Jedro

Tožnik se je dela lotil z za lastno varnost neskrbnim načinom in s tem prispeval k nastanku škode. Ker imajo poleg delodajalca tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo, ni materialnopravno pravilna porazdelitev odgovornosti v sodbi sodišča prve stopnje, ampak narekuje pravilna uporaba materialnega prava (tretji odstavek 153. člena OZ) tožnikov prispevek v višini 33 odstotkov, kot se zavzema toženec v pritožbi.

Toženec v pritožbi pravilno navaja, da odločitev tožnika o neuveljavljanju pravice do starostne pokojnine ne more biti v breme toženca. Oškodovančeva dolžnost zmanjševanja škode je eno od načel odškodninskega prava, ki je uzakonjeno v 171. členu OZ.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba: - delno razveljavi v drugem odstavku I., prvem odstavku II., IV. in V. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in - delno spremeni v prvem odstavku I. točke izreka tako, da se znesek odškodnine, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža na 10.964,00 EUR.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 13.156,80 EUR z obrestmi od 20. 6. 2017 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka), v presežku (plačilo razlike do vtoževanih 237.596,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku plača mesečno odškodninsko rento za izgubljen zaslužek v znesku 520,00 EUR od 1. 5. 2016 dalje, v primeru zamude z obrestmi (prvi odstavek II. točke izreka), v presežku (višje plačilo mesečne rente za izgubljen zaslužek) je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo mesečne odškodninske rente za trajno povečane potrebe v znesku 538,00 EUR od 1. 5. 2016 dalje z obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške v višini 5.595,18 EUR (IV. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti stroške sodnega izvedenca v znesku 164,65 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju (V. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je toženec prepozno uveljavljal ugovor zastaranja. Z vročitvijo tožbe je bil toženec seznanjen z vsemi listinami in okoliščinami, na podlagi katerih bi lahko obrazloženo ugovarjal zastaranje. Že v vlogi z dne 1. 10. 2019 je toženec navajal, da je bilo zdravljenje zaključeno eno leto po nezgodi, kar pomeni, da je bil še pred prejemom pisnega izvedenskega mnenja seznanjen s tem, da je bilo zdravljenje zaključeno 17. 11. 2015. Poleg tega so izvedenci medicinske stroke ugotovili, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno po zadnjem obisku pri travmatologu dne 13. 11. 2015, kar je razvidno iz izvida, ki je bil priložen tožbi. Iz pisnega mnenja izvedencev toženec ni izvedel ničesar novega. Zmotna je ugotovitev o 20-odstotnem prispevku tožnika k nastanku škode. Tožniku ni mogoče očitati, da je kršil pravila varnega dela. Tega toženec ni dokazal. Ugotovitev, da tožnik ni stopil po vijačenem delu salonitnih plošč, ne izhaja iz dokaznega postopka. Zgolj okoliščina, da ni počila lesena letev, ne omogoča zaključka, da je tožnik hodil po salonitni plošči na napačen način. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitvi 41. in 108. člena ZPP sta podani, ker ni bila ustrezno opredeljena vrednost spora. Tožnik ni dokazal stroška nakupa vzmetnice in očal, ker ni predložil nobenih računov. Po nastanitvi v dom za starejše osebe je tožnik najverjetneje prodal vzmetnico. Z zaslišanjem priče tožnik ni dokazal stroška tuje nege in pomoči. To bi moral dokazati z listinami. Meni, da je delež tožnikovega soprispevka, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, prenizek. Upoštevajoč ugotovitve sodišča tožnikov prispevek k nastanku škode znaša 1/3 oziroma 33 %. Tožnik bi moral kot izkušen delavec vedeti, kako se lahko varno giblje po salonitni plošči in kako zavarovati pohodno površino. Zaslišani priči sta izpovedali, da je bilo mogoče od spodaj videti, kje so letve in da je kritina dotrajana. Z nobenimi varnostnimi navodili ni bilo mogoče odvrniti lahkomiselnosti in nepazljivosti tožnika. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za uradno opravo poizvedb pri ZPIZ o pogojih za starostno pokojnino in njeni višini. Odločitev tožnika o neuveljavljanju pravice do starostne pokojnine ne more biti v breme toženca. Po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev tožnik ni več upravičen do mesečne rente oziroma je upravičen do rente v nižjem znesku, česar sodišče prve stopnje ni raziskalo. Vztraja, da je zastarala terjatev iz naslova premoženjske škode in mesečne rente. Tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode ni utemeljen. Napačna je odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženca predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata stranki, in po uradni dolžnosti pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Toženka uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar povsem nekonkretizirano, saj razen splošnih navedb o tem, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in navedb o nasprotjih med navedbami v razlogih sodbe o vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov, in med temi listinami, v ničemer ne konkretizira teh očitanih nepravilnosti. Zato pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe glede teh kršitev oziroma v tej smeri ni moglo preizkusiti.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek neizpolnitve procesnih predpostavk v zvezi z določitvijo vrednosti spornega predmeta pred sodiščem prve stopnje. Po prvem odstavku 286. b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Na kršitvi določb 41. in 108. člena ZPP se toženec v pritožbi ne more sklicevati, saj ni izkazal, da so za kasnejše uveljavljanje podani pogoji iz citirane določbe.

