Jedro

Storilec kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 2. odstavku 234. člena KZ je lahko tako lastnik v vlogi dolžnika kot tudi druga oseba na odgovornem mestu v zadolženi dolžnikovi pravni osebi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojena J.G. je dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Obsojena J.G. je bila z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu spoznana za krivo kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 2. odstavku 234. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo 1 leta zapora in preizkusno dobo 4 let. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo njenega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojene J.G. je dne 8.7.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Po mnenju zagovornika obsojena ni bila ne lastnica dejavnosti, ki jo je izvajal njen pokojni mož, kakor ne pri njem zaposlena na odgovornem mestu, zato je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 372. člena ZKP. Okoliščina, ali je bil najet kredit zavarovan s hipoteko na hiši dolžnika, ali zgolj s pooblastilom za poplačilo z žiro računa dolžnika, je odločilnega pomena, o tem pa obstaja precejšnje nasprotje med razlogi sodbe in vsebino zapisnika o izpovedbi priče T.K., zato naj bi bila podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Nasilje obsojenkinega pokojnega moža je bilo usmerjeno v to, da je zlomil voljo obsojenke, da se mu je podredila v celotnem postopku očitanega ravnanja, sodišče pa ni sprejelo dokaznega predloga za zaslišanje priče S.H. Sodba tako nima razlogov, zakaj ne verjame obsojenkinemu zagovoru, zato naj bi bila podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, zavrnjen dokaz za zaslišanje priče S.H. pa kršitev obsojenkine pravice iz 29. člena Ustave v zvezi s pravico do poštenega sojenja iz točke d) 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Bistvena kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je po mnenju obsojenca podana tudi s tem, da iz zapisnika z glavne obravnave ni razvidno, kateri dokazi so se izvedli na glavni obravnavi. Iz teh razlogov je zagovornik predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje pred prvostopenjskim sodiščem.

Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo z dne 24.10.2005 menil, da uveljavljene kršitve v zahtevi niso podane. Obsojenka je bila glede na svojo vlogo lahko storilka kaznivega dejanja po 2. odstavku 234. člena KZ, glede navedb o hipotekarnem zavarovanju zadnjega kredita pa zagovornik izpodbija dejansko stanje. Glede prisile pokojnega dolžnika nad obsojenko zagovornik po mnenju vrhovnega državnega tožilca posredno uveljavlja inštitut sile oziroma grožnje iz 13. člena KZ, ki izključuje obstoj kaznivega dejanja, ne pa krivde. Glede predlaganega zaslišanja S.H. je mnenja, da obveznost sodišča, da zasliši pričo, ni absolutna ter je sodišče obrazložilo, zakaj to zaslišanje ni bilo potrebno. Zapis o tem, kateri dokazi so bili izvedeni na glavni obravnavi, kot del zapisnika glavne obravnave niso odločilnega pomena. Vrhovni državni tožilec je zato predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Storilec kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 2. odstavku 234. člena KZ je lahko tako lastnik v vlogi dolžnika, kot tudi druga oseba na odgovornem mestu v zadolženi dolžnikovi pravni osebi. Prav takšen položaj je imela obsojenka, kot je razvidno iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ter iz obrazložitve obeh izpodbijanih sodb.

Med izpovedbo priče T.K. ter razlogi prvostopenjske sodbe glede hipotekarnega kredita na hiši dolžnika ni razlik, ki bi pomenile kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot uveljavlja zagovornik. Iz zapisnika o zaslišanju priče T.K. dne 9.1.2003 pri Okrožnem sodišču v Novem mestu je razvidno, da sta bila pok. J.G. za obrt odobrena dva kredita, poleg tega pa še stanovanjski kredit in gotovinski kredit. Pri vseh odobrenih kreditih je poslovni enoti Nove Ljubljanske banke v T. podpisal generalno pooblastilo, da v primeru neplačevanja banka lahko poravna zapadle neporavnane obveznosti direktno z njegovega žiro računa. Na glavni obravnavi pri Okrožnem sodišču v Novem mestu dne 21.5.2003 je ista priča pojasnila, da je bil kredit J.G. za znesek 5,000.000 SIT odobren 24.12.1997, zavarovan s hipoteko. Ta znesek je bila delna poravnava prej vzetih kreditov. Navedeno dodatno zavarovanje s hipoteko v ničemer ne spreminja očitka, ki izhaja iz opisa kaznivega dejanja v prvostopenjski sodbi ter ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je bila preusmeritev plačil iz blokiranega žiro računa pokojnega J.G. na žiro račun I.P. storjena prav z namenom oškodovanja upnikov.

Zagovornik tako prek domnevne bistvene kršitve določb kazenskega postopka z zahtevo izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa s tem izrednim pravnim sredstvom glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni možno uveljavljati.

Isto velja za trditve v zahtevi, da je pokojni obsojenkin mož z nasiljem zlomil njeno voljo, kar naj bi smiselno predstavljalo pravno podlago za uporabo 13. člena KZ. Sodišči prve in druge stopnje v tem pogledu nista sledili zagovoru obsojenke, tako da zagovornik s ponavljanjem njenega zagovora izpodbija ugotovljeno dejansko stanje kot zmotno. Tega razloga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljaviti, kot je bilo že pojasnjeno.

Tudi zavrnitev predloga za zaslišanje S.H. ne pomeni kršitve Ustave in EKČP, saj sodišču ni potrebno ugoditi vsakemu dokaznemu predlogu obrambe, če predlog ni pravno relevanten za ugotovitev dejanskega stanja. Tako je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povsem sprejemljivo pojasnilo zavrnitev predloga za zaslišanje priče S.H., ker je ocenilo, da je obsojenka račune pisala tudi ob prisotnosti katerega od naročnikov in je zato navedeno pričo nepotrebno zaslišati. Enako oceno je sprejelo tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, ko je zavrnilo pritožbo zagovornika in ocenilo, da je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno na podlagi tehtnih dokazov, tako da priče S.H. ni bilo potrebno zaslišati. Obrambne pravice obsojenke s tem niso bile kršene, kajti tudi zagovornik v zahtevi ni uveljavil relevantnosti izvedbe tega dokaza. V zahtevi namreč uveljavlja, da bi priča S.H. pojasnil, da je obsojenka račune izpolnjevala po navodilu pokojnega moža, kar pa bi lahko veljalo zgolj za en primer, pa tudi takšna okoliščina ne bi vplivala na kazensko odgovornost obsojenke.

Zagovornik je že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo uveljavljal, da iz zapisnika z glavne obravnave z dne 17.5.2004 ni možno razbrati, katere dokaze je izvedlo prvostopenjsko sodišče. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je bila po sporazumu z obema strankama prebrana celotna dokumentacija, ki se nahaja v kazenskem spisu, vključno z vsemi prilogami. Zagovornik na ugotovitve sodišča prve stopnje ni imel nobenih pripomb. Ob tem tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne more biti podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot v zahtevi ponovno uveljavlja zagovornik.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenkin zagovornik v zahtevi, poleg tega pa je zahtevo vložil tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem izhajalo iz podatkov o premoženjskem stanju obsojenke, kot so razvidni iz podatkov prvostopenjske sodbe.