Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo narok le v navzočnosti tožeče stranke; v skladu z določbo drugega odstavka 262. člena ZPP pa je imelo tudi podlago, da presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da zakoniti zastopnik toženca ni prišel na zaslišanje. Sodišče je tožencu dalo možnost, da se v postopku izjavi o relevantnih dejstvih, da odgovori na trditve tožeče stranke in da je navzoč tudi pri zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke. Če teh možnosti ni izkoristil v skladu s pravili in ustreznimi opozorili v vabilih in drugih pozivih sodišča, pomeni, da se jim je sam odpovedal in jih zato v pritožbi zoper sodbo neuspešno uveljavlja. Nobeni prisilni ukrepi za zagotovitev navzočnosti stranke na naroku niso v pravdnem postopku dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, zato pritožnik nima prav, da mora sodišče v vsakem primeru stranko zaslišati.

Pritožnik ni konkretiziral procesne kršitve v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj trditev toženca ni bilo mogoče obravnavati kot procesnega pobota, zato na navedeni očitek tudi ni mogoče konkretno odgovoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 370,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 74111/2013 z dne 14. 5. 2013 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi pravdne stroške v višini 813,13 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, k pritožbi je priložila opravičilo izostanka z obravnave in pisno izjavo G.K. ter višjemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Priglasila je stroške sodne takse za pritožbo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo priglašene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je očitek pritožnika sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo pisne izjave zakonitega zastopnika, v kateri je ta pojasnil dejansko stanje, saj je pritožnik pisno izjavo G.K. vložil v spis šele po izdaji izpodbijane sodbe, kar pomeni, da z izjavo sodišče prve stopnje niti ni razpolagalo, zato je tudi ni moglo upoštevati. Ne more pa je upoštevati niti pritožbeno sodišče, saj sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena ZPP), tega pa pritožnik ni izkazal, kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju.

6. Pritožnik ne zanika, da je bil z dopisom z dne 10. 2. 2015 pozvan, da sodišču v 8 dneh predloži pisno izjavo zakonitega zastopnika tožene stranke in da tega v roku, brez opravičljivega razloga ni storil. S tem pa se izkaže, da tudi niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 337. člena ZPP za upoštevanje prepozno predložene pisne izjave G.K. Ne zanika tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil njegov zakoniti zastopnik pravilno vabljen na narok 11. 3. 2015 zaradi zaslišanja strank in da zakoniti zastopnik, na narok ni pristopil, izostanka z naroka pa pred (tem) narokom tudi ni opravičil (281. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato pravilno opravilo narok le v navzočnosti tožeče stranke; v skladu z določbo drugega odstavka 262. člena ZPP pa je imelo tudi podlago, da presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da zakoniti zastopnik toženca ni prišel na zaslišanje. Sodišče je tožencu dalo možnost, da se v postopku izjavi o relevantnih dejstvih, da odgovori na trditve tožeče stranke in da je navzoč tudi pri zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke. Če teh možnosti ni izkoristil v skladu s pravili in ustreznimi opozorili v vabilih in drugih pozivih sodišča, pomeni da se jim je sam odpovedal in jih zato v pritožbi zoper sodbo neuspešno uveljavlja. Nobeni prisilni ukrepi za zagotovitev navzočnosti stranke na naroku niso v pravdnem postopku dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje (prvi odstavek 262. člena ZPP), zato pritožnik nima prav, da mora sodišče v vsakem primeru stranko zaslišati. Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da izostanka z naroka sodišče nezakonito in v škodo toženca ni opravičilo, čeprav naj bi bil izostanek opravičljiv. Toženec je poslal opravičilo zaradi izostanka z naroka 11. 3. 2015 šele 16. 3. 2015, torej po končani glavni obravnavi. Če bi hotel doseči ponovno izvedbo naroka z zaslišanjem strank, bi moral vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje v skladu z določbo 117. člena ZPP, ki pa ga ni vložil, v pritožbi pa tudi ne očita sodišču prve stopnje, zakaj opravičila poslanega po končani glavni obravnavi ni obravnavalo kot predloga za vrnitev v prejšnje stanje. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje postopalo zakonito in ni utemeljen pritožbeni očitek toženca, da mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Bistveno kršitev določb postopka uveljavlja toženec tudi z očitkom sodišču prve stopnje, da „ni upoštevalo njegovih trditev o pobotu, kar bi pojasnila tudi predlagana priča“. Očitek, ki se nanaša na predlagano pričo je do te mere nedoločen, da ga ni mogoče preizkusiti. Toženec je v prvi pripravljalni vlogi podal trditev, da je „ tožeča stranka dolžna tudi znesek 465,60 EUR po računu 121258 z dne 18. 7. 2012, ki je zapadel v plačilo 17. 8. 2012 in ga do danes ni poravnala“, sodišče pa je v glede na obrambne trditve tožeče stranke in po izvedenem dokaznem postopku ugovor prenehanja terjatve zaradi pobota zavrnilo, ker je ocenilo, da toženec temelja in višine te zatrjevane terjatve ni izkazal. Zato je pri odločitvi o tožbenem zahtevku ni upoštevalo, hkrati pa je tudi pojasnilo, zakaj o tej terjatvi ni odločilo v izreku sodbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki v odgovoru na pritožbo, da pritožnik ni konkretiziral procesne kršitve v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj navedenih trditev toženca ni bilo mogoče obravnavati kot procesnega pobota, zato na navedeni očitek tudi ni mogoče konkretno odgovoriti. Glede pravilnosti sodbe z vidika pravilne uporabe materialnega prava pa tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prav tako utemeljeno opozarja, da se je do toženčevih navedb o še neporavnanem dolgu pravočasno opredelila in da je na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za medsebojni pobot terjatev, ki morajo biti izpolnjeni v skladu s 311. členom OZ.

8. Ker je sodišče prve stopnje z dokazno oceno izvedenih dokazov ugotovilo, da ugovor toženca o nepravilno obračunanem „porabatu“ ni utemeljen, je pravilen tudi zaključek, da toženec še ni izpolnil svoje celotne pogodbene obveznosti plačila dogovorjene kupnine za izročeno blago (9. člen OZ). Zato je neplačani del kupnine dolžan plačati (prvi odstavek 496. člena OZ), in ker je tudi v zamudi s plačilom, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ). S tem pa se izkaže, da pritožnik neutemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

9. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker z razlogi, ki jih je uveljavljal pritožnik v pritožbi ni uspel, ni pa tudi podana nobena bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki ji jih je sodišče odmerilo v skladu s specificiranim stroškovnikom (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).