RS 26/90, 18/93, 47/93). Glede na določbo 3. člena navodila o merilih, kaj se lahko šteje za objekte oziroma za posege v prostor, za katere po zakonu ni potrebno lokacijsko dovoljenje in kaj se lahko šteje za pomožne objekte (v nadaljevanju navodilo, Uradni list SRS, št. 27/85), se za tekoča vzdrževalna dela na objektih štejejo dela, s katerimi se omogoča njihova normalna uporaba tako, da se ne spreminja zunanjost, zmogljivost, velikost in se z njimi ne posega v konstrukcijske elemente. Ker opisana priglašena dela presegajo dela, ki se smejo izvesti na podlagi odločbe o priglasitvi del po 62. členu navedenega zakona, saj je zanje potrebno lokacijsko dovoljenje, je bil očitno prekršen materialni zakon in sicer določba 62. člena ZUN. Ta okoliščina pa je razlog za razveljavitev dokončne odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi 2. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je priglasitvi del bil priložen popis del in katastrski načrt, iz katerega je razviden potek trase poti in njena površina oziroma površina v splošni rabi. Meni, da je odločba o dovolitvi priglašenih del izdana v skladu z določbo 2. odstavka 62. člena ZUN. Tožena stranka je pri odločitvi prezrla določbo 4. odstavka 80. člena zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81, 7/86, 37/87, p.b. 2/88), ki določa, da se pri obnovi cest uporabljajo določbe zakona o graditvi objektov. Namesto navodila o merilih, kaj se lahko šteje za objekte oziroma za posege v prostor, za katere po zakonu ni potrebno lokacijsko dovoljenje pa bi morala uporabiti pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (v nadaljevanju: pravilnik, Uradni list SRS, št. 11/88). Ta pravilnik ima specifične določbe, kaj se šteje za obnavljanje in redno vzdrževanje cest in v takem primeru za izvedbo teh del zadošča priglasitev. Nadalje navaja, da po katastrskih podatkih parc. št. 2758/1 in 2758/2, ki predstavljata pot do ..., merita skupaj 2,1022 ha, kar glede na dolžino trase 4800 m predstavlja povprečno širino 4,38 m in ne 1,5 do 2 m. Posek grmovja na površini 16000 m2 pomeni res širitev trase na vsaki strani 1,5 m, vendar to ne pomeni, da gre za dela izven okvirov, ki jih zakon dopušča na podlagi odločbe o dovolitvi priglašenih del. Zakon o cestah v 57. členu namreč določa, da cesto sestavlja tudi zemljiški pas ob cestnem telesu, pod njim in nad njim, največ 2 m preko zunanjega roba odvodnih jarkov, nožice nasipa in roba useka. Poleg tega je potrebno ugotoviti, da je bila pot med ... in ... že dalj časa izven funkcije, zaradi česar je bilo cestišče zaraščeno. Do osamosvojitve Slovenije se je promet na tem področju opravljal deloma po slovenski strani, deloma pa po hrvaški strani. Nove razmere terjajo usposobitev delno opuščene poti. Na podlagi izpodbijane odločbe je Republiški gradbeni inšpektorat ustavil dela na trasi od ... do ..., s čemer je investitorju nastala škoda. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 263. člena v zvezi z določbo 3. odstavka 264. člena ZUP se lahko odločba, ki je v upravnem postopku dokončna, razveljavi po nadzorstveni pravici v enem letu od dneva, ko je postala dokončna, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Tožena stranka ugotavlja očitno kršitev 62. člena ZUN, ki je po njenih ugotovitvah očitno prekršen s tem, ker dovoljena priglašena dela presegajo dela , ki se smejo izvesti na podlagi odločbe o dovolitvi priglašenih del, saj gre za takšna dela, za katera je potrebno lokacijsko dovoljenje. Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da na podlagi določbe 62. člena v zvezi z 51. členom navedenega zakona pristojni organ izda odločbo o dovolitvi priglašenih del, če ugotovi, da za priglašena dela zadostuje priglasitev po tem zakonu, nameravana dela pa niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom in je izkazana tudi razpolagalna pravica. Ali za sporna dela zadostuje priglasitev, je tožena stranka presojala samo z vidika določbe 51. člena navedenega zakona in na njegovi podlagi izdanega že citiranega navodila. Tožeča stranka zato utemeljeno opozarja še na zakon o cestah in na že navedeni pravilnik. Zakon o cestah (ZCES) namreč v 5. poglavju določa, kaj obsega obnavljanje in vzdrževanje cest, kar se sme opraviti na podlagi priglasitve del (80. člen), kar podrobneje opredeljuje že navedeni pravilnik. Gre torej za specialni predpis, ki določa, kaj se šteje za obnovo in redno vzdrževanje cest, zato glede tega veljajo te specialne določbe in ne splošne. Določbe ZUN pa seveda veljajo za vse ostalo v zvezi s priglasitvijo, kar specialni zakon ne ureja. Ker zakon o cestah loči ceste od dovoznih poti, vaških in poljskih poti (8. in 12. člen) bo pri odločitvi potrebno upoštevati razvrstitev obravnavane "trase poti" po zakonu o cestah, ker je od tega odvisna uporaba posameznih določb tega zakona. Ker je torej tožena stranka očitno kršitev 62. člena ZUN presojala samo z vidika tega zakona, ali za sporna dela zadostuje priglasitev, ne da bi upoštevala tudi zakon o cestah, je po oceni sodišča preuranjen sklep, da gre za očitno kršitev materialnega zakona.

Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 1. točke 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena navedenega zakona. Določbe ZUP in ZUS je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.