Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zahtevo za izločitev sodnice zavrglo, saj je pravilno ocenilo, da je bila očitno neutemeljena ter podana z namenom zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča. Tehtno je pojasnilo, da je bila zahteva za izločitev sodnice podana zgolj na subjektivnem videnju obrambe, temelječem na namerno ustvarjenem, nerealnem in neutemeljenem potvarjanju in spreminjanju konteksta, pa tudi pomena in vsebine izrečenih besed. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe, da očitki iz zahteve za izločitev sodnice izkazujejo zgolj nestrinjanje s procesnim vodstvom oziroma grajo vodstva postopka, pri čemer je nesprejemljivo, da bi lahko stranka zahtevala izločitev sodnika zgolj zato, ker postopka ne vodi tako, kot to sama želi.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolžene B. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso v znesku 315,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženo B. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi istega zakonskega določila in 47. člena KZ-1 ji je izreklo denarno kazen v višini petdeset dnevnih zneskov po 31,00 EUR, kar znaša 1.550,00 EUR. Denarno kazen je obdolženka dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je še odločilo, da je obdolženka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer plačati sodno takso v višini 360,00 EUR, na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa je dolžna povrniti tudi potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženke iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, obdolženki pa povrne stroške zastopanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovorniki grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ki je njihovo zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice zavrglo po petem odstavku 42. člena ZKP. Menijo, da je sodišče prve stopnje omejevalo oziroma onemogočilo zagovor obdolženke in prejudiciralo njeno krivdo že v fazi podaje zagovora, prav tako je v tej zvezi podalo dve različni in medsebojno izključujoči se videnji, ki se nanašata na „sodbo o krivdi“, ter se nekritično oprlo na pristranski stališči državne tožilke in pooblaščenke oškodovanke. Na tej podlagi zagovorniki sodišču prve stopnje hkrati očitajo napačno ugotovljeno dejansko stanje, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev 42. člena ZKP, kršitev več ustavnih pravic (22., 23., 27. in 29. člen Ustave Republike Slovenije) ter kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5. Očitane kršitve niso podane. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zahtevo za izločitev sodnice zavrglo, saj je pravilno ocenilo, da je bila očitno neutemeljena ter podana z namenom zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča. Tehtno je namreč pojasnilo, da je bila zahteva za izločitev sodnice podana zgolj na subjektivnem videnju obrambe, temelječem na namerno ustvarjenem, nerealnem in neutemeljenem potvarjanju in spreminjanju konteksta, pa tudi pomena in vsebine izrečenih besed. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe, da očitki iz zahteve za izločitev sodnice izkazujejo zgolj nestrinjanje s procesnim vodstvom oziroma grajo vodstva postopka, pri čemer je nesprejemljivo, da bi lahko stranka zahtevala izločitev sodnika zgolj zato, ker postopka ne vodi tako, kot to sama želi.

