Jedro

Na premici ugotovljenih kršitev oziroma prekoračenih pooblastil, ki jih je storilo pritožbeno sodišče pri obravnavi pritožbe, pritožbeno sodišče postopka (še) ni pripeljalo do točke, v kateri bi moralo ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 351. člena ZPP, oceniti, ali bi morebitna uporaba druge (presenetljive) materialnopravne podlage terjala izvedbo materialno procesnega vodstva, zato dejstvo, da pritožbeno sodišče tega ni storilo, za odločitev o reviziji ni odločilno. Ker pa je doseg ugotovljenih kršitev tak, da je odločilnega pomena za vsebino odločbe, je treba ugotoviti, da je izdana sodba, ki vsebuje preobrat v odločitvi glede podrednega zahtevka, ob tem, da tožnik zoper tako odločitev nima več rednega pravnega sredstva, rezultat nezakonitega odvzema možnosti, da tožnik sodeluje v sodnem postopku, se učinkovito brani pred procesnimi ravnanji, ki vplivajo na njegove pravice, interese oziroma na njegov pravni položaj ter možnosti aktivnega vplivanja na odločitev v zadevi. Utemeljen je revizijski očitek, da je bila tožniku v pritožbenem postopku kršena pravica do izjave in da ima sprejeta odločitev za tožnika posledično "efekt" sodbe presenečenja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnik je v tožbi navedel, da sta s toženko bivša zakonca, ki sta v času trajanja zakonske zveze v obdobju od 1999 do 2016 na gradbeni parceli parc. št. 692, k. o. ..., na kateri se je na podlagi darilne pogodbe s svojim očetom in dedkom kot lastnica vpisala v zemljiško knjigo toženka, s skupnimi sredstvi zgradila novo stanovanjsko hišo. Zato s tožbo primarno in podredno zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada navedena nepremičnina z novo stanovanjsko hišo z enakim deležem pravdnih strank na njej. V drugem delu primarnega zahtevka zahteva izplačilo vrednosti njegovega deleža v višini 46.000,00 EUR, v drugem delu podrednega zahtevka pa zahteva ugotovitev, da je solastnik nepremičnine do ½. Toženka je ugovarjala trditvam, da so bili gradbena parcela, na kateri sta s tožnikom kasneje postavila stanovanjsko hišo ter določena sredstva in delo pri gradnji hiše podarjeni obema, kar pomeni, da gre za njeno posebno premoženje. Na ta račun nasprotuje uveljavljanemu deležu tožnika na skupnem premoženju in mu na navedeni nepremičnini, kot prispevek pri ustvarjanju skupnega premoženja, priznava (le) solastniški delež do 1/8. 2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek, podrednemu zahtevku pa je v celoti ugodilo. Ob uporabi 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je presodilo, da spada celotna nepremičnina parc. št. 692, k. o. ... v skupno premoženje pravdnih strank, ker je ugotovilo, da sta zakonca z gradnjo hiše s skupnimi vlaganji toženkino nepremičnino tako spremenila, da je nastala nova stvar in ker so bili posamezni vložki v stanovanjsko hišo (zemljišče, denarna in nedenarna pomoč sorodnikov) podarjeni obema. Ob tem je ugotovilo, da je delež pravdnih strank na premoženju enak, in sicer do ½ in da je tožnik v takem deležu solastnik navedene nepremičnine. Primarni zahtevek za povračilo vlaganj je zavrnilo, ker je delitev skupnega premoženja v pravdi lahko le izjema, ko obstajajo posebne okoliščine, ki v konkretnem primeru niso podane.

3. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi zoper odločitev o podrednem tožbenem zahtevku ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo še podredni tožbeni zahtevek. Navedlo je, da gre v konkretnem primeru za vlaganje skupnega premoženja zakoncev v posebno premoženje enega zakonca, saj je toženka po darilni pogodbi izključna zemljiškoknjižna lastnica parcele, na njej pa je zgrajena hiša, ki je skupno premoženje pravdnih strank. Pojasnilo je, da so glede na čas gradnje v letih od 2003 do 2006 relevantne določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ne določbe prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTRL), ki so v pravilih 24. do 26. člena o gradnji na tujem zemljišču predvidevale oblikovanje solastnine v primeru nastanka nove stvari s skupnimi vlaganji. Izjemo k relevantni določbi 54. člena SPZ, ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini razširi na premičnino, ki je postala sestavina nepremičnine, predvideva 48. člen SPZ, ki omogoča nastanek solastnine na podlagi dogovora lastnika nepremičnine in graditelja. Presodilo je, da tožnik navedene izjeme ni dokazal. Pravdni stranki sta sicer s skupno gradnjo konkludentno izrazili voljo, da bo hiša njuno skupno premoženje, vendar morajo skladno z določbami Zakona o notariatu (ZN) zakonci premoženjska razmerja urediti v obliki notarskega zapisa. Ker tožnik sklenitve tega niti ne zatrjuje, s stvarnopravnim zahtevkom ne more uspeti. Ob odsotnosti notarsko overjenega dogovora ima tožnik, skladno s prvim odstavkom 48. člena SPZ, le obligacijski zahtevek, glede zavrnitve katerega se ni pritožil ali vložil odgovora na pritožbo.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje o podrednem zahtevku _s sklepom_ II DoR 596/2021 z dne 9. 2. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanj: _1. ali je stališče sodišča druge stopnje, da je v danem primeru za soglasje o skupni gradnji na zemljišču toženke v smislu drugega odstavka 48. člena SPZ potrebna obličnost v obliki notarskega zapisa, materialnopravno pravilno, in 2. ali je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni opravilo materialno procesnega vodstva v smislu drugega odstavka 351. člena ZPP._ **Revizija**

5. Na podlagi navedenega sklepa tožnik vlaga revizijo in predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi ter odloči tudi o povrnitvi njegovih stroškov revizijskega postopka. V reviziji navaja, da je preveč poenostavljeno stališče, da je dogovor zakoncev v smislu drugega odstavka 48. člena ZN vedno treba skleniti v obliki notarskega zapisa. V sodni praksi so se že pojavili primeri, ki so omilili ali obšli to pravilo, kot na primer I Cp 3543/2014, II Ips 32/2021, I Cp 1941/2019 in II Ips 249/2018. Sklicuje se na stališča dr. Vesne Rijavec v članku Zakoniti premoženjski režim zakoncev, objavljen v Pravnem letopisu 2018. Pritožbeno sodišče ne dvomi v konkludentno izraženo soglasje pravdnih strank za skupno gradnjo na toženkinem zemljišču s pričakovanimi stvarnopravnimi učinki. Stališče o nujno izraženem dogovoru v smislu 47. člena ZN ni materialnopravno pravilno, ker posebno varovanje položaja zakoncev in zaščita pred škodljivostjo razpolaganja tu ni potrebna. Gre za zavestno in življenjsko sprejemljivo željo mladih zakoncev, da z gradnjo hiše s skupnimi vlaganji ustvarita dom za družino. To po nekih osnovah pravičnosti med ljudmi utemeljuje pričakovanje, da vsak zakonec dobi nekaj svojega, kolikor ustreza vlaganjem. Gre za začasno in ne povsem določno urejanje premoženjskega razmerja, saj je vse nadalje odvisno od poteka gradnje in potrebe po poznejši sklenitvi pravnega posla, na osnovi katerega bi bila možna vknjižba pravice. Tudi procesno ravnanje pritožbenega sodišča ni pravilno. Pritožbeno sodišče je za odločitev uporabilo drugo pravno podlago kot sodišče prve stopnje in pravdni stranki, zato je izdalo sodbo presenečenja, ki je tožniku odvzela pravno varstvo. Toženka je v pritožbi le ponavljala ugovore dejanske narave, zato tudi odgovor na pritožbo ne bi mogel imeti ojačanega obrambnega značaja. Glede na pravnomočnost odločitve o primarnem zahtevku, tožnik ob sprejetju trenutne odločitve ne bi mogel dobiti poplačila za svoja vlaganja. Do te situacije je prišlo, ker pritožbeno sodišče nepravilno ni uporabilo določbe 351. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o materialno procesnem vodstvu, za uporabo katerega so podani vsi pogoji. Takšno procesno ravnanje ni skladno s stališči iz sodbe II Ips 75/2016. **Odgovor na revizijo**

6. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrne in tožniku naloži plačilo njenih revizijskih stroškov. V odgovoru v prvi vrsti nasprotuje tožnikovim očitkom o zmotni uporabi materialnega prava. Ni res, da iz sodne prakse izhaja omilitev ali obid potrebe po strogi obličnosti. Sprejeto je bilo le stališče, da se zahteva iz 47. člena ZN ne uporabi, ko gre za razmerja med zakoncema, ki niso (pomembno) posegla v premoženjska razmerja med zakoncema, na primer pri predmetih manjše vrednosti, običajnih darilih ali v situacijah začasnega urejanja razmerja v zvezi s skupnim premoženjem, kot v zadevi II Ips 249/2018. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je treba pri razlagi tega pogoja za veljavnost pogodbe upoštevati namen, zaradi katerega je zakonodajalec predpisal tako strogost. Ravnanje, s katerim zakonca trajno razpolagata s pomembnim delom svojega premoženja, vsekakor spada v kategorijo pogodb, ki pomenijo »urejanje premoženjskih razmerij«, za katere je predpisana oblika notarskega zapisa. Kot izhaja iz odločbe I Cp 1844/2008 morajo tako biti skladno z navedenim pravilom ZN v obliki notarskega zapisa sklenjeni tisti posli med zakoncema, ki urejajo premoženjska razmerja med njima, glede na namen obličnosti pa so to tisti posli, ki pomembneje (pre)urejajo premoženjska razmerja, t. j. tisti, kjer se zlivata osebno in skupno, največkrat nepremično premoženje. Na v reviziji zatrjevane procesne kršitve odgovarja, da za sodbo presenečenja ne gre v primeru, ko sodišče odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni skrbnosti lahko predvidela. Pritožbeno sodišče take (presenetljive) pravne podlage ni uporabilo.

7. Revizija je utemeljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

8. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tvorijo naslednja pravno pomembna dejstva: - tožnik in toženka sta bila v zakonski zvezi od leta 1999 do 2016; v tem času so se jima rodili trije skupni otroci; - toženka je vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica parc. št. 692, k. o. ... na podlagi darilne pogodbe, ki jo je leta 2002 sklenila s svojim dedkom in očetom; - predmet darilne pogodbe je bilo nezazidljivo zemljišče (sadovnjak); - v obdobju od leta 2004 do 2006 sta pravdni stranki na zemljišču sezidali stanovanjsko hišo, v katero sta se skupaj z otroki preselila; - zemljišče spada v skupno premoženje pravdnih strank, a. ker se je nepremičnina po daritvi z izgradnjo stanovanjske hiše na njej tako bistveno spremenila, da je moč govoriti o novi stvari in b. ker je bila podarjena obema zakoncema z namenom, da si na njej zgradita skupno stanovanjsko hišo; - stanovanjska hiša, ki sta jo pravdni stranki postavili na navedeni parceli, je njuno skupno premoženje, ker je bila zgrajena iz sredstev, pridobljenih z delom v času trajanja zakonske zveze in iz daril, danih obema; - v času daritve leta 2002 je bilo zemljišče vredno 1.500,00 EUR, v času po pridobitvi gradbenega dovoljenja pred gradnjo leta 2003 6.000,00 EUR, nepremičnina z zgrajeno stanovanjsko hišo pa je bila ob razpadu življenjske skupnosti leta 2016 vredna 93.500,00 EUR; - delež zakoncev na skupnem premoženju je enak, ker so se njuni materialni in nematerialni prispevki k skupnemu premoženju izenačili in ker je finančno in nefinančno pomoč sorodnikov ter prijateljev oceniti kot pomoč, dano obema.

