Jedro

Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost moškega in ženske, ki mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Podana mora biti zato svobodna volja obeh partnerjev, da vzpostavita skupno življenje, ekonomsko in socialno skupnost, skupnost mora zadovoljevati čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev, da je solastnik posameznega dela št. 1, v stavbi št. ... k. o. X (ID …) in posameznega dela št. 212, v stavbi ... k. o. X (ID …) do 7065/10.000, toženka pa do 2935/10.000. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti 1.047,50 EUR stroškov postopka s pripadki.

2. Pritožbo vlaga tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da sodišče vloge toženke, za katero pravilno ugotavlja, da je prepozna, ne bi smelo povzeti in komentirati. Gre za procesno kršitev.

Nasprotuje razlogom, ki jih je sodišče navedlo za svojo odločitev, saj so v nasprotju z 39. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ta določa, da je pridobitev lastninske pravice možna tudi z odločbo državnega organa, kar vključuje tudi sodbo. Tudi ne drži, da bi bil upravičen le do obligacijskega zahtevka.

Vztraja pri tem, da med pravdnima strankama zunajzakonska skupnost nikoli ni obstajala. Dokazno breme o njenem obstoju je bilo na toženki, ki ga ni zmogla. Pogoj dalj časa trajajoče življenjske skupnosti ni bil izpolnjen in tudi ni dokazan. Toženka ni predlagala nobene priče. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo toženki in ne tožniku in v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Pri presoji, ali je zunajzakonska skupnost obstajala, je sodišče spregledalo, da sta pravdni stranki le občasno živeli na treh različnih lokacijah; da tožnik te zveze nikoli ni štel za zunajzakonsko skupnost; da toženka trdi, da v času zatrjevane zveze ni bila seznanjena praktično z ničemer, kar je ob domnevni zvezi neživljenjsko; na neskladje med trditvami o trajanju zveze in izpovedbo; na izpoved tožnikovega očeta v kazenskem postopku, ki dokazuje, da je tožnik v času nakupa stanovanja živel doma; da je toženka svojo izpovedbo prirejala. Vse to dokazuje, da zunajzakonske skupnosti v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ni bilo: ni bilo medsebojnega zaupanja in pomoči, skupnega financiranja in prispevanja k stroškom skupnega življenja, ni bilo daljšega skupnega življenja. Bilo je zgolj rojstvo skupne hčerke. Ker zunajzakonske skupnosti ni bilo, so zgrešeni razlogi, da kredit obremenjuje oba zakonca solidarno, da spor o deležih ni obračunska pravda ter da je kredit pasiva skupnega premoženja.

Tudi v primeru, če bi šlo za zunajzakonsko skupnost, je stališče sodišča, da bi moral najprej dokazati obseg skupnega premoženja in šele nato svoj večji delež, napačno. V postopku je predložil dokaze, da gre za njegovo posebno premoženje oziroma sredstva staršev, ki so jih namenili le njemu. To izhaja iz pričanja očeta v kazenskem postopku, pa tudi izpovedb strank. Pomembno je zato, čigav rokopis je na izjavah in potrdilih o plačilu ter kako je bil oblikovan znesek, ki ga je bilo treba plačati kreditodajalcu. Njegov delež na plačani kupnini je bil zato večji.

Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tožnik ne more uspeti s svojim tožbenim zahtevkom, čeprav je navedel in dokazal, da sta večino kredita poplačala njegova starša. Podlaga za njegov zahtevek je 39. člen SPZ. Tudi pri delitvi solastnine ali skupne lastnine se tistega, ki zatrjuje večji delež, napoti na pravdo z enakim zahtevkom kot ga je postavil tožnik. Neobrazloženo je, zakaj je zahtevek nesklepčen, sodišče pa je neupravičeno in brez razlogov zavrnilo tudi predlog tožnika za postavitev izvedenca grafološke stroke in zaslišanje A. A. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Stroškov vloženega odgovora ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Iz obrazložitve je razvidno, zakaj je sodišče zahtevek zavrnilo, navedeni so tudi jasni in nenasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih.

