Jedro

Iz primerjave izjav je po presoji sodišča jasno razvidno tožnikovo zasledovanje osnovne zgodbe; uveljavlja namreč strah pred šiitskim preganjanjem zaradi verskega prepričanja, kar povezuje s pripadnostjo verski sunitski organizaciji, s tem v zvezi pa tako ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru omenja fizično nasilje. Ob takem stanju stvari pa bi morala tožena stranka prosto presojo opraviti ob upoštevanju ustreznega analitično-sintetičnega pristopa in pojasniti, zakaj je neujemanje izjav glede prejetih poškodb v okviru drugega postopka za priznanje mednarodne zaščite dovolj resno in se nanaša na dejstva, ki so bistvena za priznanje mednarodne zaščite; v tem pogledu bi morala upoštevati, da manjše neskladnosti na splošno ne zmanjšujejo verodostojnosti ugotovljenih dejstev. Nato pa bi morala s tem povezane ugotovitve primerjati s tožnikovo osnovno zgodbo iz prve prošnje za mednarodno zaščito, iz katere je razvidno, da je moral iti iz svojega kraja, sicer bi ga šiiti, ki so tam v večini, ubili. Šele v tem primeru bi bila dokazna ocena tožene stranke vestna, skrbna ter analitično sintetična, kot taka pa bi omogočala preizkus, ali so tožnikove izjave res tako notranje neskladne, da bi bile kazalnik njegove verodostojnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-980/2018/32 z dne 28. 4. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila drugo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi je najprej ugotovila, da je tožnik v Republiki Sloveniji prošnjo za mednarodno zaščito prvič vložil 13. 5. 2018. Ker je 20. 5. 2018 samovoljno zapustil azilni dom, je bil postopek ustavljen s sklepom z dne 24. 5. 2018. 3. Dne 24. 5. 2019 je tožnik vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Iz njegovih navedb je razvidno, da je izvorno državo zapustil pred osmimi leti zaradi težav med suniti in šiiti. Bil je član sunitske organizacije. Šiitom so očitali in ukazovali, da ne smejo razkazovati svojega telesa. V času, ko je bil v Pakistanu, so bili šiiti vplivni v parlamentu. Ker je bil član navedene organizacije, so mu šiiti grozili, da se mora popraviti. Zaradi vztrajanja pri svojem prepričanju so ga šiiti dvakrat pretepli. Ko so ga prijeli tretjič, so ga pretepli do nezavesti. Ne ve, kdo ga je takrat odpeljal v bolnico. Ko je prišel k zavesti, se ni vrnil domov, zaradi česar so grozili njegovi družini. Tožnik je grožnje prijavil na policiji, ki pa ga ni poslušala in ukrepala, saj je pod vplivom šiitov. Če ne bi zapustil Pakistana, bi ga šiiti zagotovo našli.

4. Iz povzetka osebnega razgovora je uvodoma razvidno, da tožnik nima dokazov o ogroženosti v izvorni državi. Sicer je imel člansko izkaznico verske organizacije, vendar je ne more dobiti. Za mednarodno zaščito je prvič zaprosil na Madžarskem, ker pa je bil tri mesece v zaprtem kampu, je prosil za ustavitev postopka. Po podaji prve prošnje je zapustil Slovenijo, ker se je v Španiji hotel poročiti s partnerico, ki je sicer poljska državljanka. V Španiji sta s partnerico imela španski izkaznici za zdravstveno oskrbo. Pojasnil je, da ni član nobene stranke ali organizacije, od leta 2003 je simpatizer organizacije z imenom Muslim League-N. 5. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito je tožnik navedel težave med suniti in šiiti. V Pakistanu je bil član verske organizacije Suni Takheer, ki je imela probleme s šiiti. Mislili so namreč, da tožnik dela in govori proti njim, zaradi česar so ga opazovali. Grozili so tudi njegovi družini. Starši so mu rekli, naj preneha z aktivnostmi z navedeno organizacijo, saj ga bodo šiiti poškodovali. Šiitom se je zoperstavil, saj ni mogel gledati, kaj delajo. Trenja med šiiti in suniti so se začela kako leto pred njegovim odhodom iz države in so se zaostrovala. Tožnika so šiiti dvakrat ali trikrat pretepli, šest mesecev pred zapustitvijo Pakistana pa je pristal v bolnici, saj so ga zabodli ter pretepli s pestmi in palicami. Dogodek je prijavil na policiji, ki ga ni želela poslušati. Ker so se po tem grožnje nadaljevale, se je preselil v drugo mesto, nato pa zapustil Pakistan.

6. Tožnik je pojasnil, da so v okviru verske organizacije zbirali sredstva za pomoč revnim. Včasih je skrbel za varnost na zborovanjih, ki sicer niso bila zakonita. Ni se zavedal posledic svojih aktivnosti, ki jih je opravljal za navedeno organizacijo, saj ni vedel, da je bilo to početje nezakonito. To se je dogajalo, ko je bila na oblasti stranka Muslim League - K pod okriljem Musharrafa. V tem času so izgnali predsednika stranke Muslim League - N, Nawaza Sharifa. Tožniku ni znano, ali bi ga šiiti prenehali preganjati, če ne bi več bil član organizacije Suni Takheer. Meni, da so šiiti v Pakistanu množično prisotni, če bi se tam preselil v drug kraj, bi ga našli. Ko mu je bilo predstavljeno, da je ob podaji prve prošnje izjavil, da ni ostal v Grčiji, kjer je bil osem let, saj tam ustanavljajo organizacije, ki delujejo proti tujcem, je pojasnil, da gre za organizacijo Klisi Afgi, katere pripadniki pretepajo in pobijajo tujce in zahtevajo od države njihovo deportacijo. Zato je zapustil Grčijo. Res je predhodno dejal, da je v Grčiji težko dobiti dokumente za delo, vendar to ni bil glavni razlog za zapustitev te države.