9. Sodišče druge stopnje pa je svojo odločitev oprlo na sledeče dejanske ugotovitve: - parcela, na kateri je zgrajena hiša, je ob upoštevanju dejstva, da je toženka po darilni pogodbi njena izključna zemljiškoknjižna lastnica, njeno posebno premoženje, na njej zgrajena hiša pa skupno premoženje pravdnih strank; - pravdni stranki sta s skupno gradnjo konkludentno izrazili voljo, da bo hiša njuno skupno premoženje; - tožnik ni (niti) zatrjeval, da je s toženko sklenil dogovor v smislu drugega odstavka 48. člena SPZ v ustrezni obliki notarskega zapisa.

**Glede drugega dopuščenega vprašanja – glede procesnih kršitev**

10. Drugi odstavek 351. člena ZPP nalaga sodišču druge stopnje v primeru ugotovitve, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati, obveznost, da s pisno vlogo (ali vabilom na sejo) stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita; pod pogoji iz prvega odstavka 377. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. Odgovor na drugo zastavljeno revizijsko vprašanje tako terja presojo, ali tožnik zaradi nespoštovanja povzetega pravila o materialnem procesnem vodstvu (t. i. odprtem sojenju), ni bil učinkovito varovan pred prepovedano sodbo presenečenja.

11. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega udejanjanja ustavnopravne pravice do izjave v postopku in s tem učinkovitega sodnega varstva.1 Navedena procesna varovalka mora stranki zagotavljati možnost sodelovanja v sodnem postopku, učinkovite obrambe pred vsemi procesnimi ravnanji, ki lahko vplivajo na njene pravice, interese oziroma na njen pravni položaj ter možnost aktivnega vplivanja na odločitev v zadevi. Jedro navedene pravice je izvorno na področju dejanskih vprašanj - pravici stranke, da v postopku navaja dejstva in predlaga dokaze. Ker mora pravica do izjave hoditi z roko v roki z v civilnem pravem redu uveljavljenim načelom _Iura novit curia_2, pa se s tem ne izčrpa, pač pa ima stranka tudi pravico do izražanja pravnih naziranj. Glede na to da je od tega, po kateri pravni normi bo sodišče razsodilo v sporu, odvisno, katera dejstva so za odločitev v sporu sploh odločilna, mora biti stranki, da lahko učinkovito izkoristi pravico do izjave, omogočeno, da ob potrebni skrbnosti spozna, iz katerih pravnih vidikov bo zadeva obravnavana.

12. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z vsemi navedbami stranke seznani, da pretehta njihovo upoštevnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Ta obveznost velja v enakem obsegu tudi za sodišče druge stopnje, ki ne pritrdi pravnemu in dejanskemu naziranju nižjega sodišča. Ko pritožbeno sodišče prejme zadevo v obravnavo, po tem ko jo je sodišče prve stopnje že opredelilo iz dejanskega in pravnega vidika, pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti. Tudi če pritožba določenega pravnega vidika ne načenja, niti ni tekla o tem beseda v postopku pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje pravni vidik, ki ga prepozna kot relevantnega, lahko oziroma celo mora upoštevati.3 Ko sodišče druge stopnje spozna, da življenjski dogodek, ki je obravnavan v presojani zadevi in ki tvori dejansko podlago tožbe, terja uporabo drugačne pravne podlage, kot jo je pri odločanju uporabilo sodišče prve stopnje, mora biti v procesu odločanja pozorno, ali sodi v okviru pravil, uporabo katerih bi stranka ob zadostni skrbnosti lahko predvidela4, sicer mora ravnati skladno z zgoraj zapisanim pravilom iz drugega odstavka 351. člena ZPP. Iz ustavne pravice do izjave v postopku pa ne izhaja „pravica do pravnega pogovora“ strank s sodiščem, ampak (le) dolžnost sodišča, da prepreči sodbo, ki bi kljub njihovi zadostni skrbnosti stranke presenetila.5 Ker je kot rečeno smisel prepovedi sodbe presenečenja v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi izgubila možnost učinkovitega udejanjanja pravice do izjave, kršitve s tem povezanih procesnih pravil rezultirajo v absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. V obravnavanem primeru so tožnikovo dejstveno podlago tvorile navedbe o obstoju skupnega premoženja, ki v naravi predstavlja družinsko stanovanjsko hišo, zgrajeno iz skupnega premoženja in daril, ki so bila dana obema zakoncema. Toženka je s trditvami o tem, kateri posamezni vložki v izgradnjo družinske stanovanjske hiše so njuno skupno in kateri njeno posebno premoženje (ker so bili podarjeni izključno njej), nasprotovala vtoževani tožnikovi višini prispevka k nastalemu skupnemu premoženju. Na tej podlagi je bila vsa procesna aktivnost sodišča prve stopnje (in strank) usmerjena v ugotavljanje, kateri prispevki k izgradnji družinske stanovanjske hiše predstavljajo posebno in kateri skupno premoženje strank, kot merila določanja višine prispevka vsake stranke k nastanku skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo (le) na 51. člen ZZZDR. O stvarnopravnem pomenu in posledicah gradnje na zemljišču, ki je v (formalni) lasti zgolj enega od zakoncev, stranke in sodišče v prvostopenjskem sojenju niso razpravljali. S tem povezanih vprašanj ni odpirala niti toženka, ki je sicer zasledovala uveljavitev stališča, da je zemljišče, kot posamezni vložek v sicer skupno premoženje, njeno posebno premoženje, ampak le kot okoliščino, ki je prispevala k njenemu večjemu lastniškemu deležu na skupnem premoženju. Toženka je namreč v okviru pravočasne trditvene podlage (na več mestih) navedla, da tožniku na sporni nepremičnini priznava solastniški delež do 1/8, saj meni, da pregled vrednosti prispevkov vsakega od njiju ne opravičuje vtoževanega (polovičnega) solastniškega deleža. To pomeni, da okoliščina o tem, ali stanovanjska hiša spada v skupno premoženje, med strankama sploh ni bila sporna.

14. Sodišče druge stopnje je ob obravnavi toženkinih pritožbenih navedb, ki jih je strniti v očitek o napačni ugotovitvi dejstev, ki po toženkinem mnenju vplivajo na višino deležev pravdnih strank na skupnem premoženju6 in posledično napačni presoji višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, sprejelo nasproten zaključek glede dejanskega vprašanja, ali je zemljišče, na katerem sta pravdni stranki zgradili stanovanjsko hišo, v solastnini oziroma skupni lastnini pravdnih strank. Zaključek, da je bilo zemljišče podarjeno le toženki in gre tako za njeno posebno premoženje, je sodišče druge stopnje utemeljilo na dejstvu, da je toženka po darilni pogodbi izključna zemljiškoknjižna lastnica parcele (torej na podlagi vsebine pisne darilne pogodbe), medtem ko je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je bila parcela podarjena obema zakoncema, temeljilo na drugih neposredno izvedenih dokazih7, do katerih pa se sodišče druge stopnje v svoji odločbi ni niti opredelilo. Takšno ravnanje pritožbenega sodišča, ko ugotovitev o bistveni dejanski okoliščini temelji le na opredelitvi do enega dokaza, pri tem pa spregleda ostale dokazne predloge strank (in pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze), s kabinetno _(in camera)_ spremembo bistvene dejanske ugotovitve na seji, brez izvedbe za tak primer v zakonu zahtevane glavne obravnave (347. in 355. člen ZPP)8, katere namen je zagotoviti uresničenje procesnih jamstev po neposrednosti, ustnosti in možnosti sodelovanja pri izvajanju dokazov (kontradiktornosti), presega zakonska procesna pooblastila o tem, kdaj in kako lahko pritožbeno sodišče spremeni bistveno dejansko ugotovitev in na tej podlagi tudi svojo odločitev, stranki pa jemlje ustavno zagotovljeno pravico do izjave.

