Jedro

Prevzemnik dela je dolžan dogovorjeno delo izvršiti po dogovoru in po pravilih stroke. Če mu slednja nalagajo opravo dela, ki sicer izrecno ni bila dogovorjena, mora opraviti tudi ta.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo z dne 13. 4. 2006 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati (še) 100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 1. 2002 dalje. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o stroških in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 256.932,00 SIT s pripadki, stranskemu intervenientu na strani tožene stranke pa 17.962,00 SIT.

Sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno izpodbijala tožena stranka. V pritožbi je navajala, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne oziroma podredno, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navajala, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni ravnala v skladu s pravili stroke pri zdravljenju tožnice. Sodišče prve stopnje je sicer svoj takšen zaključek oprlo na mnenje izvedenca, v dopolnjenem izvedeniškem mnenju izvedenca pa takšnih trditev ni zaslediti. Mnenje izvedenca je celo dvoumno, saj je izvedenec v njem tudi zapisal, da bi tožena stranka lahko zdravila tožničino osmico spodaj desno tudi po cementiranju mostička. Izvedenec v svojem mnenju ni citiral nobenih virov, ki bi nakazovali njegove trditve v zvezi z doktrino, izvedenec pa tudi ni specialist za protetiko. Zato pa mnenje izvedenca ne more biti upoštevano v tem sporu. Iz izpovedb obeh pravdnih strank izhaja, da se je tožeča stranka na toženo stranko obrnila zaradi izdelave mostička in da je tožena stranka sprejela od tožeče stranke naročilo za izdelavo mostička in ne zaradi popravila zob zaradi bolečin. Zato pa tožena stranka ni bila dolžna opraviti sanacije kariesa na osmici, takšna sanacija bi bila v nasprotju z dogovorom pravdnih strank. To pa pomeni, da bi lahko bil karies na osmici saniran tudi kasneje. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je tožeča stranka s tem, ko ob nastopu bolečin ni takoj prišla k toženi stranki, sama soprispevala k nastanku škode. Tudi drugi zdravnik ni takoj, ko je tožnica prišla k njemu, odpravil bolečin tožnice na spornem zobu. Zato pa toženka ne more odgovarjati za celotne tožničine telesne bolečine, saj jih je te v nadaljevanju povzročil drug zdravnik. Sodišče bi zato moralo tožničin prispevek k nastanku telesnih bolečin oceniti na najmanj 80 %. Tožena stranka sicer vztraja tudi pri vseh pritožbenih navedbah, ki jih je podala že v pritožbi z dne 8. 4. 2003 zoper sodbo P 1453/98 z dne 12. 12. 2002. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno odločilo o stroških, saj bi pri odločanju o višini moralo upoštevati v skladu s tožničinim uspehom tudi stroške izvedenine. Sodišče je v zvezi z odločitvijo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine od 1. 1. 2002 dalje uporabilo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča glede teka zamudnih obresti, vendar pa je spregledalo, da je ob prvem odločanju v tem postopku (12. 12. 2002) veljalo še pravno mnenje, da zamudne obresti tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Tožeča stranka na pritožbene trditve ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodni izvedenec za stomatologijo, zobne bolezni in endodontijo doc. dr. sc. F. K. je v dopolnjenem izvedeniškem mnenju v predzadnjem in zadnjem odstavku na strani 2 in v prvem odstavku na strani 3 (list. št. 131 in 132) kot odgovor na izrecno vprašanje sodišča, ali bi ob dogovoru strank o toženkini izdelavi mostička desno spodaj, bilo v skladu s pravili stroke, da bi pred pristopom k izdelavi mostička toženka sanirala osmico desno spodaj, v kolikor bi ugotovila, da je na sporni osmici karies, zapisal, da dokrinarna pravila dobre stroke jasno govore, da je vsakemu bolniku - pacientu potrebno najprej sanirati vsa obzobna tkiva, nato izvesti konzvervativno terapijo ter šele potem pristopiti k protetični rehabilitaciji. Zato bi morala toženka osmico spodaj, za katero je vedela, da je na njej kariozni proces (in je tega v svoji kartoteki tudi označila), pred začetkom del na protetični rehabilitaciji sanirati. Res pa bi lahko, v kolikor je to želela, to popravila tudi kasneje, po namestitvi mostička, vendar pa to ne bi bilo v "sozvočju" z doktrino. Glede na povzet zapis izvedenca v njegovem dopolnjenem izvedeniškem mnenju so protispisne in neresnične pritožničine trditve, da zapis dopolnilnega izvedeniškega mnenja izvedenca stomatološke stroke ni dovolj jasen in ne daje sodišču prve stopnje podlage za zaključek, da toženkino ravnanje, ko je ta ob izvrševanju dogovorjenih opravil protetične rahabilitacije desno spodaj namestila tožnici mostiček, ne da bi pred tem sanirala kariozni proces na osmici desno spodaj, ni bilo v skladu s pravili stroke, zato pa ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki se je od nje glede na njeno poklicno ukvarjanje z izvajano dejavnostjo pričakovala in zahtevala.

