Jedro

Postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni formalni dokazni postopek, zato po ZDR-1 delodajalcu poleg očitanih kršitev v pisni seznanitvi pred odpovedjo ni treba seznaniti delavca tudi z vsemi ugotovitvami in dokazi, ki jih nato uporabi v kasnejšem sodnem postopku za presojo zakonitosti izredne odpovedi.

Za začetek teka roka za izredno odpoved je odločilno, kdaj za kršitve izve oseba, pristojna za sprejem odločitve o izredni odpovedi, to pa je bil pri toženki zakoniti zastopnik.

Delodajalec ima pravico organizirati in izvajati nadzor nad spoštovanjem bolniškega staleža nad 30 dni, saj zloraba pravic iz zdravstvenega zavarovanja hkrati pomeni tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima lahko za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi:

"Tožniku na podlagi izredne odpovedi z dne 26. 4. 2024 ni prenehalo delovno razmerje pri toženki 29. 4. 2024, temveč je trajalo še do 31. 5. 2024.

Toženka je dolžna tožnika v roku 8 dni za čas od 29. 4. 2024 do 31. 5. 2024 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter mu za to obdobje plačati mesečno nadomestilo plače v višini 2.084,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila.

Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati denarno povračilo 2.084,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 895,97 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila."

