Jedro

Tožnik se je poškodoval pri opravljanju svojega dela, ko je z električno palico usmerjal konja v boks, kjer naj bi bil usmrčen, pri čemer ga je le-ta z zadnjo nogo močno brcnil v desno roko in ga poškodoval. Tožnik ni bil seznanjen s pravilnim opravljanjem dela, saj tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika napotila na teoretično in praktično usposabljanje in preizkus usposobljenosti za varno delo, niti ni dokazala, da ga je za konkretno delo kako drugače ustrezno usposobila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da tožnik k škodnemu dogodku ni prispeval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da tožniku solidarno plačata odškodnino v višini 1.431,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.414,29 EUR od 10. 7. 2007 dalje do plačila, od zneska 17,00 EUR pa od 17. 7. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (1. odst. I. tč. izreka) Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo 983,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2007 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 17,00 EUR od 10. 7. 2007 do 16. 7. 2007 pa je zavrnilo (2. odst. I. tč. izreka). Odločilo je še, da sta prvo in drugotožena stranka solidarno dolžni za tožnika povrniti stroške postopka v višini 665,18 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča …., v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. tč. izreka sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu ter odločitev o stroških postopka se pritožujeta toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugotovi 20 % soprispevek tožnika. Sodišče je v razlogih sodbe, s katerimi ni ugotovilo tožnikovega soprispevka, v celoti zanemarilo izpoved delovodje A.A., ki je izpovedal, da delavec, ki se uvaja v delo priganjača za usmrtitev živali za samostojno opravljanje dela potrebuje le en dan uvajanja in sicer na način, da gleda, kako se delo opravlja. Da je bil tožnik deležen takšnega uvajanja je razvidno tudi iz njegove izpovedbe, da ga je učil sodelavec Zmago, ki mu je pokazal, kako se pravilno priganja živali po koridorju. Tožnik bi moral možnost nepredvidenih reakcij živali pričakovati, saj je bil o tem poučen. Če bi tožnik ravnal s potrebno skrbnostjo, ne bi z roko segal v koridor v predelu, ki je ob železni palici (uporaba gonjača ob strani), ampak bi moral konja s priganjačem spodbosti od zgoraj, z vrha, tako kot se uporabljajo vsa prisilna sredstva. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejstvo, da tožena stranka tožniku ni zagotovila primerne delovne opreme in pripomočkov. Pripomočki za delo so bili na voljo in sicer morata biti po predpisih na razpolago dva priganjača in sicer kratka, saj se ročaj priganjača, ki bi tožnika postavil na distanco izven dosega konja, zaradi širine koridorja in hodne poti, ne more uporabljati. Prvotožena stranka je storila vse, kar ji predpisi nalagajo za varno opravljanje dela. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je bil v bolniškem staležu zaradi obravnavane nezgode zgolj od 12. 3. 2007 do 30. 4. 2007 in ne do 25. 5. 2007. Tako je sodišče nepravilno ugotovilo, da so bile tožnikove nevšečnosti med zdravljenjem večje, kot so v resnici bile. Tožniku je prisodilo previsoko odškodnino. Primerna bi znašala zgolj 1.500,00 EUR (II Ips 423/2008). Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je priznalo stroške za izdajo zdravniškega potrdila v višini 17,00 EUR. S tem pa je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta strošek je bil nepotreben, saj potrdilo ni dokazalo ničesar novega in služi zgolj povzetku zdravljenja, ki pa je razvidno že iz spisne zdravstvene dokumentacije. Priglašata pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, saj je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je do nezgode prišlo dne 12. 3. 2007, ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki. Tega dne je bil premeščen na delo v klavnico, kjer mu je bilo naloženo vodenje živali na mesto za omamljanje in ubijanje. Ko je z električno palico usmerjal konja v boks, kjer naj bi bil usmrčen, ga je le-ta z zadnjo nogo močno brcnil v desno roko in mu jo poškodoval. Tožnik je zahteval odškodnino za materialno in nematerialno škodo in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 2.400,00 EUR, iz naslova strahu 500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500,00 EUR, za materialno škodo pa je zahteval 17,00 EUR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka za povzročeno škodo tako objektivno kot krivdno odškodninsko odgovorna. Toženi stranki ne oporekata zaključku, da je v konkretnem primeru za škodni dogodek podana objektivna odgovornost toženih strank, medtem ko izpodbijata materialnopravni zaključek, da je podana tudi njuna krivdna odgovornost, ter da tožnik k škodnemu dogodku ni prispeval. Toženi stranki sta že v odgovoru na tožbo priznali temelj odškodninske odgovornosti. Izrecno sta namreč navedli, da se strinjata s tožnikom, da je njuna odgovornost objektivna, zaradi česar sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno ugotavljati, ali ni morda podana tudi krivdna odgovornost toženih strank. Ker njune pritožbene navedbe v zvezi s krivdno odgovornostjo torej niso bistvene za odločitev v tem individualnem delovnem sporu, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. čl. ZPP) in zato v nadaljevanju podaja zgolj odgovor na njune pomisleke, ki se nanašajo na tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku.