Neutemeljeni pa so tudi pritožničini pritožbeni očitki o strokovni neprepričljivosti izvedeniškega mnenja izvedenca dr. K.. Jasno in argumentirano podan izvid in mnenje izvedenca, ki je sicer priznan strokovnjak stomatološkega področja in na podano izvedeniško mnenje katerega nobena od pravdnih strank sicer ni imela pripomb, je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna in prepričljiva dokazna podlaga sodišču prve stopnje za sprejet dokazni zaključek, da toženkina izvedba dogovorjene izdelave in namestitve mostička ni bila v skladu s pravili stroke, zato pa so zato, ker karioznega stanja ni odpravila ob izvedbi del protetične rehabilitacije pred namestitvijo mostička, neposredno po namestitvi mostička s karioznim stanjem osmice izzvane telesne bolečine tožnice v vzročni zvezi z ugotovljenim toženkinim ne dovolj skrbnim ravnanjem. Ker pa so dokrinarna pravila stroke za izvedbo naročenih del protetične rehabilitacije narekovala toženki kot poklicni izvajalki teh del tudi sanacijo karioznega procesa na osmici še pred namestitvijo mostička, so pravno zmotne pritožbene trditve pritožnice, da bi oprava teh del ne bila v skladu z dogovorom (pogodbeno voljo) pravdnih strank. Po določbi I. odst. 607. čl. ZOR je namreč prevzemnik dela dolžan dogovorjeno delo izvršiti po dogovoru in po pravilih posla, to je po pravilih stroke.

Kot je to v razlogih svoje odločitve navedlo tudi sodišče prve stopnje, določba čl. 619 ZOR daje naročniku del, pri katerih se izdelek nanaša na osebno rabo, kakor je primer tudi v konkretni zadevi, pravico, da kadar iz upravičenega razloga nima več zaupanja v prevzemnika, da sam odpravi napako, ne da bi prej zahteval odpravo le-te od prevzemnika dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica ob pojavu bolečin zato upravičeno poiskala zdravniško pomoč pri drugem zobozdravniku. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki pritožnice o zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje, ko to ni upoštevalo kot tožničine sokrivde dejstva, da ta po nastopu bolečin ni poiskala oz. zahtevala zdravniške pomoči pri toženki. Pritožbene trditve toženke, v kolikor ta v njih poudarja ravnanje drugih zobozdravnikov kot ravnanje, ki je vzročno vplivalo na dolžino tožničinih telesnih bolečin in s tem na del obsega nepremoženjske škode, pa predstavljajo pritožbene novote. Teh dejstev namreč tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, v pritožbi pa tudi ne izkazala, da teh pravočasno pred sodiščem prve stopnje ni mogla navesti brez svoje krivde. Zato pa so njene takšne pritožbene trditve glede na določilo čl. 337/I ZPP pritožbeno nedopustne novote in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Po določbi II. odst. 350. čl. ZPP sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Sklicevanje pritožnice v pritožbi na "vztrajanje pri svojih pritožbenih navedbah, ki jih je podala v pritožbi z dne 8. 4. 2003" ne predstavlja razlogov, navedenih v pritožbi. Zato takšnih pritožbenih sklicevanj pritožbeno sodišče ob presojanju utemeljenosti konkretne pritožbe ni upoštevalo.

Sodišče prve stopnje je o obsegu stroškov, ki so jih stranke dolžne povrniti druga drugi glede na njun dosežen uspeh v tem postopku, odločalo na podlagi določila II. odst. 154. čl. ZPP. Navedeno določilo pa sodišču daje možnost, da o stroških oz. posameznemu delu stroškov odloči drugače, kot sicer izhaja iz splošnega pravila v zvezi z odmero stroškov, kot tega določa določilo I. odst. 154. čl. ZPP. Zato pa odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s stroški izvedenca ni materialnopravno zmotna, kot to zmotno zatrjuje pritožnica.

Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zvezi z začetkom teka zamudnih obresti od nepremoženjske škode, na katerega se je v zvezi z odločitvijo o obrestnem zahtevku tožeče stranke sklicevalo tudi sodišče prve stopnje, je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 26. 6. 2002. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje o začetku teka zamudnih obresti od prisojene nepremoženjske škode, ker bi naj sodišče prve stopnje navedenega načelnega pravnega mnenja ne smelo upoštevati.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP).