Jedro

Dejstvo, da sta tožnika z denacionalizacijskim zavezancem sklenila soinvestitorsko pogodbo zaradi izgradnje hotela na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacije, tožnikoma ne daje položaja strank v denacionalizacijskem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo zavezanca in zavrgla pritožbi tožečih strank zoper delno odločbo Sekretariata za družbeni razvoj občine z dne 27.7.1994, s katero je navedeni upravni organ odločil, da je zavezanec P. dolžan denacionalizacijskemu upravičencu izročiti v last in neposredno posest stavbna zemljišča. V obrazložitvi izpodbijane odločbe, kolikor se ta nanaša na pritožbi tožečih strank, tožena stranka navaja, da tožeči stranki nista upravičeni do pritožbe zoper navedeno prvostopno odločbo, zato je njuni pritožbi treba zavreči. Navaja, da soinvestitorska pogodba, sklenjena z denacionalizacijskim zavezancem zaradi izgradnje hotela na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacijskega zahtevka, tožečima strankama ne daje položaja strank v tem denacionalizacijskem postopku. Gre za pogodbeno razmerje med zavezancem in tožečima strankama, ki ne vpliva na vračanje podržavljenih stavnih zemljišč v last in posest upravičencu.

Tožeči stranki s tožbo izpodbijata navedeno odločbo. Menita, da je tožena stranka neutemeljeno zavrgla njuni pritožbi. V zvezi s tem navajata, da sta glede na vsebino soinvestitorske pogodbe zainteresirani, da predmetne nepremičnine ostanejo v premoženju zavezanca, kar bi omogočilo, da se realizira projekt, zaradi katerega sta sklenili soinvestitorsko pogodbo, to je projekt gradnje hotela na teh zemljiščih. Ker v tem postopku varujeta svoj pravni interes, je bila njuna pritožba neutemeljeno zavržena. Tudi se ne strinjata z vsebinskim delom odločitve in se glede tega sklicujeta na razloge, ki jih v tožbi zoper izpodbijano odločbo navaja denacionalizacijski zavezanec. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča tožeči stranki nista bili upravičeni vložiti pritožbe, zato sta bili njuni pritožbi utemeljeno zavrženi. Zoper odločbo izdano na prvi stopnji ima namreč pravico pritožbe le stranka (223. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Stranka je po določbi 49. člena ZUP pravna ali fizična oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Stranke v postopku za denacionalizacijo so upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (60. člen ZDen). V obravnavani zadevi denacionalizacijski postopek ni bil uveden na zahtevo tožečih strank in se ni vodil zoper tožeči stranki. Postopek je bil uveden na zahtevo upravičenca in je tekel zoper zavezanca, tožeči stranki pa tudi po presoji sodišča nista izkazali, da v tem postopku varujeta kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Samo dejstvo, da sta sklenili z zavezancem soinvestitorsko pogodbo, tožečima strankama ne daje položaja stranke v tem postopku. Iz tožbenih navedb izhaja, da soinvestitorska pogodba, sklenjena zaradi gradnje hotela na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacijskega zahtevka, ni bila realizirana. Navedena pogodba torej ne daje tožečima strankama nobenih pravic na predmetnih zemljiščih, zato tožeči stranki s to pogodbo ne izkazujeta pravnega interesa v postopku za izdajo odločbe o vrnitvi teh zemljišč upravičencu. Interes tožečih strank, da predmetna zemljišča ostanejo v premoženju zavezanca, kar bi omogočilo predvideno gradnjo hotela na teh zemljiščih, je dejanski in ne pravni interes. Lastnost stranke v upravnem postopku pa je mogoče priznati le tistemu, ki izkaže pravni interes. Glede na navedeno je moralo sodišče tožbo, kolikor se ta nanaša na odločitev tožene stranke o pritožbi tožečih strank, zavrniti.

Ni pa sodišče v tem upravnem sporu presojalo ugovorov tožečih strank, ki se nanašajo na odločitev tožene stranke o pritožbi zavezanca, ker je ta odločitev predmet drugega upravnega spora, ki se vodi pod opr. št. U 1793/94. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).