6. Takšne ocene zagovorniki ne morejo omajati s selektivnim povzemanjem posameznih navedb sodišča prve stopnje in očitkom, da je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje spremenilo svoje stališče glede besed, ki bi jih naj izrekla razpravljajoča sodnica na naroku za glavno obravnavo. V izpodbijani sodbi je namreč sodišče prve stopnje pojasnilo, da se o krivdi obdolženke za kaznivo dejanje ni izjavljalo in besed na način, kot jih je navajal zagovornik, ni izreklo. Takšna obrazložitev pa v ničemer ne nasprotuje pojasnilu sodišča prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 22. 10. 2020 (l. št. 151), ko je razpravljajoča sodnica povsem jasno opisala kontekst izrečenih besed, ki so se tudi po oceni pritožbenega sodišča kvečjemu nanašale na odločitev delovnega sodišča in zaključka o prejudiciranju obdolženkine krivde ne omogočajo. Še zlasti, ko je tudi tedanji zagovornik obdolženke v zahtevi za izločitev sodnice dopuščal možnost, da je sodišče prve stopnje merilo zgolj na izid postopka delovnega sodišča, in ko je nenazadnje tudi obdolženka povedala, da točnih besed sodnice ne more povzeti. Da razpravljajoča sodnica ni izrekala vnaprejšnjih sodb in iz njenih izjav ni bilo mogoče razbrati, da bi se v zadevi že odločila, temveč je zagovor zgolj omejevala v bistvo zadeve oziroma se trudila, da ta ne bi bil preširok in vseboval nepomembnih zadev, pa sta v svojih izjavah in v okviru vsestranske razjasnitve zadeve nenazadnje potrdili tudi državna tožilka in pooblaščenka oškodovanke. V nasprotju s prepričanjem pritožbe, sodišče prve stopnje z opisanim postopanjem tako ni vzbudilo nobenega dvoma v (ne)pristranskost razpravljajoče sodnice oziroma sodišča prve stopnje, kakor tudi ni zagrešilo nobene od sicer nekritično in posplošeno uveljavljanih kršitev.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o nedopustnem omejevanju oziroma vodenju zagovora obdolženke. Kot (edini) primer takega postopanja sodišča prve stopnje je obramba izpostavila zagovor obdolženke glede trajanja postopkov ponovne vzpostavitve delovnega razmerja ter relevantnost te okoliščine za obravnavano zadevo. Vendar slednje sodišče prve stopnje ni prezrlo in obdolženkine pravice do zagovora ni kršilo, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 10. 2020 izhaja, da je obdolženkin zagovor še pred podajo predloga za izločitev sodnice upoštevalo in korektno povzelo tudi v delu, ko je ta opisovala, da so na Davčnem uradu uredili, da je oškodovanka dobila vse poplačano in so imeli v zvezi s tem ogromno dela, pri čemer so to urejali dva meseca, ker tudi na Davčnem uradu niso vedeli, kako to urediti. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da je obdolžencu, ki se želi zagovarjati, treba omogočiti, da v neoviranem pripovedovanju navede vse, za kar meni, da je v korist njegovi obrambi, vendar pa to ne pomeni, da sodnik ne bi smel opomniti obdolženca, če izpoveduje o nečem, kar ni v nobeni zvezi s predmetom obtožbe, in da bi moral celotno (ponavljajoče se) pripovedovanje obdolženca navesti v zapisnik o glavni obravnavi. Zagovorniki zato ne morejo uspeti niti s problematiziranjem dolžine obdolženkinega zagovora, neutemeljeno pa poudarjajo tudi urejanje formalnosti vrnitve oškodovanke na delo, saj to tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni bilo relevantno. Urejanje davčnih formalnosti namreč ni ovira za poziv delavca na nazaj delo, tudi sicer pa že na tem mestu ni odveč dodati, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v tej smeri pravilno presodilo in utemeljeno zaključilo, da obdolženka v smeri poziva oškodovanke nazaj na delo ni naredila ničesar vse od 21. 6. 2018 do 29. 10. 2018 (torej več kot štiri mesece), medtem ko je oškodovanka v zavarovanje bila prijavljena šele 12. 11. 2018. 8. Zagovorniki trdijo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo kazenski zakon oziroma materialno pravo, ker niso podani vsi zakonski znaki očitanega dejanja. S takšnimi navedbami sicer očitno merijo na kršitev 1. točke 372. člena ZKP, vendar pa je iz nadaljnje pritožbene obrazložitve razbrati, da se zagovorniki ne strinjajo z zaključki sodišča prve stopnje glede ravnanja obdolženke po pravnem nasvetu odvetnika, laični razumljivosti sodbe delovnega sodišča in možnosti preveritve pravnega nasveta s pridobitvijo drugega mnenja. Na podlagi lastnega vrednotenja teh okoliščin pa v jedru pritožbenih navedb dejansko zatrjujejo nedokazanost zakonskega znaka „zavestno“ in namena oziroma naklepa obdolženke, s tem pa uveljavljajo pritožbeni razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ugotovitev, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje ob izvršitvi kaznivega dejanja, je namreč ugotovitev dejanske narave.