Odgovornost za nastanek škode je deljena, če je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode. Praviloma se pri odraslih oškodovancih vzame kot merilo skrbnost, ki se pričakuje odpovprečno razumnega odraslega človeka. Pri delovnih nesrečah je kot merilo potrebno vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, pri čemer je dopustno dokazovati, da delavec dejansko ni bil usposobljen oz. da ni bil ustrezno usposobljen. Po 36. čl. (v času poškodbe veljavnega) Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji) mora delavec upoštevati predpisane varnostne ukrepe, uporabljati predpisana sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in se odzvati na zdravstvene preglede. Če delavec ne ravna tako, se šteje, da ogroža svojo varnost in zdravje in varnost in zdravje drugih delavcev. Če bi delavec ravnal s potrebno skrbnostjo in bi škoda nastala kljub temu, njegovega prispevka k škodi ni mogoče ugotoviti. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožnik k škodnemu dogodku ni prispeval. Tožnik ni bil seznanjen s pravilnim opravljanjem dela, saj tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika napotila na teoretično in praktično usposabljanje in preizkus usposobljenosti za varno delo, niti ni dokazala, da ga je za konkretno delo kako drugače ustrezno usposobila. Tožena stranka je trdila, da je za konkretno delo potrebno zgolj to, da se delavcu, ki to delo opravlja, pokaže kako se ga opravlja in je na takšen način delavec za delo že usposobljen. Tožnik naj bi bil tako usposobljen že s tem, da mu je prejšnjega dne način opravljanja dela pokazal sodelavec B.B. V nasprotju s takšnimi trditvami je takratni delovodja A.A. izpovedal, da izobraževanje glede dela v vzdrževanju, ki ga je do spornega dne opravljal tožnik ni enako izobraževanju za delo v hlevu. Izobraževanje za delo v hlevu je interno, poteka permanentno, minimalno 2-krat letno, po segmentih dela (list. št. 87). Res je sicer, da je ta priča izpovedala, da oseba, ki začne na novo opravljati delo priganjača, potrebuje en dan uvajanja, naslednji dan, če ima ob sebi glavnega hlevarja, pa poskusi samostojen prigon živali (list. št. 85). Tožena stranka ni dokazala, da bi imel tožnik ob spornem dogodku ob sebi glavnega hlevarja, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bil tožnik z varnim opravljanjem dela seznanjen že zgolj s tem, ko mu je opravljanje dela dan prej pokazal B.B. A.A. je resda izpovedal, da se živali v koridorju praviloma priganja s priganjači brez ročajev, ter da se vsa prisilna sredstva uporablja z vrha in ne s strani, vendar pa je tožnik delo očitno opravljal tako, kot mu je pokazal B.B. Slednji pa je izpovedal, da tožniku ne bi bilo potrebni dati roke v koridor, če bi imel na razpolago daljši priganjač, ter da je imel tožnik roko v koridorju zato, ker drugače ne bi mogel prignati konja (list. št. 82). Glede na navedeno je jasno, da je tožnik delo opravljal tako, kot je bilo to pri toženi stranki običajno oz. kot mu ga je pokazal B.B. Tožnik je dal roko v koridor zato, ker drugače konja, ki se je upiral, ni mogel prignati, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik kljub temu, da je lahko pričakoval nepredvideno reakcijo živali, s tem, ko je z roko segel v koridor v predelu, ki je ob železni palici, ravnal neskrbno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da soprispevek tožnika ni podan.

Toženi stranki razen v delu, v katerem izpostavljata, da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi obravnavane nezgode zgolj od 12. 3. 2007 do 30. 4. 2007 in ne do 25. 5. 2007, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, substancirano ne izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je sodišče povzelo po izvedeniškem mnenju izvedenca medicinske stroke dr. C.C., pač pa menita le, da je sodišče zanjo priznalo previsoko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, o izidu in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledicah je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vsa ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je odškodnino odmerilo, zato niso utemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi, kar velja za vse oblike nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnino za nematerialno škodo odmerilo ustrezno in v okviru do sedaj prisojenih odškodnin v podobnih primerih ter ob upoštevanju razmerja med prisojenimi odškodninami v lažjih in hujših primerih poškodb.

Tožnik je ob nezgodi utrpel udarnino desne roke. Po poškodbi je bil pregledan v travmatološki ambulanti urgentnega bloka KC v Ljubljani. Roka je bila podpluta, gibljivost prstov zaradi bolečin pa omejena. Roka je bila nato imobilizirana od prstov do komolca, zaradi česar je bil tožnik oviran pri higienskih opravilih, še zlasti pri opravljanju fizioloških potreb. Nevšečnosti med zdravljenjem so bili trije obiski pri izbrani zdravnici in 6 obiskov ne fizioterapiji, kar je povezano s prihajanjem in čakanjem. Tožnik je trpel 2 dni hude bolečine, stalne bolečine srednje intenzivnosti 1 teden ter bolečine manjše intenzivnosti 14 dni. Tudi po zaključku zdravljenja bolečine niso prenehale. Dva meseca ni mogel opravljati del, ki se opravljajo soročno, mesec dni in pol pa si ni mogel zapenjati gumbov. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je mogoče telesno poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, po Fisherjevem sistemu o teži poškodb („Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, Pregled sodne prakse, GV založba, 2001) uvrstiti med zelo lahke primere. Z ozirom na opisane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih, je po stališču pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, v znesku, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje (1.800,00 EUR). Toženi stranki v pritožbi ne povesta, katerih od naštetih nevšečnosti med zdravljenjem ali bolečin tožnik ni trpel v obdobju od 30. 4. 2007 do 25. 5. 2007, niti ne trdita, da tožnik zatrjevanih in po sodišču prve stopnje ugotovljenih bolečin in nevšečnosti v tem obdobju ni trpel. Njune pritožbene navedbe s tem v zvezi so zgolj pavšalne, zato jih je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo.

Tudi glede odmerjene odškodnine v preostalih postavkah (350,00 EUR zaradi strahu in 400,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. čl. OZ in v okviru prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih. Višine odškodnin se v takšnih oz. podobnih primerih gibljejo v višini 3 povprečnih plač v Republiki Sloveniji (glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 317/2008, II Ips 423/2008). Sodišče prve stopnje je tožniku, upoštevajoč revalorizirani znesek že plačane odškodnine v znesku 1.135,72 EUR, prisodilo skupaj 2,56-kratnik zadnje objavljene povprečne mesečne neto plače v RS, kar je v celoti skladno s sodno prakso. Pritožbi pravdnih strank, ki takšno odmero izpodbijata, zato nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z ugotovitvami in dokazno oceno prvostopnega sodišča. Sodišče prve stopnje je v tč. 18 izpodbijane sodbe obrazložilo, zakaj je toženima strankama naložilo, da tožniku povrneta tudi 17,00 EUR premoženjske škode, zato bistvena kršitev določb postopka ni podana. Zdravniško potrdilo je bila izdano v zvezi z zdravljenjem, ki ga je bil tožnik deležen v posledici škodnega dogodka, zato je ta strošek sodišče prve stopnje tožniku kot premoženjsko škodo tudi pravilno priznalo.

Ker uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženi stranki s pritožbo ni sta uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.