Up-4/96

23. 6. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. G. iz M., ki jo zastopa N. G., odvetnik v M. na seji senata dne 23. junija 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. G. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št.VIII Ips 5/95 z dne 19. 9. 1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica izpodbija v izreku navedeno sodbo, ker meni, da je bilo pravo nepravilno uporabljeno, saj na bi določba osme alinee 122. člena Kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Uradni list SRS, št. 18/89) določala samostojno opredelitev kršitev delovnih obveznosti in ne le kvalifikatornih okoliščin, v katerih se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja po tem členu, kakor določbo razlaga sodišče. Sodišče naj bi s tem pri pritožnici zaposleno delavko neupravičeno ščitilo v breme delodajalke. Slednji naj bi zato kršilo njene temeljne svoboščine po četrtem odstavku 15. člena, po 22. členu ter smiselno tudi po 23. in 25. členu Ustave.

2.Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Ustavna pritožba torej ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26.2.1998).

3.Ustavna pritožnica v bistvu nasprotuje temu, kako so sodišča v sporni zadevi razumela in uporabila določbe 121. in 122. člena navedene kolektivne pogodbe - predvsem glede vprašanja, ali osma alinea 122. člena določa dejanje, ki predstavlja samostojno kršitev delovne obveznosti ali pa le kvalifikatorne znake, ki morajo biti podani pri vsakem od dejanj, opisanih v predhodnih alineah, če naj ta predstavljajo hujše kršitve. Vsa sodišča so se v obrazložitvah svojih odločb opredelila do tega vprašanja in utemeljila, zakaj štejejo, da navedena določba opisuje le kvalifikatorne znake. Utemeljitve so prepričljive in razumljive, ni jim mogoče očitati arbitrarnosti ali samovoljnosti. Zato samo s tem, da je sodišče v sporni zadevi pravo razumelo in razložilo drugače, kot ga razume pritožnica, tej ni mogla biti kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

Da bi v njenem primeru sodišče normo drugače uporabilo kot v drugih enakih primerih, pritožnica niti ne zatrjuje in ne dokazuje.

4.Očitno je torej, da ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnica. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude