Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava, češ da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določila 12. člena posojilne pogodbe, ki ureja odstopno pravico tožeče stranke. Omenjeno pogodbeno določilo po oceni pritožbenega sodišča ne daje podlage za razumevanje, da že „pravica odstopiti od pogodbe“ zaradi plačilne zamude dveh zaporednih obrokov pomeni razdrtje pogodbe; pač pa, da bi upnik lahko zahteval vračilo celotnega posojila le v primeru, če bi uveljavil odstopno pravico. Slednjega pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopna sodba v obrestnem delu izpodbijane 1. točke izreka in v 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodbe.

2. V preostalem delu izpodbijane 1. točke izreka se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki denarni znesek v višini 7.290,08 € z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od dne 28. 06. 2001 do vključno 31. 12. 2006 od zneska 1.746.994,09 SIT, preračunano po tečaju zamenjave, in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 7.290,08 € od 01. 01. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (1. točka izreka); da se v preostalem tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (2. točka izreka) in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka v višini 1.497,06 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe (3. točka izreka).

Zoper 1. in 3. točko sodbe je vložila tožena stranka pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter podredno, naj pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo obveznosti po posojilni pogodbi št. 29149 (A2) le za tiste anuitete, ki so zapadle v plačilo po 31. 05. 1998. Upoštevajoč ugovor zastaranja, pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za vse vtoževane anuitete, ki so zapadle do 31. 05. 1998. Tožena stranka v pritožbi pravilnosti uporabe določil 2. odstavka 372. člena ZOR ter 374. člena ZOR, kateri pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ne oporeka več.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava, češ da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določila 12. člena posojilne pogodbe št. 29149, ki ureja odstopno pravico tožeče stranke. Omenjeno pogodbeno določilo po oceni pritožbenega sodišča ne daje podlage za razumevanje, da že „pravica odstopiti od pogodbe“ zaradi plačilne zamude dveh zaporednih obrokov pomeni razdrtje pogodbe; pač pa, da bi upnik lahko zahteval vračilo celotnega posojila le v primeru, če bi uveljavil odstopno pravico. Slednjega pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala.

V primeru, da je bila tožena stranka mnenja, da je bila pogodbena volja strank drugačna od tiste, ki izhaja iz dobesedne razlage pogodbenega določila, bi morala konkretne trditve v tej smeri postaviti že v postopku na prvi stopnji, česar pa ni storila niti v pritožbi. Iz tega sledi, da je pritožba proti glavničnemu delu tožbenega zahtevka neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče v tem delu ni zaznalo nobenih uradno upoštevnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo proti odločitvi o glavničnem delu tožbenega zahtevka kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Pač pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe prve stopnje ugotavlja, da ima le-ta v obrestnem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj je ta del izreka sodbe v nasprotju z razlogi sodbe oziroma so ti razlogi nejasni. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje opozorilo na določilo 372.a člena noveliranega OZ, v povezavi z Ustavno odločbo Up-227/05 z dne 24. 05. 2007 in zapisalo, da bi, če bi ugodilo celotnemu tožbenemu zahtevku, lahko tožeči stranki prisodilo obresti le v višini dvojne glavnice. Zakaj je ravnalo drugače, ko je le delno ugodilo tožbenemu zahtevku, pa ni pojasnilo. V tem pritožbeno sodišče vidi bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu prvostopno sodbo v 1. točki izreka za obrestni del razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodbe (1. odstavek 354. člen ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče odpraviti opisano neskladje, pri tem pa upoštevati med drugimi tudi odločbi Ustavnega sodišča U-I-300/04-05 z dne 2.3.2006 in U-I-267/06 z dne 15.3.2007. Pritožbeno sodišče je sicer vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodbe. Vendar to ne pomeni, da ne sme razpisati glavne obravnave, če bi se (npr.) zaradi dopolnjevanja stališč pravdnih strank o spornem vprašanju v nadaljevanju postopka izkazalo, da je to smotrno (prim. Jan Zobec, ZPP s komentarjem, 3. knjiga, str. 446).

Razveljavitev prvostopne sodbe tudi v izpodbijani stroškovni odločitvi (3. točka izreka) je oprta na določilo 4. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom istega člena. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.