9. Neutemeljena je pritožba, ko zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da je storila očitano ji kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.

10. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženkinega zagovora in zatrjevanju, da pri obdolženki ne more biti govora o zavestnem ravnanju, saj se je glede obveznosti ravnanja po pravnomočni sodbi delovnega sodišča posvetovala pri pravnem strokovnjaku (odvetniku) in tudi ravnala po njegovem nasvetu. Mislila je torej, da ravna pravilno. Četudi se je tak nasvet izkazal za nepravilnega, to ne pomeni, da je pri obdolženki podan namen oziroma naklep. Glede na razloge sodišča prve stopnje pa je bila obdolženka v skrajnem primeru kvečjemu malomarna, kar je za obravnavano naklepno kaznivo dejanje irelevantno.

11. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Zagovor obdolženke je namreč utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj ji ni mogoče verjeti, prav tako pa je podalo podrobno in argumentirano obrazložitev o zaključku, da je obdolženka ravnala zavestno in z direktnim naklepom (točke 5-10 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da obdolženka zavestno ni ravnala po pravnomočni sodni odločbi delovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o vrnitvi oškodovanke na delo, pri čemer je navedeno storila s krivdno obliko direktnega naklepa. V nasprotju s prepričanjem zagovornikov je sodišče prve stopnje zanesljivo podlago za takšne zaključke imelo v časovnem sosledju poteka dogodkov, ki je izkazano z listinami delovnega in izvršilnega postopka ter prepričljivo izpovedbo oškodovane S. M.. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da kljub odsotnosti objektivnih ovir, obdolženka v smeri poziva oškodovanke nazaj na delo ni naredila ničesar, niti do poteka osemdnevnega roka, pa tudi pozneje vse do 29. 10. 2018 ne. Oškodovanka je naposled sicer bila pozvana na delo, vendar šele, ko je bila za dosego cilja vrnitve na delo primorana vložiti kazensko ovadbo in izvršbo, po pravnomočnosti sklepa o izvršbi (dne 16. 10. 2018) pa še predlog za izvršitev izrečene denarne kazni. Takšno kontinuirano zavračanje izpolnitve obveznosti po pravnomočni sodbi delovnega sodišča, vsebina katere je tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru povsem jasna in razumljiva pravnemu laiku,1 glede na osebne okoliščine pa tudi obdolženki, utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženka tega prostovoljno ni nameravala in hotela storiti. In to kljub temu, da je vedela in se kot izobražena oseba in večletna direktorica zavoda zavedala, da ji je obveznost pozvati oškodovanko nazaj na delo naložena s pravnomočno sodbo sodišča, ki jo je potrebno spoštovati, kot je tudi to sicer splošno znano.

12. Na podlagi takšnih ugotovitev, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo na vsebino obdolženkine zavesti in direktnega naklepa, kar je pravilno ocenilo skozi prizmo obdolženkinega zagovora, da je ravnala po nasvetu odvetnika in je torej mislila, da ravna pravilno. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno zaključilo, da obdolženkino neprepričljivo sklicevanje na mnenje oziroma nasvet pravnega strokovnjaka (odvetnika) v smislu dejanske ali pravne zmote ne more biti uspešno, kar je prepričljivo pojasnilo zlasti v točkah 6 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zagovorniki takšno obrazložitev zato neutemeljeno pogrešajo. Pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijane sodbe v celoti soglaša, ob tem pa le še dodaja, da iz dopisa pooblaščenega odvetnika D. R., na čigar mnenje se je tekom postopka sklicevala obdolženka, izhaja, da je njegov nasvet očitno temeljil na podlagi gole špekulacije. Navedel je namreč, da oškodovanka nikoli prej ni z izvršbo zahtevala vrnitve na delo in je smatral, da je tudi tokrat ne bo. Prezreti pa tudi ne gre izpovedbe oškodovanke, ki je ravnanje delodajalca opisovala kot zavestno izživljanje, in ko je bila to že druga zaporedna odpoved delovnega razmerja s strani obdolženke, po vrnitvi na delo pa je sledila še tretja.

