Jedro

Če delodajalec v okviru reševanja trajno presežnih delavcev razporedi delavca na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, mora delavec s tako razporeditvijo soglašati, sicer je razporeditev nezakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: " 1. Odločba direktorja kadrovsko organizacijskega sektorja tožene stranke z dne 31.3.1993, potrjena z odločbo kadrovske komisije tožene stranke z dne 14.5.1993, se v delu, ki se nanaša na razporeditev tožnika na delovno mesto varnostnika in na določitev plače, razveljavi, kar zahteva tožnik več, pa se zavrne. 2. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati razliko v plači med plačo, ki jo je prejemal na delovnem mestu varnostnik in plačo, ki bi jo prejemal na delovnem mestu vzdrževalec - upravljalec v sektorju Kontejnerski terminal, do vljučno dne 27.3.1994, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 28.689,00 SIT, za zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 16.4.1999 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo, svoje stroške postopka pa nosi sama. " V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za spremembo odločbe kadrovske komisije tožene stranke z dne 14.5.1993, da bi se tožnikovemu ugovoru ugodilo, ter na razveljavitev sklepa direktorja kadrovsko organizacijskega sektorja tožene stranke z dne 31.3.1993 o razporeditvi tožnika na delovno mesto varnostnika ter priznanju in izplačilu vseh pravic iz dela, kakor da bi delal na delovnem mestu, za katerega je sklenil delovno razmerje, vključno z izplačilom plače do vključno 27.3.1994. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene stroške postopka v višini 5.000,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo. Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožniku v postopku pri delodajalcu sploh ni bila dana možnost, da bi ustrezno varoval svoje pravice, saj je bil povsem podrejen samovolji delodajalca, sodišče pa takšno ravnanje dopušča in pravice celo razlaga v prid delodajalcu. V postopku pred delodajalcem je tožena stranka tožniku onemogočila kakršnokoli sodelovanje v postopku. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je delodajalec na delovnem mestu, na katerem je bil prej zaposlen tožnik, zaposloval zunanje sodelavce - kooperante. Pritožnik tudi navaja, da je sodišče prve stopnje priznalo učinek odločbi delodajalca, preden je le ta postala dokončna oz. pravnomočna. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba je delno utemeljena. V zvezi z vprašanjem ugotavljanja trajnih presežkov pri toženi stranki, je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da so bili podani nujni operativni razlogi, ki so upravičevali pričetek postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev po določbi 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 - 71/93). Ugotovilo je, da je bil tožnik zakonito opredeljen za trajno presežnega delavca na dotedanjem delovnem mestu vzdrževalec - upravljalec v sektorju Kontejnerski terminal, pri čemer je delodajalec pravilno upošteval delovno uspešnost kot kriterij za opredelitev trajno presežnih delavcev. Tožena stranka je zato tožniku izdala dne 24.2.1993 odločbo, s katero je odločila, da tožniku kot trajno presežnemu delavcu preneha delovno razmerje. Tožnik je zoper to odločbo ugovarjal oziroma vložil zahtevo za varstvo pravic, tožena stranka pa je ob reševanju zahteve za varstvo pravic odločbo z dne 24.2.1993 odpravila in delavca z dnem 1.4.1993 razporedila na delovno mesto varnostnika. Zoper to odločbo je delavec ugovarjal, kadrovska komisija tožene stranke pa je z odločbo z dne 14.5.1993 ugovoru delno ugodila in ugotovila, da je delo delavca J. G. postalo trajno nepotrebno, v preostalem pa je ugovor zavrnila. Tožnik v pritožbi navaja, da mu ni bila dana možnost, da bi v postopku pri delodajalcu ustrezno varoval svoje pravice, prav tako se ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da bi moral razumeti, zakaj pri izpodbijanih odločbah sploh gre. Pritožbeno sodišče meni, da so te pritožbene navedbe neutemeljene. V ravnanju tožene stranke ni zaznati bistvenih kršitev določb postopka, zaradi katerih bi bilo treba odločbe tožene stranke razveljaviti. V izreku odločbe z dne 31.3.1993 res ni bilo navedeno, da je tožnik opredeljen kot trajni višek in se zato razporedi na drugo delovno mesto, v obrazložitvi pa jasno piše, da se J. G. izda nova odločba o razporeditvi na delovno mesto varnostnika, z namenom preprečitve škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Trditve tožnika, da ni vedel, da gre za postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev oz. da je bil razporejen na drugi pravni podlagi, so zato nesprejemljive. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da zaradi prekratkega roka v zvezi z vabljenjem tožnika na sejo kadrovske komisije niso podane bistvene kršitve postopka. Pritožbeno sodišče je v okviru preskusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Med strankami ni bilo sporno, da je delodajalec pred razporeditvijo zahteval od delavca soglasje za razporeditev na delovno mesto "varnostnik" po 36. a členu ZDR, kar izhaja tudi iz navedb odgovora na tožbo z dne 19.4.1994 (list. št. 5) oz. da je bil delavec razporejen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. V postopku reševanja trajno presežnih delavcev lahko delodajalec v okviru ukrepov za omilitev škodljivih posledic delavca razporedi na drugo delo. V skladu z določbo 2. odstavka 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) je lahko delavec razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Če pa delodajalec delavca v okviru reševanja trajnih presežkov razporedi na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, mora delavec s tako razporeditvijo soglašati. Delodajalec je sicer izhajal iz stališča, da se je delavec strinjal z razporedtvijo na delovno mesto varnostnika. To je utemeljeval s tem, da je delavec opravil zdravniški pregled in dejansko pričel delati na tem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se do takšnega soglasja delavca za razporeditev ni opredelilo, temveč iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila razporeditev zakonita. Pritožbeno sodišče meni, da takšnega ravnanja tožnika še ni mogoče šteti za soglasje v smislu 1. alinee 36. a člena ZDR. Le če bi tožnik pisno izjavil, da pristaja na razporeditev na nižje delovno mesto, bi bilo to mogoče šteti za soglasje za razporeditev na drugo delovno mesto, ki ne ustreza strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Ker tožnik ni podal soglasja za razporeditev na novo delovno mesto, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, razporeditev ni bila v skladu z določbo 1. alinee 36. a člena ZDR oz. 2. odstavka 17. člana ZTPDR, zato je razporeditev nezakonita. Skladno s to ugotovitvijo je sodišče druge stopnje spremenilo odločbo direktorja kadrovsko organizacijskega sektorja z dne 31.3.1993, ki je bila potrjena z odločbo kadrovske komisije tožene stranke z dne 14.5.1993, tako, da je razveljavilo del, v katerem je bil tožnik razporejen na delovno mesto varnostnika in določena plača. Pritožbeno sodišče je s tem vzdržalo v veljavi le tisti del odločbe direktorja kadrovsko organizacijskega sektorja z dne 31.3.1993, s katerim je bila odpravljena (pravilno - razveljavljena) odločba direktorja tožene stranke z dne 24.2.1993 ter del odločbe kadrovske komisije tožene stranke z dne 14.5.1993, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik trajni tehnološki višek. S tem je sodišče vzpostavilo stanje, kot je bilo pred razporeditvijo tožnika. Tožniku torej pripadajo vse pravice, kot da bi delal na delovnem mestu vzdrževalec - upravljalec na kontejnerskem terminalu, vključno s plačo oz. razliko do plače, kot če bi delal na dotedanjem delovnem mestu, vse do prenehanja delovnega razmerja dne 27.3.1994. V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene. Tožnik ni uspel dokazati svojih trditev, da naj bi delodajalec na delovnem mestu, na katerem je bil zaposlen tožnik, kasneje zaposloval kooperante. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da je delodajalec pravilno izvedel postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev, zato ni odločilno, kako je kasneje organiziral delovni proces. Pritožbeni razlogi so torej podani, zato je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 4. točke 370. člena ZPP/77 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevku delno ugodilo, v ostalem pa skladno z določbo 368. člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik v pretežni meri z zahtevkom uspel, je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je skladno s takrat veljavno Tarifo o odvetniških storitvah (Uradni list RS, št. 10/91) priznalo tožniku po določbi tar. št. 3 za ugovor 40 točk, za predlog 40 točk, za pripravljalno vlogo z dne 1.5.1994 30 točk, za glavno obravnavo dne 2.12.1994 20 točk in za odsotnost 40 točk. Nadalje je priznalo stroške za pritožbo z dne 16.1.1995 v višini 40 točk, skupaj torej 210 točk, kar znaša na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje (vrednost točke 87,40 SIT) 18.354,00 SIT. Tožniku je priznalo tudi priglašene materialne stroške v višini 1.335,00 SIT ter sodno takso za pritožbo z dne 16.1.1995 v višini 600 točk, kar ob vrednosti točke na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 15 SIT znaša 9.000,00 SIT. Skupaj je tožnik upravičen do stroškov postopka v višini 28.689,00 SIT. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Uradni list RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).