9. Prav tako je neutemeljen očitek kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče ugotovitve glede obstoja in obsega premoženjske škode nedovoljeno oprlo zgolj na trditve tožnika oziroma njegovo izpoved in izpoved priče, ne da bi tožnik predložil kakšne listine, kar naj ne bi zadostovalo za ugotovitev navedenega dejstva. ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale le z določenimi dokaznimi sredstvi. Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine, sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazu. Od stranke se ne sme zahtevati, da mora določeno dejstvo dokazati le s pisno listino ali z drugimi točno določenimi dokazi. Tožnik lahko dokazuje in sodišče lahko ugotovi določeno dejstvo (strošek tuje nege in pomoči) tudi zgolj na podlagi izpovedi tožnika in priče A. A. Pri navedbi toženca, da je tožnik po nastanitvi v dom verjetno prodal posteljo, gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Po prvem odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. To velja tudi za uveljavljanje ugovorov zaradi pobota in zastaranja. Po tretjem odstavku navedenega člena lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Dejstva, dokazi in ugovor zaradi pobota in zastaranja, navedeni ali uveljavljani v nasprotju s prejšnjim odstavkom, se ne upoštevajo.

11. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je izkazan pogoj nekrivde, ker je toženec šele na podlagi ugotovitev strokovne institucije lahko ugotovil datum zaključka zdravljenja in na podlagi teh ugotovitev podal pravočasen ugovor glede odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo. Datum zaključka zdravljenja je pomemben zaradi ugotovitve trenutka zapadlosti terjatve in pričetka teka zastaralnega roka za nepremoženjsko škodo. Da je bilo zdravljenje zaključeno že eno leto po škodnem dogodku, to je dne 17. 11. 2015, je toženec navedel v pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2019, ki jo je vložil za tem, ko je sodišče prve stopnje v zadevi opravilo že tri naroke. Toženec je nato po prejemu izvedenskega mnenja v pripravljalni vlogi z dne 23. 7. 2020 izrecno uveljavljal ugovor zastaranja. Po določbi četrtega odstavka 286. člena ZPP lahko stranke na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze ter uveljavljajo ugovor zastaranja le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Glede na to, da je toženec zatrjeval zaključek zdravljenja po prvem naroku, to je dne 1. 10. 2019, tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da nekrivda ni bila izkazana in so ugovor zastaranja ter dejanske trditve, ki ga utemeljujejo v vlogi z dne 23. 7. 2020, prepozne.

12. Ker jih je sodišče prve stopnje kljub temu upoštevalo in nanje oprlo presojo o zastaranju terjatve za nepremoženjsko škodo, je kršilo 286. člen ZPP. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe toženca o zastaranju odškodninske terjatve iz naslova premoženjske škode in denarne rente. Procesna kršitev, s katero je obremenjena sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka, je terjala razveljavitev tega dela (354. člen ZPP).

