Jedro

Ko upnik od dolžnika zahteva, da mu ta povrne izvršilne stroške, mora sodišče presoditi, ali so bili priglašeni stroški upnika potrebni za izvršbo.

Ker je bila izvršitelju pred opravo drugega rubeža (ki ponovno ni bil izveden zaradi tega, ker dolžnika ni bilo doma) izdana odredba za opravo izvršilnega dejanja v zaklenjenem prostoru, je sodišče pravilno zaključilo, da stroški za drugi neizveden rubež za izvršbo niso bili potrebni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za predložitev seznama dolžnikovega premoženja z dne 28. 4. 2011 (I. točka izreka) in zavrnilo upnikova predloga za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 9. 3. 2010 in 11. 5. 2010 (II. točka izreka).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka izpodbijanega sklepa je pravočasno pritožbo vložil upnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V njej je navedel, da je nadaljnje izvršilne stroške priglasil in predložil dokazila o nastanku stroškov izvršitelja, ti stroški pa so mu dejansko nastali in jih je izvršitelju tudi poravnal. Navedel je še, da so bile v drugih identičnih primerih njegove zahteve za preizkus izvršiteljevega obračuna zavrnjene. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglasil pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago za odločanje o zahtevi upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov predstavlja določba petega odstavka 38. člena ZIZ, ki določa, da je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili za izvršbo potrebni. Ko torej upnik od dolžnika zahteva, da mu ta povrne izvršilne stroške, mora sodišče prve stopnje presoditi, ali so bili priglašeni izvršilni stroški upnika potrebni za izvršbo, saj lahko v skladu z navedeno določbo ZIZ dolžniku naloži zgolj plačilo potrebnih izvršilnih stroškov.

Upnik je v vlogi z dne 9. 3. 2010 zahteval povrnitev izvršiteljevih stroškov po obračunu z dne 1. 3. 2010 ter stroškov sestave vloge. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da stroški izvršitelja (in posledično tudi stroški sestave vloge) za izvršbo niso bili potrebni, saj si je izvršitelj stroške v obračunu (stroške za drugi neizveden rubež iz razloga, ker dolžnika ni bilo doma) neutemeljeno zaračunal. Do navedenega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi ugotovitve, da si je izvršitelj že pri prvem rubežu zaračunal stroške za neizveden rubež, ker dolžnika ni bilo doma, glede na to, da je bila izvršitelju pred opravo drugega rubeža izdana odredba za opravo izvršilnega dejanja v zaklenjenem prostoru, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da si je izvršitelj stroške za drugi neizveden rubež neutemeljeno zaračunal. Navedeni zaključki sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, so materialnopravno pravilni. Upnik od dolžnika ne more zahtevati povračila stroškov, ki so mu nastali s plačilom izvršitelja, če le-ti za izvršbo niso bili potrebni. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ima upnik možnost zahtevati, da o pravilnosti izvršiteljevega obračuna, če z njim ne soglaša, odloči sodišče. Če te možnosti upnik ne izkoristi, mora stroške izvršitelja, ki niso bili potrebni za izvršbo, nositi sam, saj mu je dolžnik na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ dolžan povrniti le potrebne stroške. Dokončen obračun izvršitelja je po drugem odstavku 38c. člena ZIZ izvršilni naslov le v razmerju do upnika, pri odločanju o upnikovem predlogu za povračilo stroškov izvršitelja kot nadaljnjih izvršilnih stroškov pa je potrebno ponovno presoditi, ali so bila za opravo izvršbe v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ potrebna vsa opravljena dejanja izvršitelja oz. ali so bili vsi upnikovi stroški za delo izvršitelja potrebni in upravičeno obračunani, kar je sodišče prve stopnje pravilno storilo.

Ob navedenem zgolj dejstvo, da je upnik priglašene stroške izvršitelja plačal in o tem sodišču prve stopnje predložil dokazilo, da so mu ti stroški dejansko nastali, kot to poudarja upnik v pritožbi, ne zadošča za zaključek, da gre za stroške, ki so bili za izvršbo potrebni.

Zaključkov sodišča prve stopnje glede nepotrebnosti stroškov, priglašenih v vlogi z dne 11. 5. 2010 (stroškov dopolnitve izvršilnega predloga), pa upnik v pritožbi ne izpodbija obrazloženo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu odločitev preizkusilo v okviru razlogov, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pri tem pa ni zasledilo kakšnih kršitev ali nepravilnosti.

Ob obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka sklepa materialnopravno pravilna, v postopku na prvi stopnji pa ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo upnika zavrnilo in v izpodbijani II. točki izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik sam krije stroške, priglašene v pritožbi, saj z njo ni uspel, tudi sicer pa ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za izvršbo in ki bi jih upnici moral povrniti dolžnik (peti odstavek 38. člena ZIZ ).