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III.Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni plačati stroške pritožbe v višini 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2024, trajanje delovnega razmerja do 31. 5. 2024, reparacijo, denarno povračilo ter povračilo stroškov postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem medicinske stroke za ugotovitev, ali so očitane kršitve vplivale na tožnikovo zdravje. Meni, da niso izpolnjeni predpisani pogoji iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1; toženka jih v odpovedi ni konkretno navedla in utemeljila, zato je bila s tem v sodnem postopku prekludirana, prav tako ne obstoji odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišču prve stopnje očita, da je ugotovitev o izpolnjenosti pogoja prvega odstavka iz 109. člena ZDR-1 oprlo le na zaslišanje zakonitega zastopnika toženke in na netočne ugotovitve, da naj bi tožnik kršil omejitve pri delu, ki izhajajo iz odločbe o njegovi invalidnosti, čeprav je jasno, da se te nanašajo le na delo tožnika v delovnem procesu, posledično je povsem napačno zaključilo, da je ta pogoj dokazan. Meni, da je spregledalo njegove trditve o diskriminaciji na podlagi osebnih okoliščin (starosti, invalidnosti, uveljavljanja pravic pred sodiščem, izdaje odpovedi tik pred potekom odpovednega roka predhodne odpovedi zaradi invalidnosti zaradi izogibanja plačila odpravnine). Navaja, da ni zatrjeval, da bi bil starejši delavec. Vztraja, da je odpoved prepozna; pravno nepomembna je morebitna odsotnost direktorja toženke in tožniku ne more iti v škodo; toženka je bila seznanjena z razlogi za izredno odpoved najkasneje 25. 3. 2024, ko je detektiv izdelal pisno poročilo. Sodišču prve stopnje očita, da se ni dosledno ukvarjalo z vprašanjem, ali sta bila A. A. in B. B. pisno pooblaščeni osebi delodajalca za izvajanje postopkov zoper tožnika v smislu 20. člena ZDR-1. Sklicuje se na izpoved zakonitega zastopnika, da nista bila pooblaščena, torej nista smela izvajati predhodnih postopkov v zvezi z izredno odpovedjo (pooblastiti detektiva in mu dati navodila za pridobivanje informacij o tožniku). Navaja, da je časovno nemogoče, da je bil zakoniti zastopnik šele 2. 4. 2024 seznanjen s poročilom detektiva, istega dne je bila namreč tožniku vročena pisemska pošiljka z vabilom na zagovor. Opozarja na to, da je toženka šele po zagovoru pridobila pojasnila zdravnika, poročilo z dne 12. 4. 2024 in zdravniško potrdilo z dne 17. 4. 2024), kar mu krši pravico do obrambe; do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Vztraja, da bi lahko le ZZZS opravil laično kontrolo bolniškega staleža od 7. 3. do 20. 3. 2024, toženka za to ni pristojna. Zavrača stališče, da je imela toženka zakonit interes za nadziranje tožnika po 9. točki drugega odstavka 26. člena ZDD-1. Vztraja, da iz odpovedi jasno ne izhajajo kršitve, ki se mu očitajo. Nasprotuje ugotovitvi, da je podan razlog za odpoved že zato, ker je 19. 3. 2024 zapustil kraj bivališča in se odpeljal v kraj C. Vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bil v navedenem obdobju v staležu le 4 ure, 4 ure pa mu je bilo odrejeno čakanje na delo doma; v tem času je moral biti na razpolago delodajalcu, ki ga lahko vsak trenutek pozove na delo. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno širilo omejitve in prepovedi zunaj priznane začasne nezmožnosti za delo in s tem prekomerno poseglo v njegove zagotovljene ustavne pravice. Šteje, da če ZZZS ali delodajalec s svojimi pravili delavcu prekomerno omejujeta gibanje v času bolniškega staleža, čeprav je delavec začasno delno nesposoben opravljati delo in mu zdravstveno stanje to dopušča, to lahko pomeni kršitev pravice do svobode gibanja iz 32. člena in pravice do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS; omejitev gibanja je izjemoma dopustna, če jo določa zakon (pravila OZZ so podzakonski akt). Navaja, da njegova pot na delo znaša 41 km v eno smer, zdravi se v 33 km oddaljenem kraju D., sodišče prve stopnje pa je odločilo, da je podan resen in utemeljen razlog za izredno odpoved zaradi enkratne poti v 32 km oddaljeni kraj C. Vztraja, da v času bolniškega staleža ni kršil navodil zdravnikov (zelo natančnih in zavezujočih navodil niti ni prejel) in ni nedopustno odpotoval iz kraja bivanja, s svojim ravnanjem ni poslabšal zdravstvenega stanja ali poteka zdravljenja. Pove, da je opravil le najnujnejše opravke. Opozarja, da sodišče šteje kot razlog za odpoved odpotovanje tožnika v 32 km oddaljeni kraj, hkrati pa mu očita, da je zanemaril omejitev dvigovanja bremen nad 5 kg iz naslova priznane invalidnosti. Ponavlja, da se omejitve odločbe ZPIZ nanašajo na delovni proces pri delodajalcu (omejenost dvigovanja v ponavljajočem delovnem procesu), ni pa jih mogoče enačiti z omejitvami v vsakdanjem življenju ter šteti, da niti izjemoma ne sme dvigniti kakšnega bremena. Trdi, da sodišče prve stopnje sploh ni izvajalo dokazov o tem, ali je tožnik dvigoval bremena, težja od 5 kg. Nasprotuje pavšalni zavrnitvi trditev o nezakonitem postopanju detektiva; detektiv je nesorazmerno prekoračil pristojnosti po ZDD-1, v zvezi s tem je sodišče prve stopnje zaslišalo E. E., ki ni nadzoroval tožnika in neposredno o zadevi ne ve izpovedovati. Nasprotuje tudi stališču, da tudi če bi bilo gradivo detektiva pridobljeno na nezakonit način, to ne bi pomenilo nezakonitosti izredne odpovedi. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi in toženki naloži plačilo tožnikovih stroškov, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo, ki jih tudi priglaša.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo (določbo prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1).

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo tožnikove pravice do sodelovanja v postopku z neizvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, saj tega dokaza sploh ni predlagal tožnik, temveč ga je predlagala toženka.

7.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2024 po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) na podlagi ugotovitve, da je tožnik v času bolniškega staleža 19. 3. 2024 zapustil kraj svojega bivališča in se odpeljal v kraj C., ne da bi za to imel odobritev osebne zdravnice. Štelo je, da je toženka zatrjevala in dokazala tudi obstoj pogoja za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR‑1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, ki jo je tožniku toženka podala isti dan kot izredno odpoved.

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora, ker je toženka določene dokaze zbrala šele po njegovem zagovoru. Postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni formalni dokazni postopek, zato po ZDR-1 delodajalcu poleg očitanih kršitev v pisni seznanitvi pred odpovedjo ni treba seznaniti delavca tudi z vsemi ugotovitvami in dokazi, ki jih nato uporabi v kasnejšem sodnem postopku za presojo zakonitosti izredne odpovedi.

9.Odpoved tudi ni nekonkretizirana oziroma premalo obrazložena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je iz izredne odpovedi z dne 26. 4. 2024 (listina B 27) razvidno, da se tožniku očitajo kršitve, povzete v 21. točki obrazložitve. S tem je ustrezno konkretizirana, tako da je tožnik lahko razbral, kaj se mu očita, in v zvezi s tem uveljavljal sodno varstvo. Obrazložitev pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 skladno z ustaljeno sodno prakso ni obvezna sestavina pisne odpovedi. Delodajalec lahko okoliščine v zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja navaja in dokazuje v sodnem postopku.

10.Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da je toženka odpoved podala prepozno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil zakoniti zastopnik toženke šele 2. 4. 2024 seznanjen s kršitvami, ki se tožniku očitajo v odpovedi in so vsebovane v poročilu detektiva. Pravno nepomembno je, da sta bila s poročilom že 26. 3. 2024 seznanjena A. A. in B. B., pristojna za kadrovske zadeve. Za začetek teka roka za izredno odpoved je odločilno, kdaj za kršitve izve oseba, pristojna za sprejem odločitve o izredni odpovedi, to pa je bil pri toženki zakoniti zastopnik. Tožnik se neuspešno sklicuje na to, da mu je bilo 2. 4. 2024 vročeno vabilo na zagovor in se zakoniti zastopnik s kršitvami ni mogel seznaniti šele tedaj. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta A. A. in B. B. sodelovala v postopku izredne odpovedi tožniku in po pooblastilu skupaj z zunanjo sodelavko F. F. vodila tudi zagovor. Nikjer ni predpisano, da bi morali zaposleni pri toženki imeti posebno pooblastilo za angažiranje zasebnega detektiva, pridobivanje informacij o tožniku oziroma vabljenje na zagovor.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tudi, da ima tudi delodajalec pravico organizirati in izvajati nadzor nad spoštovanjem bolniškega staleža nad 30 dni, saj zloraba pravic iz zdravstvenega zavarovanja hkrati pomeni tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima lahko za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Drugačno pritožbeno zavzemanje je materialnopravno zmotno. Pritožba neutemeljeno vztraja tudi, da je zasebni detektiv nesorazmerno prekoračil svoje pristojnosti po Zakonu o detektivski dejavnosti (ZDD-1). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da zasebni detektiv ni kršil prepovedi izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov in svoje stališče ustrezno obrazložilo (42. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče ne more presojati splošnega sklicevanja pritožbe na določbe ZDD-1, brez konkretnih navedb, s katerimi ravnanji naj bi detektiv posegel v pristojnosti policije oziroma organov pregona.

12.Tožnik v pritožbi nasprotuje stališču, da je 19. 3. 2024 storil kršitev iz 8. točke drugega odstavka 110. člena ZDR-1 z odhodom iz kraja bivanja (kraj G.) v kraj C. Da je kraj bivanja zapustil, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi poročila detektiva in izpovedi E. E., tožnik pa tega ne v postopku izredne odpovedi ne v sodnem postopku ni izrecno zanikal. Glede na to ni odločilno, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo osebe, ki je neposredno zaznala to tožnikovo ravnanje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik ni niti zatrjeval, da bi zaprosil ali prejel dovoljenje za zapuščanje kraja bivanja med bolniškim staležem. Na potrebnost dovoljenja zdravnika za zapuščanje kraja bivanja ne vpliva njegovo sklicevanje, da je bil v bolniškem staležu le 4 ure, kot si to zmotno tolmači. ZZZS mu zaradi njegove obveznosti dela le 4 ure na dan (oziroma 20 ur na teden) skladno z odločbo ZPIZ (B 17)

12.Njegov položaj 19. 3. 2024 je bil tako s stališča omejitev bolniškega staleža enak kot položaj polno bolniško odsotnih delavcev; odhod iz kraja bivanja brez soglasja zdravnika je tako pomenil kršitev bolniškega staleža in je kot tak lahko razlog za izredno odpoved po 8. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Da mu navedena omejitev v času bolniškega staleža ne bi bila znana, tožnik ne zatrjuje. Iz odločb ZZZS, s katerima mu je bil priznan bolniški stalež (A 6 in A 7), izhaja, da je za potovanje izven kraja bivanja potrebna odobritev izbranega osebnega zdravnika, ta obveznost pa temelji na navedeni zakonski določbi in 233. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ne gre za poseg v tožnikovi ustavni pravici iz drugega odstavka 32. člena in 34. člena Ustave, če je zaradi potreb uspešnega poteka zdravljenja za odhod iz kraja bivanja v času bolniškega staleža potrebna odobritev osebnega zdravnika (prim. odločitev VS RS VIII Ips 239/2013).

13.Utemeljeno pa pritožba nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je v zvezi z ugotovljeno kršitvijo, tj. z eno zapustitvijo kraja bivanja in vožnjo v 32 kilometrov oddaljeni kraj, toženka dokazala pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja med strankama je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev o večkratnih kršitvah tožnika, zlasti v povezavi z domnevno kršitvijo omejitev pri delu, ki naj se jih tožnik ne bi držal v času bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka dokazala le eno kršitev izmed več v izredni odpovedi očitanih kršitev (tj. odhod iz kraja bivanja 19. 3. 2024), zato se v zvezi s pogojem nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja zmotno sklicuje na to, da ni šlo za enkratni dogodek, ampak večkratne kršitve, na kar je zakoniti zastopnik toženke v svoji izpovedi vezal izgubo zaupanja do tožnika.

14.Tožnik utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni ugotovilo, v čem je z edino ugotovljeno kršitvijo (zapustitev kraja bivanja) tožnik kršil omejitve iz odločbe ZPIZ. V 38. točki obrazložitve je štelo, da se je moral tožnik ne glede na to, da ni bilo dokazano tako navodilo zdravnikov, držati tudi omejitev, zaradi katerih je bil na čakanju na delo. V navedeni odločbi ZPIZ (B 17) so tožniku sicer priznane določene omejitve pri delu, med njimi tudi edina izrecno omenjena v sodbi, tj. da sme opravljati dela z dvigi in prenosi bremen do 5 kg. Tožnik se sicer zmotno sklicuje na to, da navedene omejitve veljajo le v delovnem procesu pri toženki, vendar pa pravilno uveljavlja, da v odločbi ZPIZ opredeljena omejitev ne pomeni, da v svojem vsakdanjem življenju ne bi niti izjemoma smel dvigniti kakšnega bremena, težjega od 5 kg, oziroma bi to pomenilo samodejno kršitev odločbe in s tem kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Bistveno različen vpliv na zdravje oziroma invalidnost ima namreč dvigovanje in prenašanje bremen več ur dnevno v ponavljajočem delovnem procesu v težki industriji kot pa opravljanje vsakodnevnih opravil, med katerimi občasno pride do dviga bremena, težjega od 5 kg. Sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, kdaj in v kakšnih okoliščinah je tožnik dvignil breme, težje od 5 kg in s tem kršil odločbo ZPIZ, le na splošno je izgubo zaupanja toženke štelo za utemeljeno, ko je "na podlagi poročil detektiva in fotografij ugotovila, da se tožnik navedene omejitve ni držal in je dvigoval bremena, težja od 5 kg, kot je razvidno iz poročila detektiva in fotografij". Navedenih listin ni dokazno ocenilo in ni ugotovilo konkretnih kršitev omejitev, ki naj bi jih storil tožnik, zato to ne more biti podlaga za ugotovitev, da je tožnik take kršitve dejansko storil in da je zato toženka utemeljeno izgubila zaupanje vanj.