6. Na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti, katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti pa mora tudi glede česa in zakaj je kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. Trditev o storjeni kršitvi, ki jo pritožnik utemelji le s trditvijo, da je sodišče prve stopnje povzelo in komentiralo vsebino pripravljalne vloge toženke, ki jo je sicer (po mnenju pritožnika) pravilno označilo za prepozno, je zato neupoštevna.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo, zaključilo, da sta pravdni stranki v času, ko sta kupili sporno stanovanje in parkirni prostor, živeli v zunajzakonski skupnosti. Pritožnik takšnemu zaključku po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno nasprotuje.

8. Po določilu 1. odstavka 12. člena ZZZDR morajo biti za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost moškega in ženske, ki mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Podana mora biti zato svobodna volja obeh partnerjev, da vzpostavita skupno življenje, ekonomsko in socialno skupnost, skupnost mora zadovoljevati čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost.(1) Presoja navedenih pogojev je, saj gre za neformalizirano skupnost, dokaj stroga, vendar odvisna od v vsakem konkretnem primeru ugotovljenih dejanskih okoliščin.

9. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo le to, da sta se pravdni stranki pred rojstvom hčere odločili, da si bosta ustvarili družino; da sta živeli pri starših toženke; da sta se, ko je toženka zanosila, odločili, da bosta kupili stanovanje in se, ko je bila hči stara leto in pol, vanj tudi preselili; in da sta v stanovanju živeli do 1. 4. 1996, ko se je toženka odselila.

10. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju povzetih dejstev ugotavlja, da razmerje med pravdnima strankam ni imelo bistvenih značilnosti zunajzakonske skupnosti kot jo opredeljuje 12. člen ZZZDR. Tako pri svobodni privolitvi v skupno življenje ne gre le za privolitev v skupno bivanje, ampak za privolitev v življenjsko skupnost, ki se lahko primerja s skupnim življenjem zakoncev(2). Rojstvo otroka samo po sebi ne zadošča za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti(3). Nobenih ugotovitev ni, da bi med strankama obstajala ekonomska skupnost(4), čustvena pripadnost in intimna povezanost in da bi si pravdni stranki medsebojno pomagali. Povzete dejanske ugotovitve ne omogočajo niti zaključka o notornosti njune zveze. Pritožbeno sodišče zato, ne da bi se pri tem spuščalo v presojo očitkov v smeri nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja(5), pritrjuje pritožniku, da je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju zunajzakonske skupnosti materialnopravno zmoten.

11. Ker med pravdnima strankama v času nakupa stanovanja in parkirnega prostora ni obstajala zunajzakonska skupnost, ne moreta biti njuno skupno premoženje. Določila ZZZDR o nastanku, obsegu ter deležih na skupnem premoženju zato ne morejo biti pravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika. Pritožbeno sodišče se, saj to za odločitev ni relevantno, ne opredeljuje do tožnikovih očitkov, da njegove trditve niso bile pomanjkljive in da je za svoj večji delež na skupnem premoženju predlagal ustrezne dokaze, ki pa jih je sodišče spregledalo oziroma zavrnilo (izjava očeta, zapisnik kazenskega postopka, grafolog).

12. Ne glede na takšno zmotno materialnopravno presojo zahtevka po določilih ZZZDR, pa je odločitev o zavrnitvi zahtevka vseeno pravilna, čeprav iz drugih razlogov.

13. Pravdni stranki sta, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, stanovanje in parkirni prostor kupili s kupno pogodbo z dne 22. 2. 1991 in sta v zemljiško knjigo na tej podlagi vpisani kot solastnici vsaka do ½. Tožnik je svoj (ugotovitveni) zahtevek, da znaša njegov solastni delež na obeh kupljenih nepremičninah 7.065/10.000 (toženke pa 2.935/10.000) utemeljeval s trditvijo, da sta večji del kredita (7065/10.000), s katerim je bila plačana kupnina, plačala njegova starša. 14. Glede na zgoraj povzete trditve ter zahtevek, ki ga je tožnik postavil, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožba nesklepčna(6). To pa, saj nesklepčnemu zahtevku sodišče ne more ugoditi, narekuje njegovo zavrnitev.

15. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, je pravni naslov za pridobitev lastninske pravice lahko le pravni posel, dedovanje, zakon ali odločba državnega organa (39. člen SPZ). Na drugi pravni podlagi lastninska pravica ne more nastati. Tudi za povečanje solastninskega deleža velja enako: podana mora biti ena od pravnih podlag, ki jih SPZ predvideva za pridobitev lastninske pravice. Tožnik v tožbi s trditvijo o svojem večjem prispevku h kupnini ni zatrjeval ne pogodbene ne kakšne druge podlage iz 39. člena SPZ, ki bi mu omogočala povečanje njegovega solastnega deleža. To velja tudi za pravno podlago, ki jo predstavlja odločba državnega organa.

16. Res je v 42. členu SPZ, ki to podlago podrobneje ureja, določeno, da se lastninska pravica pridobi (tudi) s pravnomočno sodno odločbo ali dokončno odločbo upravnega organa, vendar gre pri tem zgolj za konstitutivne (oblikovalne) sodne ali upravne odločbe, ne pa tudi dajatvene in ugotovitvene. Tako organ (sodišče ali upravni organ) samo z oblikovalno odločbo(7) odloča o pridobitvi lastninske pravice. V drugih primerih bodisi osebi nalaga določeno ravnanje ali pa se izreče o obstoju ali neobstoju lastninske pravice, ki je nastala na katerega od drugih načinov.(8)

17. Ker ugotovljena nesklepčnost tožbe pomeni, da tožnik s tožbenim zahtevkom kot ga je postavil, ne bi uspel, tudi, če bi v postopku uspel dokazati vsa zatrjevana dejstva, je njihovo dokazovanje v takšni situaciji povsem nepotrebno. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je dokazne predloge (postavitev izvedenca, zaslišanje A. A.) zavrnilo kot nepotrebne. Res je sicer, da razlogov za zavrnitev predloga za postavitev izvedenca ni izrecno navedlo, je pa iz obrazložitve (točka 11) razvidno, da se razlogi vsebinsko nanašajo tudi na ta dokaz. Ker se dejansko stanje pri nesklepčni tožbi ne ugotavlja, je neutemeljen tudi očitek o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

18. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Toženka stroškov ni priglasila, zato je odločitev o tem odpadla.

Op. št. (1): II Ips 40/2004, II Ips 127/2003 II Ips 121/2008, II Ips 1265/2008, II Ips 264/2010, II Ips 61/2012 in druge.

Op. št. (2): II Ips 825/2008, II Ips 264/2010, II Ips 262/2010. V konkretnem primeru je za tožnika celo skupno bivanje sporno.

Op. št. (3): II Ips 236/2008 in II Ips 262/2010. Op. št. (4): II Ips 338/2013: „Merilo za presojo, ali je bila med partnerjema podana ekonomska skupnost, je, ali je med njima prišlo do takšnega prelivanja denarnih in nedenarnih kategorij, da je zaradi tega neločljivo, enotno in celovito skupno premoženje ... Ob odsotnosti te, za premoženjskopravne učinke instituta zunajzakonske skupnosti bistvene prvine, je odločitev nižjih sodišč, da partnerska zveza pravdnih strank ni ustrezala zunajzakonski skupnosti, pravilna.“ Op. št. (5): Tudi v primeru, da bi bili očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju tožnika utemeljeni (tožnik v pritožbi trdi, da sta s toženko le občasno živela skupaj na treh lokacijah; da sam te zveze nikoli ni štel kot zunajzakonske skupnosti; opozarja, na trditev toženke, da skupnih financ ni bilo; trdi, da nista skupaj prispevala k skupnim stroškom), bi to le še dodatno podkrepilo zaključek, da zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama ni bilo.

Op. št. (6): Tožba je nesklepčna, če iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja posledica, ki jo tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom.

Op. št. (7): Na podlagi sodne odločbe se pridobi lastninska pravica na primer pri prodaji nepremičnine v izvršilnem postopku ali v stečaju, z upravno odločbo pa v postopku razlastitve ali denacionalizacije.

Op. št. (8): Tako ne gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe, če sodišče ugotovi pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ali če sodišče odloči o zahtevku za izročitev stvari ali za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine (več o tem: M Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, stran 253 do 260).