7. Iz nadaljnjega povzetka osebnega razgovora je razvidno, da tožnik v Pakistanu ni imel težav s policijo. Ključni dogodek, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, je bil strah pred tem, da bi ga šiiti našli in ubili. Podobno naj bi se zgodilo nekaj osebam, za katerimi se je izgubila vsaka sled. V Pakistanu obstajajo organizacije, ki človeka ne pustijo pri miru. Vlada jih je večinoma ukinila, pripadnike pa preganja. Tožnika preganjajo šiiti in politična organizacija Muslim League – K, ki sicer nima več dovoljenja za delovanje. Tožnik je še izjavil, da je imel odnose z dekletom, ki je bila pripadnica šiitov, česar pa ni vedel. Ko so šiiti za to izvedeli, so jo ubili, tožniku pa je uspelo pobegniti. Z njo je imel razmerje, ko so šiiti pričeli z opazovanjem. Tega na začetku ni povedal, saj musliman ne sme imeti spolnih odnosov pred poroko.

8. V nadaljevanju je tožena stranka presojala obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 9. Tožena stranka je ob presoji prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-11 ocenila, da je tožnik na nekatera vprašanja odgovarjal korektno in se jim ni poskušal izogibati, na nekatera pa je podal nejasne in zmedene odgovore. Zaradi razjasnitve nejasnosti v izjavah je tožena stranka dala tožniku dodatno možnost za obrazložitev dejstev in okoliščin v zvezi z njegovim primerom. Zato je za dne 5. 11. 2019 razpisala dodaten osebni razgovor, ki pa se ga tožnik ni udeležil in pred tem svojega izostanka ni opravičil. Dne 8. 11. 2019 je po pooblaščencih pristojnemu organu poslal opravičilo za neudeležbo, iz katerega je razvidno, da je bil v času prejema vabila na osebni razgovor njegov otrok bolan in veliko časa v bolnici. Zato je bil tožnik zaskrbljen in utrujen. Narobe je prebral vabilo in uro razgovora zamenjal za njegov datum, napake pa ni opazil, dokler ga nanjo niso opozorili pooblaščenci.

10. Pristojni organ je tožniku 11. 11. 2019 poslal poziv na predložitev dokazil (potrdilo zdravnika ali bolnice, ki je obravnavala njegovega otroka), s katerimi bi izkazal, da je upravičeno izostal z osebnega razgovora. Dokazil tožnik v danem roku in vse do izdaje odločbe ni predložil. Zato je tožena stranka ob sklicevanju na 89. člen ZMZ-1 štela, da je tožnik neupravičeno izostal od osebnega razgovora in ni bil pripravljen sodelovati s pristojnim organom, da bi nadalje pojasnil dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na navedeno je tožena stranka v zvezi z prvo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 presodila, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje za mednarodno zaščito.

11. V zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-12 je tožena stranka ocenila, da bi tožnik za svoje izjave lahko predložil dokaze, saj naj bi glede na lastne navedbe z njimi razpolagal. Na osebnem razgovoru je namreč izjavil, da ima v Pakistanu izkaznico verske organizacije. Prav tako je trdil, da je bil zaradi napada šiitov v bolnici, za kar bi moral imeti kakšen dokaz (izvid, odpustni list). Pavšalno utemeljevanje, da omenjene izkaznice ne bi mogel pridobiti, ker je preteklo že nekaj let od zapustitve izvorne države, po oceni tožene stranke ni opravičljiv razlog, saj bi se lahko pri družini, ki je v Pakistanu, vsaj pozanimal o možnosti dostave. Tožena stranka je pripomnila, da je bil tožnik tako pred podajo prošnje kot tudi na osebnem razgovoru opozorjen na aktivnost sodelovanja v postopku.

12. Ob upoštevanju tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-13 je tožena stranka presojala tudi skladnost in verjetnost tožnikovih izjav ter njihovo morebitno nasprotovanje dostopnim specifičnim in splošnim informacijam v zvezi s tožnikovim primerom. Ugotovila je, da so tožnikove izjave malo verjetne. Ob podaji prošnje je tožnik trdil, da so v okviru sunitske verske organizacije Sunni Takheer šiitom očitali njihovo početje in jim ukazovali, da tega, kar počnejo (kazanje telesa), ne smejo početi. Na osebnem razgovoru pa je izjavil, da so šiiti mislili, da je govoril in delal proti njim. Preko njegove družine so mu grozili, naj preneha delovati v okviru te organizacije, sicer ga bodo ubili. Poleg tega so se nad njim fizično znesli (najprej so ga dvakrat pretepli, kasneje pa še zabodli z nožem in spravili v nezavest), saj kljub opozorilom ni prenehal z delovanjem. Šiiti so ga imeli na očeh tudi zaradi romantičnega razmerja z njihovo pripadnico.

13. Po primerjavi tožnikovih izjav ob podaji prve prošnje z dne 13. 5. 2018, druge prošnje z dne 24. 5. 2019 in na osebnem razgovoru dne 10. 7. 2019, je tožena stranka zasledila nedoslednost, ki je povezana z bistvenimi okoliščinami te zadeve. Na osebnem razgovoru je namreč navedel, da so ga šiiti dvakrat pretepli, tretjič pa tudi zabodli, zaradi česar je moral v bolnico. Ob podaji druge prošnje pa je navedel, da so ga šiiti dvakrat pretepli, tretjič pa so ga pretepli do nezavesti, zaradi česar je moral v bolnico. Ob podaji prve prošnje pa tožnik pretepov ali kakršnekoli fizične ogroženosti sploh ni omenil. Na tem mestu je tožena stranka izpostavila, da je ob odsotnosti dokazov tožnikovo temeljno dokazno sredstvo ravno njegova izjava. Od prosilca se namreč razumljivo pričakuje, da bo v različnih fazah postopka podajal skladne izjave in ne prosto izbiral, kdaj bo govoril po resnici. Ravno skladnost izjav ob odsotnosti ostalih listinskih dokazov izkazuje njihovo verodostojnost. Tožnikovo neskladno podajanje izjav glede prejetih poškodb je vzbudilo dvom v verodostojnost in resničnost vseh preostalih tožnikovih izjav v postopku.

14. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da je tožnik skopo in neprepričljivo opisal dogodke, v katere naj bi bil vpleten v Pakistanu. Zato je presodila, da je mala verjetnost, da je bil res ogrožen. Tožnik je trdil, da so se šiiti spravili nanj predvsem zaradi njegove povezanosti z versko organizacijo Sunni Takheer, s katero je sodeloval kot varnostnik na organiziranih shodih. Kljub njegovi resnični dejavnosti v tej organizaciji je dvomila, da bi kdorkoli imel razloge, da bi mu želel škoditi zaradi njegovega verskega prepričanja in delovanja v tej organizaciji, saj v njej ni imel vidnejšega mesta. Glede na to, da je tožnik goreč zagovornik te organizacije in kot domnevni član pozna njeno delovanje, je po presoji tožene stranke malo verjetno, da ne bi vedel, da so njeni shodi prepovedani. Poleg tega je na osebnem razgovoru pojasnil, da so oblasti prepovedale delovanje te organizacije. Ker se tožnik tega zaveda, je po presoji tožene stranke vedel tudi, da je organizaciji prepovedano kakršnokoli delovanje, tudi shodi. Vendar pa tožena stranka tega ne more z gotovostjo sprejeti, saj tožnik ni predložil članske kartice organizacije, s katero bi izkazal, da je res bil pripadnik te organizacije, poleg tega pa je netočno in zmedeno odgovarjal na vprašanja uradne osebe.

15. V zvezi z izjavami o tožnikovi romantični zvezi s predstavnico šiitov je tožena stranka presodila, da je glede na obstoječe razlike med ločinama malo verjetno, da tožnik ne bi opazil, da je dekle res predstavnica šiitov. Po njenem mnenju je logično, da oseba, ki je v daljšem romantičnem razmerju z dekletom, ki je pripadnica šiitov in s katero se redno sestaja v njeni domači vasi, opazi, da je to dekle pripadnica nasprotne verske ločine. Tožena stranka je dvomila, da bi dekle lahko tako dolgo skrivalo pripadnost nasprotni verski ločini.

16. Po presoji tožene stranke so malo verjetne tudi tožnikove navedbe, da je na policijski postaji v Španiji pridobil potrdilo o nekaznovanosti, za kar ni potreboval osebnega dokumenta. Menila je, da je malo verjetno, da bi policija izdala tako potrdilo brez preverjanja istovetnosti in urejenega prebivališča v Španiji. Prav tako so malo verjetne tožnikove navedbe v zvezi z legalnostjo njegovega bivanja v Španiji. Trdil je namreč, da ga je na podlagi garancije registriral njegov najemodajalec, pri tem pa je tožnik moral pokazati potni list. Zato je tožena stranka sklepala, da si je tožnik bivališče uredil takoj po vstopu v Španijo, saj naj bi na naslov bivališča s strani ambasade izvorne države prejel osebno izkaznico, potni list pa naj bi pridobil šele mesec dni zatem. Glede na to, da je potni list pridobil kasneje, ko je v Španiji že prebival, je po stališču tožene stranke malo verjetno, da bi si predhodno brez dokumentov uredil bivališče, ki je razvidno iz osebne izkaznice. Menila je, da je zmedeno tožnikovo navajanje glede dokumentov še toliko bolj zmanjšalo verjetnost teh izjav.

17. Zaradi navedene neskladnosti, neprepričljivosti in zmedenosti izjav ter ugotovitve, da tožnik ni predložil dokazov, s katerimi naj bi razpolagal, je tožena stranka podvomila v njegovo verodostojnost. 18. Ne glede na navedeno je tožena stranka tožnikove izjave preverila v luči informacij o izvorni državi4 in se pri tem osredotočila na regijo Pandžab, iz katere je tožnik. Na tej podlagi je tožena stranka ugotovila, da v Pakistanu prevladujejo suniti, kar je v nasprotju s tožnikovimi trditvami, da so šiiti povsod množično prisotni. Šiiti so sicer prisotni v večini mest v Pakistanu, kar je z vidika pristojnega organa povsem normalno, saj je Pakistan muslimanska država in so šiiti muslimanska ločina, vendar v nobeni izmed regij (niti v Pandžabu) niso večinsko prebivalstvo. Iz vseh informacij je razvidno, da so šiiti kot verska manjšina večinoma žrtve napadov sunitov in ostalih skupin in ne obratno. Tožnikovi pooblaščenci so sicer predložili informacije, iz katerih je razvidno, da so tudi suniti žrtve nasilja, vendar pa so po presoji tožene stranke šiiti po večini bolj ogroženi. Glede na to, da šiiti ne predstavljajo večinskega prebivalstva v regiji Pandžab (s strani tožnikovih pooblaščencev predložene informacije se nanašajo na ostale pakistanske regije in ne na Pandžab), je malo verjetno, da lahko tožniku res predstavljajo zatrjevano grožnjo.

19. Tožena stranka je pregledala tudi informacije o verski organizaciji Sunni Tehreek, katere član je domnevno bil tožnik. Ugotovila je, da gre za nasilno organizacijo, ki ji je država celo prepovedala delovanje, in da suniti v sklopu te organizacije ne delujejo v dobro ljudi. V okviru svojega delovanja je organizacija izvršila veliko napadov, v katerih je bilo poškodovanih na desetine ljudi, pripomogla pa je tudi k splošnemu slabšanju varnostne situacije v državi.

20. Tožena stranka je pridobila tudi informacije o možnosti obstoja romantične zveze med suniti in šiiti. Iz njih pa izhaja, da je zakonska zveza med suniti in šiiti možna, pri čemer se pojmovanje mešanih zvez razlikuje glede na to, v katerem delu Pakistana osebe prebivajo in iz katerega družbenega sloja so. Podobno je po oceni tožene stranke razvidno tudi iz tožnikovega odgovora. Posamezniki so sicer lahko žrtve t. i. umorov iz časti, pri čemer so najbolj ogrožene ženske. Vendar pa to po presoji tožene stranke še ne nakazuje, da bi bil zaradi omenjene zveze ogrožen tudi tožnik.

21. Po uradni dolžnosti pridobljene informacije so bile tožniku dane v izjavo. Vendar pa se tožena stranka ni strinjala s tožnikovim odgovorom. Menila je, da zaradi zmedeno podanih, skopih in malo verjetnih tožnikovih navedb tudi na podlagi preverjenih informacij težko zaključiti, da šiiti tožnika res ogrožajo in da so njegove navedbe resnične.

22. Tožena stranka je v nadaljevanju presojala merilo iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.5 Na podlagi analize prstnih odtisov ni mogla z gotovostjo ugotoviti, ali je tožnik res zaprosil za mednarodno zaščito tudi na Madžarskem leta 2012 ali 2013. Tudi če je to res, pa po njenem mnenju ne gre spregledati, da je bil postopek na tožnikovo prošnjo ustavljen. Prav tako je treba izpostaviti, da je tožnik izvorno državo zapustil leta 2011 in je, preden je prišel na Madžarsko in tam domnevno zaprosil za mednarodno zaščito, prepotoval druge evropske in neevropske države, kjer bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito. Čeprav je po prvem vstopu v Republiko Slovenijo tožnik za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko ga je prijela policija, je državo kljub zagotovitvi, da bo počakal na odločitev pristojnega organa, zapustil po petih ali šestih dneh. Nato je v Španiji legalno bival sedem mesecev, tam dobil osebne dokumente, tudi izkaznico za zdravstveno oskrbo, kljub temu pa za mednarodno zaščito ni zaprosil. Po drugem vstopu v Slovenijo, ko je bil po dublinskem postopku vrnjen s Poljske, je v azilnem domu ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Glede na navedeno je tožena stranka menila, da tožnik ne bi zapustil države, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito (Slovenija) oziroma prosil za ustavitev postopka (Madžarska), če bi res potreboval pomoč in zaščito, ampak bi počakal na odločitev pristojnega organa.

23. Ob presoji tožnikove splošne verodostojnosti (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1) je tožena stranka ugotovila, da je odgovarjal na vprašanja uradne osebe in se jim ni izogibal, vendar je večinoma dal nejasne odgovore. Dodatnega osebnega razgovora, na katerem bi razjasnil nejasnosti, se ni udeležil. Prav tako ni predložil dokazov, s katerimi bi izkazal svoje trditve, čeprav je iz njegovih navedb mogoče razumeti, da ima nekatere dokaze. Tožnikove izjave v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države so sicer dokaj skladne, vendar neprepričljive, v določenih delih zmedene, zaradi česar so po presoji tožene stranke malo verjetne. Poleg tega jim informacije o izvorni državi ne nudijo veliko opore. Tožena stranka tudi ne more šteti, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil kakor hitro je bilo mogoče. Na Madžarskem je zaprosil za ustavitev postopka, v ostalih državah pa zaščite sploh ni iskal. V Sloveniji je za zaščito zaprosil takoj po prijetju, vendar je po prvi prošnji državo zapustil in ni počakal na odločitev pristojnega organa.

24. Ob upoštevanju vsake posamezne alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 posebej in vseh alinej navedene zakonske določbe skupaj, je tožena stranka ocenila, da tožnikova splošna verodostojnost ni podana.

25. Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožena stranka najprej presojala v okviru statusa begunca. Ocenila je, da tožnik uveljavlja strah pred preganjanjem (grožnje s smrtjo in fizično nasilje) zaradi verskega prepričanja, na podlagi pripadnosti verski sunitski organizaciji. Menila je, da je tožnik z neskladnimi izjavami o poškodbah vzbudil dvom v resničnost ostalih navedb. Zato jim tožena stranka ni mogla brez dvoma slediti, pri čemer je upoštevala tudi, da imajo tožnikove navedbe šibko oporo v informacijah o izvorni državi. Zatrjevanih groženj šiitov tožena stranka ni štela za preganjanje, saj je iz tožnikovih navedb razvidno, da je prejemal le opozorila, naj preneha sodelovati s Sunni Takheer. Po mnenju tožene stranke je treba izpostaviti, da je tožnik prilival olje na ogenj, ko se je zapletel v verbalne spopade s šiiti in jim poskušal diktirati, kako morajo izvrševati svoje prepričanje, saj je menil, da to počnejo narobe. To po oceni tožene stranke pomeni, da je poskušal omejevati versko svobodo šiitov in jim vsiljevati svoje prepričanje, iz česar je mogoče sklepati, da je bil odziv šiitov le odgovor na tožnikovo ravnanje. Poleg tega tožena stranka na podlagi prejetih groženj glede na splošne in skopo podane izjave ne more zaključiti, da je tožniku grozilo preganjanje, saj iz njih ne izhaja nič konkretnega in ni jasno, česa naj bi se prosilec sploh bal. Po mnenju tožene stranke je treba še omeniti, da tožnik po tem, ko se je preselil v drug kraj v Pakistanu, s šiiti ni več imel neposrednega stika, da bi lahko zatrjeval ogroženost in razlog za zapustitev države. Iz njegovih navedb je razvidno le, da so bili šiiti v dnevnem stiku z njegovo družino in naj bi mu tako grozili.

26. Tožnikove navedbe v zvezi s fizičnimi obračuni so po presoji tožene stranke nekonkretizirane in neizkazane. Menila je, da je le pavšalno navedel, da je bil žrtev pretepa, hkrati pa je poudarjal, da se mu ni zgodilo nič konkretnega. V nadaljevanju pa je celo zatrjeval, da so ga zabodli, zaradi česar je bil hospitaliziran. Glede na to, da je bil odpeljan v bolnico, je zagotovo prejel odpustno pismo oziroma izvide, ki bi jih lahko predložil in tako izkazal svoje navedbe. Poleg tega tožnik ni konkretiziral, zakaj in kako naj bi ga preganjala politična organizacija Muslim League-K, še posebej ob dejstvu, da je ta organizacija prepovedana in ne deluje več.

27. Po presoji tožene stranke tožnik ni uspel izkazati niti, da mu država ne bi mogla nuditi zaščite pred šiiti. Skopo in pavšalno je navedel, da se je obrnil na policijo, ki pa ga naj ne bi želela poslušati, saj naj bi bila pod okriljem šiitov, česar pa ni izkazal. Le hipotetično in nepreverjeno je navajal, da so imeli šiiti nad policijo takšen vpliv, da ni želela sprejeti njegove prijave. Po oceni tožene stranke zgolj tožnikovo predvidevanje, da so šiiti ravno v njegovem primeru uspeli izvajati tolikšen nadzor nad policijo, ne more biti relevanten dokaz, na podlagi katerega bi bilo možno z gotovostjo oceniti, da policija v Pakistanu ne deluje. Poleg tega je tožnik navedel, da s policijo v Pakistanu ni imel težav. Na to, da se tožnik ni počutil ogroženega s strani lastne države, kaže tudi dejstvo, da se je nanjo obrnil, ko je zaprosil za izdelavo potnega lista in osebne izkaznice. Glede na trditve, da mu država ni bila pripravljena nuditi pomoči v Pakistanu, je po oceni tožene stranke nenavadno, da se je nanjo obrnil, ko je bil v Španiji in tako razkril, kje je.

28. Tožena stranka je preverjala tudi delovanje varnostnih organov in varnostno situacijo v Pakistanu, še posebej v tožnikovi regiji Pandžab. Kljub temu, da je tožnik s predloženimi informacijami zatrjeval, da je dejansko delovanje policije slabo, po oceni tožene stranke ne gre spregledati, da se skladno z uradnimi informacijami in statističnimi podatki stanje v državi izboljšuje. Policija povečuje svoje vrste in učinkovito izvaja nadzor nad ozemljem, še posebej v regiji Pandžab, v kateri se je varnostna situacija bistveno izboljšala. Poudarila je, da je tožnik v zvezi z napadi in varnostno situacijo podal informacije, ki so vezane predvsem na druge regije (npr. Baločistan). Glede na to, da je varnostna situacija v regiji Pandžab dejansko izboljšana in ni podvržena večjemu številu napadov, so informacije, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci, nepomembne za obravnavano zadevo. Po mnenju tožene stranke se varnostna situacija v državi ne more izboljšati čez noč. Če varnostni organi ne bi delovali in proaktivno sprejemali ukrepov, ne bi bilo zaznati manj izvedenih napadov in izboljšanja varnostne situacije v državi, kot to ocenjujejo mednarodne institucije. Menila je, da tožnik s prošnjo ne nakazuje, da se v Pakistanu na splošno ne bi počutil varno, kar je potrdil s preselitvijo iz domačega v drug kraj, kjer s šiiti (subjekti preganjanja) sploh ne bi imel težav.

29. Ob takem stanju stvari je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ponovno je poudarila, da je tožnik podal neskladne izjave glede dejstev in okoliščin, ki so ključne za ugotavljanje preganjanja. Poleg tega so bile njegove izjave zmedene in neprepričljive ter podane skopo in nekonkretizirano ter nimajo opore v informacijah o izvorni državi.

30. Tožena stranka je še presojala, ali je tožnik upravičen do statusa subsidiarne zaščite. Menila je, da iz tožnikovih izjav ni razvidna individualna utemeljenost tveganja za izpostavljenost resni škodi. Ponovno je poudarila, da so tožnikove izjave neprepričljive in zmedene, zaradi neskladnosti pa je omajana tudi njihova verjetnost. Poleg tega se tožnik ni potrudil izkazati svojih navedb glede zatrjevanega preganjanja (izvidi bolnice, s katerimi bi izkazal napad) in dejavnikov, ki so domnevno pripeljali do tega (članska izkaznica organizacije Sunni Takheer). Tožnik tudi ni izkazal, da mu država ne bi nudila zaščite v primeru preganjanja. Ob upoštevanju informacij, iz katerih izhaja, da so se varnostne razmere v provinci Pandžab izboljšale, je tožena stranka sprejela stališče, da tožniku v primeru vrnitve ne bi grozila resna škoda. Prav tako je iz tožnikovih navedb razvidno, da po selitvi ni imel težav s šiiti.

Povzetek tožbenih navedb

31. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Strinja se ugotovitvijo tožene stranke, da se je kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje, saj je na zastavljena vprašanja odgovarjal korektno in se jim ni skušal izogibati. Meni, da bi morala tožena stranka glede na presojo, da je tožnik na nekatera vprašanja podal nejasne in zmedene odgovore, pojasniti, za katera vprašanja je šlo. Ker pa tega ni storila, izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega bi morala postopek ustrezno dopolniti in odpraviti morebitne nejasnosti in zmedo v odgovorih.

32. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da je tožena stranka metodološko zmotno presojala zmožnost tožnikovega razpolaganja z dokazi, saj njena presoja nepravilno temelji na izhodiščih slovenskega kulturnega okolja. Po tožnikovem mnenju bi namreč morala presojati, ali so podani utemeljeni razlogi za opustitev predložitve dokazov. Tega tožena stranka naj ne bi storila, saj je le hipotetično ugotavljala, katere dokumente bi tožnik moral in mogel imeti. S tem v zvezi pa ni opravila presoje, ali se v Pakistanu ob odpustu iz bolnice postopa po enakem protokolu kot v Sloveniji (ob odpustu se pacientu izroči odpustno pismo). Po tožnikovem mnenju ni pravilno niti stališče tožene stranke v zvezi z ustreznostjo njegovega opravičila glede opustitve predložitve članske izkaznice organizacije. Trdi, da tožena stranka ni upoštevala njegovih izjav, da so se preselili tudi njegovi starši, zaradi česar je logično, da tega dokaza ne more pridobiti.

33. Tožnik se sicer strinja s presojo, da v njegovih izjavah ni večjih neskladij glede dejstev, ki se nanašajo na razloge za zapustitev izvorne države, vendar meni, da je posplošen zaključek o njihovi mali verjetnosti. V zvezi s presojo skladnosti izjav glede fizičnega nasilja trdi, da jih je tožena stranka povzemala selektivno, v njegovo škodo, saj je spregledala, da je tudi na osebnem razgovoru omenjal pretep v zadnjem dogodku. To po njegovem mnenju pomeni, da ni izpovedoval drugače, ampak je le bolj podrobno opisal dogodke.