15.Glede na to, da nista izpolnjena oba pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 2024, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikovemu zahtevku delno ugodilo. Izrek je oblikovalo na podlagi novejše sodne prakse in ugotovilo, da tožniku na podlagi izredne odpovedi z dne 26. 4. 2024, ki ni bila podana v skladu z zakonom, ni prenehalo delovno razmerje 29. 4. 2024, temveč je trajalo do 31. 5. 2024, kot je to zahteval tožnik. Za to obdobje mu je v skladu z ustaljeno novejšo sodno prakso v okviru svoje pristojnosti priznalo (bruto) nadomestilo plače v neprerekani mesečni višini 2.084,00 EUR. Ker je prišla z izpolnitvijo svoje obveznosti v zamudo, toženka tožniku dolguje tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude z njegovim izplačilom (od 19. v mesecu za pretekli mesec, saj je skladno s pogodbo o zaposlitvi med strankama (B 2) plačilni dan pri toženki enak plačilnemu dnevu po ZDR-1, tj. 18. v mesecu). Toženka mora tožnika za obdobje od 29. 4. 2024 do 31. 5. 2024 prijaviti v obvezna zavarovanja.

16.Denarno povračilo namesto reintegracije po 118. členu ZDR-1 je po svoji pravni naravi odškodnina oziroma nadomestilo namesto reintegracije. Tožnik se je po dobrem mesecu po odpovedi 1. 6. 2024 zaposlil pri drugem delodajalcu, delovno razmerje pri toženki pa bi mu v vsakem primeru prenehalo po poteku 60‑dnevnega odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2024 (trajanje delovnega razmerja pa je zahteval le do 31. 5. 2024), kar je vse razvidno iz listin v spisu (A 3, B 33). Ker bi mu delovno razmerje pri toženki zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izteka odpovednega roka po predhodni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v vsakem primeru prenehalo najkasneje 25. 6. 2024, se mu prizna denarno povračilo v višini ene plače v (neprerekani višini) 2.084,00 EUR, v preostalem delu pa je pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek iz tega naslova (do 18 plač). Na višjo odmero ne morejo vplivati tožnikove neprerekane trditve, da je bil ob odpovedi star 55 let, da je bil pri toženki zaposlen 19 let, da je v tem času postal invalid ter da ni bil upravičen do pravic iz naslova brezposelnosti. Če mu toženka denarnega povračila ne bo plačala v opredeljenem paricijskem roku, mu od prvega dne po njegovem poteku dolguje še zakonske zamudne obresti. Materialnopravno pravilno je zavrnjen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo pred tem datumom.

17.Tožnik je z zahtevkom glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na podlagi izpodbijane odpovedi uspel (dejstvo, da v pretežnem delu ni uspel s tožbenim zahtevkom za plačilo denarnega povračila, na to ne vpliva), zato mu je toženka dolžna povrniti njegove stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. v povezavi s prvim odstavkom 164 člena ZPP). Na podlagi določb 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (OT) se mu priznajo naslednji potrebni stroški: za sestavo tožbe 300 točk in za sestavo štirih pripravljalnih vlog po 225 točk, skupaj 1.200 točk, čemur je treba prišteti materialne stroške v višini 24 točk in 22-odstotni DDV v višini 161,57 EUR. Skupni stroški, ki mu jih je toženka dolžna povrniti, znašajo 895,97 EUR, v primeru zamude mu dolguje še zakonske zamudne obresti. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT (vloga z dne 22. 8. 2025 je bila vsebinsko povsem prazna in s tem nepotrebna za postopek, materialni stroški pa znašajo za nagrado nad 1.000 točk le 1 %, in ne zahtevana 2 %).

18.Glede na vse navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz prve točke izreka. Ker v zvezi s preostalim delom pritožbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v presežku kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19.Toženka krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, tožniku pa je skladno z uspehom s pritožbo (zaradi ugoditve zahtevku glede nezakonitega prenehanju delovnega razmerja na podlagi izpodbijane izredne odpovedi se šteje, da je s pritožbo uspel v celoti) dolžna povrniti potrebne stroške pritožbe po OT: 375 točk za njeno sestavo, 2-odstotne materialne stroške in 22-odstotni DDV, skupaj 279,99 EUR. V primeru zamude mu dolguje še zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka do izpolnitve obveznosti.