15. Posledično je napačno tudi nadaljnje ravnanje sodišča druge stopnje, ki je, ob upoštevanju spremenjene dejanske ugotovitve glede lastništva zemljiške parcele, materialnopravno podlago za rešitev obravnavanega spora prepoznalo v določbi SPZ o povezanosti zemljišča in objekta _(superficies solo cedit)_ pri vlaganjih v nepremičnino (54. člen SPZ), s tem načelom povezanih pravilih (48. člen SPZ)9 ter zahtevo iz 47. člena ZN o obličnem sklepanju pogodb o urejanju premoženjskih razmerjih med zakoncema. Problematičnost takšnega ravnanja pritožbenega sodišča se še dodatno izrazi v povezavi s specifičnostjo zgoraj povzetih navedb pravdnih strank o pravno odločilnih dejstvih. Kot rečeno je toženka, ne glede na njeno zavzemanje za ugotovitev, da je bila parcela podarjena le njej in je kot taka njeno posebno premoženje, tožniku v trditvah priznavala določeno obliko in delež lastništva na spornem skupnem premoženju, saj je ta ugovor uveljavljala le kot okoliščino, ki naj vpliva na določeno višino deležev pravdnih strank na skupnem premoženju (čemur je sledil celotni postopek pred sodiščem prve stopnje, prvostopenjska odločitev in predvsem tudi vsebina toženkine pritožbe). Sodišče druge stopnje je to okoliščino, ob zgoraj obravnavani (arbitrarno sprejeti) dejanski ugotovitvi in povzeti nadaljnji izpeljavi materialnopravnih pravil, s sprejeto odločitvijo očitno napačno prezrlo. Sodišče je namreč omejeno z avtonomijo volje strank, ki se v pravdnem postopku izraža v načelu dispozitivnosti (2. člen ZPP) ter razpravnem načelu (7. in 212. člen ZPP), zato se morajo možnosti, ki jih imajo stranke v ureditvi materialnopravnih razmerji, odražati tudi v sodnem postopku, ki je namenjen prav uveljavitvi pravic iz teh razmerji.10 Zahteva, da mora stranka jasno opredeliti zahtevano pravno varstvo in da je sodišče vezano na tožnikov zahtevek (in dovoljena razpolaganja nasprotne stranke) ter da ima omejena preiskovalna pooblastila, zagotavlja, da vsaka od strank spozna, glede česa se ji je treba izjaviti in zoper kaj se mora v pravdi braniti. Ko odločitev sodišča izhaja iz dejstev oziroma upošteva okoliščine, ki jih nobena stranka ni zatrjevala in o katerih se zato nobena od njiju tudi ni mogla izjaviti, stranki krši pravico do izjave. Pritožbeno sodišče je torej to kršitev storilo tudi z neupoštevanjem mej, ki so jih v konkretnem postopku postavila razpolaganja oziroma trditve strank.

16. Na premici ugotovljenih kršitev oziroma prekoračenih pooblastil, ki jih je storilo pritožbeno sodišče pri obravnavi pritožbe, pritožbeno sodišče postopka (še) ni pripeljalo do točke, v kateri bi moralo ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 351. člena ZPP, oceniti, ali bi morebitna uporaba druge (presenetljive) materialnopravne podlage terjala izvedbo materialno procesnega vodstva, zato dejstvo, da pritožbeno sodišče tega ni storilo, za odločitev o reviziji ni odločilno. Ker pa je doseg ugotovljenih kršitev tak, da je odločilnega pomena za vsebino odločbe, je treba ugotoviti, da je izdana sodba, ki vsebuje preobrat v odločitvi glede podrednega zahtevka, ob tem, da tožnik zoper tako odločitev nima več rednega pravnega sredstva11, rezultat nezakonitega odvzema možnosti, da tožnik sodeluje v sodnem postopku, se učinkovito brani pred procesnimi ravnanji, ki vplivajo na njegove pravice, interese oziroma na njegov pravni položaj ter možnosti aktivnega vplivanja na odločitev v zadevi. Utemeljen je revizijski očitek, da je bila tožniku v pritožbenem postopku kršena pravica do izjave (kršitve postopka so prerasle v absolutno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in da ima sprejeta odločitev za tožnika posledično „efekt“ sodbe presenečenja.