13. Tožnik se je 17. 11. 2014 poškodoval v delovni nezgodi, ko je padel s strehe z višine več kot tri metre. Sodišče prve stopnje je ocenilo tožnikov prispevek k nastanku škode na 20 odstotkov. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi toženca o zmotnosti presoje sodišča prve stopnje. Ocenjuje namreč, da je treba tehtati na eni strani objektivno odgovornost toženca upoštevaje tudi njegovo neskrbnost, na drugi strani pa neskrbnost oškodovanca in prispevek njegovega ravnanja k nastanku škode. Pomembne so dejanske ugotovitve v 38. in 39. točki obrazložitve sodbe, da je bil tožnik usposobljen za krovska dela, da je bil izkušen delavec, da je imel tudi opravljen izpit iz varnosti in zdravja pri delu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je od spodaj dalo videti, da sta salonitni plošči, ki sta ju morala tožnik in sodelavec zamenjati, počeni oziroma dotrajani. Tožnik je bil seznanjen s tem, da je treba zagotoviti primerno pohodno površino. S tem, ko je tožnik stopil na salonitno ploščo na nepravilnem mestu (kjer ni vijačena in pod njo ni prečne letve), je ravnal neskrbno. Glede na navedene ugotovitve, ki temeljijo na izpovedi toženca ter prič B. B. in C. C., so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika o nedokazanem soprispevku k nastanku škode. Tožnik se je dela lotil z za lastno varnost neskrbnim načinom in s tem prispeval k nastanku škode. Ker imajo poleg delodajalca tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo, ni materialnopravno pravilna porazdelitev odgovornosti v sodbi sodišča prve stopnje, ampak narekuje pravilna uporaba materialnega prava (tretji odstavek 153. člena OZ) tožnikov prispevek v višini 33 odstotkov, kot se zavzema toženec v pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v tolikšnem obsegu ugodilo ter izpodbijano sodbo glede višine premoženjske škode spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

14. Tožbeni zahtevek za povrnitev premoženjske škode (strošek nakupa novih očal in posebne vzmetnice ter strošek tuje nege in pomoči) ima podlago v 168. in 174. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji – OZ). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženca o neutemeljenosti tega zahtevka.

15. Po presoji pritožbenega sodišča je pritožba toženca utemeljena v delu, v katerem izpodbija trajanje prisojene premoženjske rente zaradi izgubljenega zaslužka. Po drugem odstavku 174. člena OZ mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo poškodovanemu, če ta zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Denarna renta je mesečna in je dosmrtna ali za določen čas (prvi in drugi odstavek 167. člena OZ).

16. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožniku pripada denarna mesečna renta za izgubljeni zaslužek od 1. 5. 2016 dalje, ker je povedal, da bi delo opravljal tudi po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev v mesecu juniju 2016. Zavrnilo je ugovor toženca, da bi bilo prikrajšanje nižje, če bi se tožnik starostno upokojil in prejemal starostno pokojnino. Posledično je zavrnilo dokazni predlog toženca za opravo poizvedb pri ZZZS (pravilno: ZPIZ). Tožniku je odmerilo rento kot razliko med zaslužkom, ki bi ga pridobil, če se ne bi moral upokojiti kot invalid I. kategorije, in invalidsko pokojnino z dodatkom, ki ju prejema.

17. Toženec v pritožbi pravilno navaja, da odločitev tožnika o neuveljavljanju pravice do starostne pokojnine ne more biti v breme toženca. Oškodovančeva dolžnost zmanjševanja škode je eno od načel odškodninskega prava, ki je uzakonjeno v 171. členu OZ. Po tej določbi oškodovanec ni upravičen do odškodnine za škodo, ki bi se ji lahko izognil, a se ji ni zaradi lastnega neskrbnega ravnanja. Oškodovanec ni oproščen svoje dolžnosti zmanjševanja oziroma preprečevanja škode, če ta zanj ne bi predstavljala pretežkega dodatnega bremena oziroma bi bila njena opustitev očitno nerazumna. Ker se renta dosoja glede na podatke, ki so znani v času odločanja o njej, bi moralo sodišče prve stopnje opraviti predlagano poizvedbo pri ZPIZ in ugotoviti, ali je tožnik junija 2016 dejansko izpolnil pogoje za (polno) starostno upokojitev ter kakšna bi bila višina starostne pokojnine. Zaradi zmotnega stališča je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev glede mesečne rente zaradi izgubljenega zaslužka (355. člen ZPP).

18. Zaradi procesne kršitve določb o prekluziji ugovora zastaranja sodišče prve stopnje odločilnih dejstev glede višine in oblik nepremoženjske škode še ni ugotovilo. Poleg tega sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje še ni raziskalo vseh odločilnih dejstev glede mesečne rente zaradi izgubljenega zaslužka. Z ugotavljanjem teh dejstev (in izvajanjem dokazov) na pritožbeni obravnavi bi pritožbeno sodišče prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS). Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti navedenih pomanjkljivosti, novo sojenje pa ne bo povzročilo hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V posledici delne razveljavitve odločitve o glavni stvari sta utemeljeni tudi pritožbi zoper stroškovni izrek sodbe.

19. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek tako, da pridobi podatke pri ZPIZ o pogojih za polno starostno upokojitev tožnika in višini njegove starostne pokojnine ter se opredeli do oblik in obsega nepremoženjske škode.

20. Ker v ostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).