Jedro

Upnikova terjatev znaša okrog 63.500 EUR in dosega od 22 % do 27 % vrednosti nepremičnine. Očitna nesorazmernost ni podana. Ne gre za izterjavo razmeroma nizkega in realno obvladljivega dolga.

Ker dolžnik ni uspel izkazati osnovnega pogoja za odlog izvršbe po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ oziroma po prej veljavnem četrtem odstavku 71. člena ZIZ, sodišče prve stopnje o tem postopku ni bilo dolžno obveščati pristojnega CSD, niti pridobivati mnenja o ogroženosti dolžnikovega preživljanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe z dne 3. 12. 2020. 2. Zoper to odločitev se pritožuje dolžnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje njegov predlog za odlog izvršbe zavrnilo z utemeljitvijo, da očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine ni podano. Ta zaključek sodišča prve stopnje je neutemeljen, preuranjen in nerazumen. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev utemeljilo v enem odstavku, iz katerega izhaja pavšalno navržen argument, da naj bi upničina terjatev predstavljala 22 % oziroma 27 % tržne vrednosti nepremičnine. Pritožnik se z navedenim stališčem ne strinja. Meni, da je izvršba nesorazmerna glede na višino uveljavljene terjatve. Obrazložitev sodišča prve stopnje ne dosega standarda obrazloženosti. Sodišče prve stopnje je podalo golo trditev, da ni izpolnjena očitna nesorazmernost, ne da bi se spuščalo v konkretne okoliščine primera. Povzelo je zakonske pogoje ter podalo posplošen zaključek. Dolžnik se je v prejšnjih vlogah skliceval na izgubo doma, ne samo svojega, temveč doma osmih ljudi, med katerimi so tudi mladoletni otroci. Iz obrazložitve ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje opravilo tehtanje interesov upnika in dolžnika. Sprašuje se, kaj je potem očitno nesorazmerje, če ne to, da se nepremičnina proda zaradi dolga v višini 22 % vrednosti nepremičnine. Poudarja, da je vrednost nepremičnine še višja, saj je bila zadnja cenitev opravljena pred sedmimi leti, pred opravljenimi vlaganji v to nepremičnino. Nadalje sodišče prve stopnje o predmetnem postopku ni obvestilo pristojnega centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD), niti ni pridobilo obrazloženega mnenja o ogroženosti dolžnika in njegove družine. Izvršilno sodišče ne sme ostati le opazovalec dogajanja v postopku, ampak mora v največji možni meri zaščititi dostojanstvo dolžnika in mu omogočiti, da pridobi tudi v izvršilnem postopku podporo za izstop iz socialne stiske. Tega izvršilno sodišče v konkretnem primeru ni storilo. V tej zadevi bi moralo upoštevati širši ustavni vidik, ki je tudi socialni. Opozarja še na določbo sedmega odstavka 169. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

3. Upnik je na pritožbo odgovoril. Podanim navedbam je nasprotoval, predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglasil je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ mogoč odlog v primeru izvršbe na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, ob pogoju, da gre za izterjavo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. Utemeljeno je štelo, da v konkretnem primeru ta pogoj očitnega nesorazmerja med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine ni podan. Ne drži, da razlogi izpodbijanega sklepa v tem delu ne dosegajo standarda obrazloženosti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da znaša višina terjatve, ki se izterjuje v tem postopku, že okrog 63.500 EUR, tržna vrednost dolžnikove nepremičnine pa 238.600 EUR (v letu 2014) oziroma okrog 290.000 EUR (po kasneje opravljenih vlaganjih). Upnikova terjatev tako dosega od 22 % do 27 % vrednosti nepremičnine. Pritožbeno sodišče se strinja, da v tej zadevi očitna nesorazmernost ni podana. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine namreč ne pomeni matematičnega nesorazmerja, temveč je odlog dovoljen predvsem tedaj, ko gre za izterjavo razmeroma nizkega in realno obvladljivega dolga, ki bi ga dolžnik v doglednem dodatnem roku (in z morebitno pomočjo socialne mreže ali humanitarnih organizacij) lahko poplačal. Tega dolžnik niti ne zatrjuje.

6. Ker dolžnik ni uspel izkazati tega osnovnega pogoja za odlog izvršbe po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ oziroma po prej veljavnem četrtem odstavku 71. člena ZIZ (očitnega nesorazmerja med denarno terjatvijo in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine), sodišče prve stopnje o tem postopku ni bilo dolžno obveščati pristojnega CSD, niti pridobivati mnenja o ogroženosti dolžnikovega preživljanja.1 Ne drži, da je postopek nepremičninske izvršbe na dolžnikov dom s tem izgubil značaj ustavno dopustnega oblastnega ravnanja. Iz navedenih razlogov pritožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na posebne okoliščine, ki so po prej veljavnem petem odstavku 71. člena ZIZ2 omogočale odlog izvršbe za čas, daljši od šestih mesecev. Ne glede na to, da je sedanja zakonska ureditev drugačna3, so morale te okoliščine prav tako obstajati ob pogoju, da je šlo za izvršbo na dolžnikov dom, zaradi izterjave očitno nesorazmerne denarne terjatve. S stališčem, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem (časovnim vidikom predlaganega odloga izvršbe, kot je v svojem predlogu navajal dolžnik) ni opravilo ustreznega tehtanja interesov upnika in dolžnika oziroma da ni upoštevalo, da bo več ljudi ostalo brez strehe nad glavo, ne more uspeti. Brez ustrezno konkretiziranih pritožbenih razlogov je tudi njegovo omenjanje določbe sedmega odstavka 169. člena ZIZ.4 Odločitve sodišča prve stopnje pritožnik s svojimi navedbami ne izpodbije.

7. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ), je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik svojih pritožbenih stroškov ni priglasil. Upnica pa krije svoje pritožbene stroške, ker z navedbami v odgovoru na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in zato s tem povezani stroški niso t.i. potrebni stroški.

1 Prim. šesti odstavek 169. člena ZIZ, 1. točko drugega odstavka 71. člena v zvezi z drugim odstavkom 74. člena ZIZ oziroma prej veljavni četrti odstavek 71. člena ZIZ. 2 Šlo je za t.i. posebne okoliščine, zaradi katerih bi bilo nadaljevanje izvršbe na nepremičnino očitno nesorazmerno glede na poseben položaj dolžnika, pri čemer je sodišče upoštevalo tudi položaj in posledice, ki zaradi odložitve izvršbe lahko nastanejo upniku. 3 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-M) je začel veljati 27. 3. 2021, torej po tem, ko je bil v tej zadevi vložen predlog za izvršbo (24. 8. 2020) oziroma dolžnikov predlog za odlog izvršbe (16. 3. 2021). V 20. členu ZIZ-M je določeno, da se postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo ali predlog za zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in dokončajo po določbah tega zakona. 4 Po tej določbi bi lahko sodišče vse do izdaje odredbe o prodaji (bodisi po predlogu dolžnika ali uradni dolžnosti), dovolilo drugo sredstvo izvršbe ali opravo izvršbe na drugi nepremičnini. V zvezi s tem dolžnik konkretizirano niti ne navaja, da ima še kakšno drugo premoženje (njegove navedbe kažejo kvečjemu nasprotno), poleg tega je v zvezi s tem prav tako predpisan pogoj očitne nesorazmernosti terjatve (šesti odstavek 169. člena ZIZ).