34. Kljub predhodni ugotovitvi, da je korektno odgovarjal na vprašanja in se ni izogibal odgovorom, je tožena stranka v nadaljevanju presodila, da je tožnik skopo in neprepričljivo opisal dogodke v izvorni državi. Prav tako ni pojasnila, v katerem delu tožnikove navedbe niso jasne. Posplošeno je izrazila dvom, da bi kdorkoli imel razloge za to, da bi škodoval tožniku, glede na to, da ni zasedal vidnejšega mesta v omenjeni organizaciji. Tožnik meni, da iz obrazložitve ni razvidna podlaga za sklep, da se preganja le vidne člane organizacije.

35. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da je tožena stranka pretvarjala tožnikove besede, da ni vedel, da zborovanja niso zakonita. Trdi, da je jasno povedal, da je skrbel za varnost na zborovanjih, na katerih so govorili govorniki in da zborovanja in delovanje organizacije niso bila uradno prijavljena. Zato meni, da njegova izpovedba ni bila nelogična. Po tožnikovem stališču je metodološko nepravilno sklepanje tožene stranke, da zaradi odsotnosti dokazov ne more z gotovostjo ugotoviti, ali je bil tožnik res pripadnik organizacije. Meni, da se je presoja njegovih izjav opravila ravno zato, ker nima dokazov, če bi jih imel, namreč ne bi bila potrebna.

36. Prav tako naj bi bila posplošena presoja tožene stranke, da dvomi da bi lahko tožnikovo dekle skrivalo svojo pripadnost nasprotni verski ločini glede na izrazite razlike med suniti in šiiti. Po opisu osnovnih značilnosti obeh verskih ločin tožnik namreč pojasnjuje, da razlike med njima navzven niso vidne.

37. Po tožnikovem mnenju je posplošen tudi zaključek, da je malo verjetno, da bi policija izdala tožniku potrdilo o nekaznovanosti brez preverjanja njegove istovetnosti in da bi tako potrdilo izdala nekomu, ki v Španiji nima urejenega prebivališča. Trdi, da bi tožena stranka morala izhajati iz ugotovitve, da je tožnik v Španiji pridobil dokumente, kar je dokaz, da je v tem delu govoril resnico.

38. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami je izraženo nestrinjanje s sklepanjem tožene stranke, da je le malo verjetno, da bi šiiti tožniku predstavljali zatrjevano grožnjo. S tem povezana presoja tožene stranke naj bi nepravilno temeljila le na ugotovitvi, naslanjajoči se na pridobljene informacije o izvorni državi, da so šiiti kot verska manjšina žrtve napadov sunitov. Tožnik meni, da nasilje lahko izvajajo že manjše skupine in da zanj ni potrebna množičnost. S tem v zvezi pa naj bi bile v celoti zanemarjene informacije, ki jih je predložil tožnik. Meni, da je iz dejstva, da so pogostejši napadi sunitov na šiite, treba sklepati na odločilno dejstvo, da se verske ločine v Pakistanu med seboj spopadajo. Zgolj dejstvo, da so napadi s strani ene verske skupine pogostejši, namreč ne izključuje napadov s strani druge skupine. Tožnik meni da bi morala tožena stranka njegovo izpovedbo preveriti v luči informacij o izvorni državi, ki jih je predložil. Prav tako naj bi spregledala informacije, da so člani skupine Sunni Tehrek večkrat žrtve različnih napadov.

39. Poleg tega naj bi tožena stranka spregledala, da tožnik ni bil v zakonski zvezi s šiitinjo, ampak je imel z njo spolne odnose pred poroko. Iz dostopnih informacij naj bi bilo razvidno, da so spolni odnosi pred poroko prepovedani. Vsa poročila, iz katerih izhaja možnost zveze med pripadnikoma različnih verskih skupin, pa se nanašajo na zakonsko zvezo in ne govorijo o zvezah pred poroko, ki so še dodatno prepovedane. Tožnik trdi, da tožena stranka teh ugotovitev ni izpeljala iz poznavanja razmer v Pakistanu, ampak z vidika, kako slovenska uradna oseba zaznava in doživlja tamkajšnje dogodke.

40. Tožnik v nadaljevanju izpostavlja sodno prakso upravnega sodišča, da mora tožena stranka prosilca soočiti z neskladji v izjavah in mu dati možnost pojasnila. Ker tega ni storila, naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe.

41. Zmotna naj bi bila presoja tožene stranke, da grožnje tožniku ne predstavljajo preganjanja, saj naj bi prejemal le opozorila, odziv šiitov pa je bil le odgovor na tožnikovo ravnanje. Tožnik opozarja, da fizični napad nanj, ki se je zgodil večkrat, v nobenem primeru ne more biti opozorilo. Tudi po selitvi ga niso pustili pri miru, saj so nadlegovali njegovo družino. Neutemeljene naj bi bile ugotovitve tožene stranke o skoposti in splošnosti tožnikovih izjav, saj je opisal fizično nasilje nad njim. Zato naj ne bi bila pravilna presoja tožene stranke, da ne more zaključiti, da tožniku grozi preganjanje, saj ni jasno, česa naj bi se sploh bal. Če bi tožena stranka materialno pravno pravilno presodila, da so šiiti tožnika fizično napadli, bi morala ugotoviti, da je izkazano preganjanje na podlagi tožnikovega verskega prepričanja.

42. Nepravilna naj bi bila presoja, da tožnik ni uspel izkazati, da mu država ne bi mogla nuditi zaščite. Izpostavil je namreč, da se je obrnil na policijo, ki pa ga ni želela zaščititi. Že iz po uradni dolžnosti pridobljenih informacij, ki jih je tožena stranka poslala tožniku, je razvidno, da je uspešen pregon politično motiviranega verskega nasilja redkost in je na splošno omejena zmogljivost policije. Tudi druga poročila, iz katerih izhaja, da se varnostne razmere izboljšujejo, je treba upoštevati v luči prejšnjih razmer, ki so bile slabše kot danes. Poleg tega je bil Pakistan v indeksu vladavine prava, ki ga je izvedla organizacija World justice project, uvrščen na 117 mesto od 126 držav sveta. Dosegel je nizko oceno v več kategorijah (pravica do življenja in varnost, ustrezen zakonski postopek, sankcije za uradne kršitve, učinkovitost preiskave in neprimeren vpliv vlade v kazenskem pravosodju). Policija trpi zaradi pomanjkanja usposabljanja in virov ter zaradi neupoštevanja sodobnih praks kazenskega pregona. Po tožnikovem mnenju dejstvo, da se skladno s posameznimi poročili varnostna situacija izboljšuje, pomeni le, da je bila situacija prej slabša in ne, da mu je bila policija zmožna in pripravljena nuditi zaščito in varnost pred preganjanjem. Poudarja, da bi se morala tožena stranka do tožnikovih navedb, da mu policija ni nudila zaščite, opredeliti glede na splošne in specifične informacije o policijski zaščiti v izvorni državi.

