Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prva tožena stranka plačati tožniku znesek 6.498.851,00 SIT in sicer solidarno z drugim tožencem znesek 6.073.851,00 SIT, sama pa 425.000,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženima strankama je naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov v znesku 406.958,00 SIT, prvi toženi stranki pa še 45.212,00 SIT. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 19.9.1986 poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil drugi toženec. Ta je imel zavarovano odgovornost pri prvi toženi stranki. Tožnik je utrpel prelom goleni s pomikom kosti in raztrganinami mišičja. Zdravljenje je bilo dolgotrajno in povezano z resnimi zapleti. Tožnik je prestal strah ob nesreči in kasneje strah za izid zdravljenja. Poškodba mu je pustila skaženost. Posledice poškodbe pa so nezaraščenost kosti v goleni, osteoporoza in omejena gibljivost gležnja srednje stopnje. Tožniku je prisodilo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 2.090.000,00 SIT, za strah 1.000.000,00 SIT, za skaženost 210.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000.000,00 SIT. Priznalo mu je tudi odškodnino za izgubljeni dohodek, stroške zdravljenja in tujo pomoč.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga prva tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zniža prisojeni znesek za 1.000.000,00 SIT. Navaja, da sta odškodninska zneska za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoka vsak za 500.000,00 SIT. Meni, da strah, ki ga je pretrpel tožnik, ne upravičuje prisojene odškodnine 1.000.000,00 SIT. Prav tako je za 500.000,00 previsoka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je v tem, da je v ponovnem sojenju odločeno o pravdnih stroških prvega sojenja, o čemer s prvo sodbo ni bilo odločeno.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP. Ta zakon se v obravnavani zadevi še uporablja na podlagi 498. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri odškodnini za strah je treba upoštevati izredno neugodno in dolgotrajno zdravljenje, v katerem je prihajalo do hudih težav in zapletov. Tožnik je bil v bolnici trikrat po 10 dni. Prestal je ekstenzijo in dve operaciji. Rana se mu ni celila in kosti se mu dolgo niso zarastle. Zdravniki so mu omenjali celo amputacijo noge. V bolniškem staležu je bil 4 leta. Prav izredno neugodno in dolgotrajno zdravljenje, številni zapleti, slaba prognoza za delovno sposobnost za opravljanje šoferskega poklica in realna možnost še hujših zapletov upravičujejo tožnika do sorazmerno visoke odškodnine za strah. Pri tem ne gre samo za tožnikov subjektivni prikaz njegovega doživljanja, ampak za dejstva, ki jih je potrdil izvedenec. Zato je priznana odškodnina v znesku 1.000.000,00 v skladu z merili po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3.000.000,00 SIT je utemeljena. Pri tem je treba upoštevati, da je bil tožnik ob nesreči star šele 29 let in da so posledice poškodbe zanj zelo hude. Ugotovljena je zmanjšana gibljivost v gležnju, nezaraščena kost v goleni ter osteoporoza kosti v goleni. Spričo tega je izvedenec izrazil dvom o tem, ali je tožnik še sposoben za opravljanje svojega poklica voznika težkega motornega vozila. S tem se ujema tožnikova izpoved, da delo opravlja pretežno kot sovoznik. Gre za znatno prikrajšanost pri delovni in siceršnji življenjski sposobnosti. Glede na to prisojena odškodnina ni previsoka. Je povsem v skladu s prakso sodišč v primerljivih primerih in z merili po 200. in 203. členu ZOR.

Izrek o stroških se nanaša na stranski zahtevek in se po določbi 5. odstavka 129. člena ZPP šteje za sklep. To ni sklep, s katerim se postopek konča in ga zato z revizijo ni mogoče izpodbijati (1. odst. 400. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ne more presojati revizijskih navedb, s katerimi tožena stranka izpodbija odločitev o stroških v tem postopku.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).