13. Bistvo zagovora obdolženke, kakor tudi navedb zagovornikov v pritožbi, je v trditvi, da je zaradi nasveta odvetnika obdolženka zmotno mislila, da ravna pravilno in v skladu s pravom. To že pojmovno ne more pomeniti dejanske zmote, ampak kvečjemu pravno zmoto. Da bi utemeljila zatrjevano pravno zmoto, bi morala obdolženka navesti upravičene razloge, zaradi katerih ni vedela, da je njeno dejanje v nasprotju s pravom. Slednje pomeni, da bi pri obdolženki morala obstajati opravičljiva zmota o prepovedanosti njenega dejanja, tako v človeškem in etičnem smislu, kot tudi v smislu pravne prepovedanosti dejanja. Razlog, ki ga navajajo obdolženka in zagovorniki, in sicer, da je obdolženka ravnala po nasvetu odvetnika, pa je presplošen, da bi mogel predstavljati upravičen razlog.2 Zagovorniki tako ne morejo prepričati, da je bila pri obdolženki podana opravičljiva pravna zmota oziroma dejanska zmota v širšem pomenu, kakor tudi ne morejo uspeti s sklicevanjem na sodbo I Ips 242/2004 z dne 14. 12. 2004.3

14. V luči navedenih ugotovitev v izpodbijani sodbi, ko je bila krivda obdolženke v obliki direktnega naklepa podrobno obrazložena in tudi dokazana, se kot neutemeljene izkažejo še pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 25. člen v zvezi z 289. členom KZ-1, ker ni opravilo ustreznega subsumpcijskega sklepa glede obdolženkinega naklepa, kakor tudi pritožbene navedbe, s katerimi zagovorniki sodišču prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi pomanjkljive obrazložitve naklepa obdolženke, posplošene argumentacije krivde in predpostavljenega naklepa. Zmotno namreč ocenjujejo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi krivdo oziroma direktni naklep obdolženke utemeljilo zgolj s pavšalno obrazložitvijo, da bi se obdolženka naj „zelo dobro zavedala, da je ravnanje v nasprotju s pravnomočno sodbo, torej opustitev naložene obveznosti“. Očitani kršitvi zato nista podani. Glede na konkretne razloge izpodbijane sodbe in dokazanosti direktnega naklepa pa se kot neutemeljeni izkažejo še pritožbeni očitki o tem, da se razlogi izpodbijane sodbe približujejo civilni oziroma objektivizirani odgovornosti, in je polemiziranje pritožnikov v tej smeri povsem odveč.

15. Odločbo o kazenski sankciji zagovorniki grajajo s pritožbenimi navedbami, da bi morala biti izrečena denarna kazen nižja, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin - obdolženkine nekaznovanosti, izpolnitve obveznosti ter pravne zmote oziroma vsaj izogibne pravne zmote. Ni jim mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, ter obdolženki zlasti ob upoštevanju njene nekaznovanosti in izpolnitve obveznosti, izreklo primerno kazensko sankcijo, to je denarno kazen, ki tudi v celoti ustreza premoženjskim razmeram obdolženke in je nikakor ne gre spreminjati v njeno korist. Pri izbiri in odmeri kazenske sankcije sta po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri prišli do izraza zgoraj navedeni olajševalni okoliščini, ki ju izpostavljajo zagovorniki, medtem ko sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ni upoštevalo zatrjevane (izogibne) pravne zmote, saj ta pri obdolženki ni bila podana, kot že obrazloženo.

16. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, medtem ko slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženkinih zagovornikov odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe zagovornikov in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, odmerjena pa je v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7113 in 7122 Taksne tarife ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženke.

1 Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 13018/2015 z dne 30. 8. 2018, tč. 8. 2 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 45831/2011-49 z dne 30. 10. 2014, tč. 8. 3 Prim. Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2021, str. 478, 479.