43. Tožnik še izpostavlja, da za pridobitev statusa begunca ni odločilno, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju, ampak zaščita pred bodočimi kršitvami človekovih pravic. Zato bi se tožena stranka moral izreči tudi glede pričakovanih ravnanj oblasti v primeru tožnikove vrnitve in ne le glede preteklih ravnanj. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

44. V pripravljalni vlogi je tožnik še navedel, da je pojasnil razloge za neudeležbo na dodatno razpisanem osebnem razgovoru. Ni namreč zatrjeval, da je bil v času intervjuja v bolnici z otrokom, ampak da je bil zaradi predhodnega zdravstvenega stanja otroka tako utrujen in zaskrbljen, da je narobe prebral vabilo in uro razgovora zamenjal za njegov datum. S tem povezanih dokazil o opravičeni odsotnosti po naravi stvari ni mogel predložiti. Tožena stranka bi morala glede na tako opravičilo omogočiti tožniku, da poda pojasnilo v ponovnem razgovoru, saj je očitno ocenila, da je treba odpraviti določene nejasnosti. Tožnik še izpostavlja, da so ga z bolnim otrokom brez urejenega zdravstvenega zavarovanja pošiljali v razne zdravstvene ustanove, zaradi česar ni mogel predložiti niti dokazil o otrokovem predhodnem zdravstvenem stanju.

Povzetek odgovora na tožbo

45. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe. Ne strinja se s tožbenimi očitki, da ni razjasnila nejasnosti v tožnikovih navedbah. Poudarja, da je ravno zato razpisala dodatni osebni razgovor, ki se ga tožnik ni udeležil in pristojnega organa ni obvestil o svojem izostanku, čeprav je bil v vabilu izrecno opozorjen na posledice, če tega ne bo storil. Šele tri dni po izostanku je po pooblaščencih poslal opravičilo. S tem v zvezi ga je pristojni organ pozval na predložitev dokazil, vendar tožnik na to sploh ni odgovoril. S tem je po mnenju tožene stranke izkazal svojo nepripravljenost za sodelovanje s pristojnim organom in utemeljevanje svoje prošnje.

46. V nadaljevanju se tožena stranka ne strinja s tožbenim očitkom o selektivnem povzemanju tožnikovih izjav. Pojasnjuje, da so bile tožnikove navedbe neskladne, saj je nekonsistentno opisoval dejstva in okoliščine glede domnevnih fizičnih napadov, zaradi česar ni bil možen zaključek o tožnikovi verodostojnosti. Izpostavlja, da je s tožnikom poskusila razčistiti neskladja in konkretizirati njegove izjave na dodatno razpisanem osebnem razgovoru.

47. Neutemeljen naj bi bil tožbeni očitek, da je tožena stranka zanemarila informacije, ki jih je predložil tožnik. Tožena stranka poudarja, da je presojala njihovo vsebino in ugotovila, da se nanašajo na regijo Pandžab, od koder je tožnik in v kateri se je stanje dejansko izboljšalo. Ob sklicevanju na drugi odstavek 23. člena ZMZ-1 še meni, da je treba v tovrstnih postopkih presojati, ali je bila oseba že izpostavljena preganjanju.

Presoja sodišča

48. Dne 1. 3. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo.

49. Tožba je utemeljena.

50. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 51. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.6 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.7 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti8 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih pritožnikovih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.9

52. V obravnavani zadevi je tožena stranka presodila, da je tožnik podal neskladne izjave glede dejstev in okoliščin, ki so ključne za ugotavljanje preganjanja. Poleg tega je ocenila, da so bile njegove izjave zmedene, neprepričljive, skope in nekonkretizirane ter brez opore v informacijah o izvorni državi.

53. Presojo, da tožnikove izjave niso skladne, je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da je (tožnik) na osebnem razgovoru navedel, da so ga šiiti dvakrat pretepli, tretjič pa tudi zabodli, zaradi česar je moral v bolnico. Ob podaji druge prošnje pa je izjavil, da so ga šiiti dvakrat pretepli, tretjič pa so ga pretepli do nezavesti, zaradi česar je moral v bolnico. Ob podaji prve prošnje pa tožnik pretepov ali kakršnekoli fizične ogroženosti sploh ni omenil. Tožnikovo neskladno podajanje izjav glede prejetih poškodb je toženi stranki vzbudilo dvom v verodostojnost in resničnost vseh preostalih tožnikovih izjav v postopku.

54. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 10. 7. 2019 je razvidno, da je tožnik na vprašanje "Kolikokrat so vas osebno preganjali?" odgovoril: "Dva do trikrat so me pretepli. Takrat se mi ni nič hujšega zgodilo. Ko se me pa zadnjič zabodli in pretepli s pestmi in palicami, takrat sem pristal v bolnišnici." Ob podaji druge prošnje pa je tožnik izjavil, da so ga šiiti dvakrat pretepli, ko so ga tretjič prijeli, so ga pretepli do nezavesti, končal je v bolnici.

55. Iz primerjave navedenih izjav je po presoji sodišča jasno razvidno tožnikovo zasledovanje osnovne zgodbe; uveljavlja namreč strah pred šiitskim preganjanjem zaradi verskega prepričanja, kar povezuje s pripadnostjo verski sunitski organizaciji, s tem v zvezi pa tako ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru omenja fizično nasilje. Ob takem stanju stvari pa bi morala tožena stranka prosto presojo opraviti ob upoštevanju ustreznega analitično-sintetičnega pristopa in pojasniti, zakaj je neujemanje izjav glede prejetih poškodb v okviru drugega postopka za priznanje mednarodne zaščite dovolj resno in se nanaša na dejstva, ki so bistvena za priznanje mednarodne zaščite; v tem pogledu bi morala upoštevati, da manjše neskladnosti na splošno ne zmanjšujejo verodostojnosti ugotovljenih dejstev.10 Nato pa bi morala s tem povezane ugotovitve primerjati s tožnikovo osnovno zgodbo iz prve prošnje za mednarodno zaščito, iz katere je razvidno, da je moral iti iz svojega kraja, sicer bi ga šiiti, ki so tam v večini, ubili. Šele v tem primeru bi bila dokazna ocena tožene stranke vestna, skrbna ter analitično sintetična, kot taka pa bi omogočala preizkus, ali so tožnikove izjave res tako notranje neskladne, da bi bile kazalnik njegove verodostojnosti. Ker tega ni storila, je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

56. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke je bila tudi ugotovitev, da so bile tožnikove izjave zmedene, neprepričljive, skope in nekonkretizirane ter brez opore v informacijah o izvorni državi.

57. Iz razlogov izpodbijane odločbe po presoji sodišča ni razvidno, katerim tožnikovim izjavam, ki jih je podal na lastno pobudo ali pri odgovarjanju na vprašanja uradne osebe, bi bilo možno pripisati navedene lastnosti. Tudi iz zapisnika o osebnem razgovoru ne izhaja, da bi bil tožnik v stanju brez urejenih, jasnih misli in predstav, kar bi kazalo na zmedenost11. Prav tako ni jasno, zakaj bi bile zmedene tožnikove izjave v zvezi s pridobitvijo dokumentov v Španiji, saj je tožena stranka pri presoji tožnikove istovetnosti sama ugotovila, da je tožnik predložil veljavno osebno izkaznico, ki jo je 22. 6. 2018 izdala Ambasada Islamske republike Pakistan v Španiji. S tem v zvezi sodišče še pripominja, da je prepričljivost izpovedbe rezultat ocene vseh odgovorov in temelji na presoji njihove vsebinske kvalitete, česar tožena stranka ni opravila. Tako so tudi skope, po obsegu skromne izpovedbe lahko popolne in konsistentne ter zato logično in izkustveno prepričljive. Na to nanašajoča se dokazna ocena tožene stranke pa prav tako ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, da bi omogočala preizkus tožnikove verodostojnosti. Zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

58. Odločitev tožene stranke temelji tudi na ugotovitvi, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni predložil dokazov. Vendar pa njena dokazna ocena tudi v tem delu ne omogoča ugotovitve, da tožnik zavaja ali zlorablja postopek za priznanje mednarodne zaščite. Metoda in način, na katerega je tožena stranka ugotavljala dejansko stanje, namreč izhaja iz predpostavke enake urejenosti pakistanskega in slovenskega zdravstvenega sistema, pri čemer pa podlaga za tako sklepanje iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidna. Zato tudi ni jasno, ali bi tožnik (res) mogel predložiti izvid ali odpustno pismo bolnice, v kateri naj bi bil zaradi napada šiitov, zaradi česar se je toženi stranki vzpostavil dvom v opis (zatrjevanih) dejanj preganjanja. V zvezi z obravnavano presojo tožnikove možnosti predložitve dokazov sodišče še ugotavlja, da vestna, skrbna ter analitično sintetična ni niti dokazna ocena glede izkaznice verske organizacije. S tem v zvezi tožena stranka namreč ni upoštevala tožnikove izjave, da so se njegovi starši preselili zaradi groženj šiitov, kar bi utegnilo nakazovati na ugotovitev, da tožnik ne ve, kje so. S tem pa bi odpadla podlaga za očitek, da bi se pri starših lahko pozanimal o možnosti dostave navedene izkaznice, na obstoju katere je tožena stranka temeljila svojo presojo o mali verjetnosti tožnikovih izjav v zvezi s članstvom v navedeni verski organizaciji. Zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

59. Metodološko nepravilna je tudi dokazna ocena tožene stranke glede tožnikove romantične zveze s šiitko. Izhaja namreč iz predpostavke o vidnih razlikah med obema verskima ločinama, ki pa jih ne pojasni. Poleg tega je tožena stranka pri primerjavi s tem povezanih tožnikovih izjav z informacijami o izvorni državi, izvirala iz nepravilnega izhodišča o možnosti sklenitve zakonske zveze med šiiti in suniti in ne iz (ne)dovoljenosti spolnih odnosov pred poroko, na kar se utegnejo nanašati tožnikove trditve. Zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

60. Glede na navedeno bistveno kršitev določb postopka sodišče ni presojalo, ali je tožnik opravičil izostanek z osebnega razgovora, razpisanega za dne 5. 11. 2019. Razprava o tem bi bila namreč na mestu šele, če bi bilo v zvezi z obstoječimi tožnikovimi izjavami ustrezno spoštovano načelo (in dolžnost) proste presoje dokazov.

61. Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala odpraviti ugotovljeno kršitev določb upravnega postopka, nato pa ob ustreznem spoštovanju načela proste presoje dokazov ter tožnikove pravice, da pojasni morebitne nekonsistentnosti v izjavah, po potrebi12 opraviti metodološko pravilno primerjavo njegovih izjav s pridobljenimi in predloženimi informacijami o izvorni državi.

1 Nanaša se na ugotovitev, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. 2 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni predložil dokazov. 3 Nanaša se na ugotovitev, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom. 4 Naštela jih je na 8. in 9. strani izpodbijane odločbe. 5 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. 6 Te okoliščine, ki jih sodišče zaradi preglednosti ponovno povzema, so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 7 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 8 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 9 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 10 Glej tudi: Beyond proof, Credibility Assessment in EU Asylum Systems, UNHCR, maj 2013, stran 150. 11 Zmedenost je stanje človeka, ki nima urejenih, jasnih misli, predstav (enolični krajevnik vira (URL): https://fran.si/iskanje?View=1&Query=zmedenost). 12 Sodišče zgolj pripominja, da v primeru, ko prosilec ne izkaže okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, ker njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne ali prepričljive, ni treba preverjati informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.