**Sklepno**

17. Vrhovno sodišče je zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka reviziji ugodilo in odločilo, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločitve. Ker je zaradi procesnih kršitev, ki jih razkriva obravnava drugega revizijskega vprašanja, zadevo treba vrniti v ponovno sojenje pred pritožbeno sodišče, je odgovor na prvo postavljeno vprašanje, ki terja presojo, ali je za veljavnost konkretnega dogovora o stvarnopravnih posledicah vlaganja posebnega premoženja v skupno premoženje pravdnih strank treba uveljaviti zakonsko zahtevo iz 47. člena ZN, (vsaj zaenkrat še) nepotreben oziroma celo nemogoč.

18. Revizijsko sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

19. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Gl. odločbo VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018. 2 Odločitev o tem, po kateri pravni normi bo odločilo v sporu, je prepuščena sodišču. 3 Povzeto po J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, št. 427. 4 Izvedba materialno procesnega vodstva je nujno povezana z načelom skrbnega in odgovornega procesnega obnašanja stranke, ki mora v prvi vrsti najprej sama poskrbeti, da si s skrbno preučitvijo in študijem zadeve zagotovi, da bo sama našla ustrezne pravne podlage, in si s tem zagotovi navajanje ustreznih pravno – relevantnih dejstev. Več o zahtevani procesni skrbnosti stranke gl. J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, št. 429 – 433 in A. Galič, Ali mora sodišče stranki opozoriti na spregledane pravne podlage?, Podjetje in delo, 2008, št. 6 – 7, str. 1586 – 1596. 5 Prim. odločbo VSRS II Ips 122/2016 z dne 1. 9. 2016. 6 Razpravlja o vprašanjih, katera v nepremičnino vložena sredstva predstavljajo skupno in katera posebno premoženje vsakega izmed njiju, upoštevaje dejstvo, komu so bila podarjena, in o pravilnosti določitve vrednosti sporne nepremičnine. 7 Predvsem zaslišanjih tožnika in priče A. A. 8 Če sodišče druge stopnje na podlagi pritožbenih razlogov dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, je dolžno opraviti pritožbeno obravnavo in se samo opredeliti do vseh predlaganih oziroma izvedenih dokazov. 9 Posledica pravila, po katerem se lastninska pravica na nepremičnini, ki je glavna stvar, razširi na premičnino, ki je postala sestavina nepremičnine, je, da lahko graditelj od lastnika zemljišča terja povrnitev zneska večvrednosti nepremičnine z obligacijskim obogatitvenim zahtevkom (prvi odstavek 48. člena SPZ), pri čemer izjemo predvideva drugi odstavek 48. člena SPZ, ki za morebitne stvarnopravne posledice takšne gradnje zahteva dogovor med lastnikom in graditeljem. 10 Povzeto po A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana, 2009, št. 42. 11 Ker je bil tožnikov namen urediti premoženjsko pravna razmerja z bivšo zakonsko partnerico dosežen z ugoditvijo podrednemu zahtevku po zaključku prvostopenjskega sojenja, se zoper odločitev o zavrnitvi primarnega (obligacijskega) zahtevka ni pritožil; odgovora na pritožbo ni vložil, ker je toženka v pritožbi le ponavljala svoja stališča, ki naj bi vplivala na višino deležev na skupnem premoženju, ni pa podala novih pravnih naziranj.