Jedro

Če tožeča stranka zoper toženo uveljavlja več zahtevkov, se vrednost zahtevkov lahko sešteje in dovoljenost revizije presoja glede na seštevek zneskov (prvi odstavek 41. člena ZPP; prim. 39. člen ZPP). Predpostavka za seštevanje vrednosti zneskov je, da imajo zahtevki isto dejansko in pravno podlago. Dolžnost stranke pa je, da navede dejstva in predlaga dokaze, iz katerih izhaja, da imajo zahtevki isto dejansko in pravno podlago (prim. 212. člen ZPP). Če jih ne zatrjuje, se tudi določba prvega odstavka 41-. člena ZPP ne more uporabiti. V podobni zadevi je revizijsko sodišče že odločilo enako (III Ips 108/2001).

Tožeča stranka je zatrjevala le, da uveljavlja terjatve iz dobav blaga. Ni pa navedla, je bila sklenjena le ena ali več pogodb, kar pa je odločilno za presojo, ali se lahko uporabi prvi odstavek 41. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni zatrjevala odločilnih dejstev, na temelju katerih bi bilo mogoče določiti, ali imajo zahtevki isto dejansko in pravno podlago niti v tožbi niti v nadaljnjem teku postopka, revizijsko sodišče za odločitev o dovoljenosti revizije ni uporabilo prvega odstavka 41. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je zato preizkusilo, ali ima tožeča stranka revizijo vsaj na temelju drugega odstavka 41. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo za plačilo osmih različnih zneskov v skupni vrednosti 5.289.094,00 SIT, zamudnih obresti in pravdnih stroškov. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženo stranko obsodilo na plačilo vseh osmih zneskov in pripadkov.

Drugostopenjsko sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa je tudi naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo.

V gospodarskem sporu je za dovoljenost revizije z določbo 490. člena ZPP predpisano, da mora vrednost spornega predmeta znašati več kot 5.000.000,00 SIT.

Tožeča stranka je imela terjatve do podjetja I. d.o.o. iz dobav blaga; v času dobav I. d.o.o. je bila I. M. d.d. edina družbenica I. d.o.o. Ker tožeča stranka ni mogla doseči poplačila od I. d.o.o., je zahtevala plačilo istih zneskov od tožene stranke. Tožeča stranka je svojo tožbo oprla na 6. člen ZGD. Nobeden od vtoževanih osmih zneskov ni presegel 5.000.000,00 SIT.

Če tožeča stranka zoper toženo uveljavlja več zahtevkov, se vrednost zahtevkov lahko sešteje in dovoljenost revizije presoja glede na seštevek zneskov (prvi odstavek 41. člena ZPP; prim. 39. člen ZPP). Predpostavka za seštevanje vrednosti zneskov je, da imajo zahtevki isto dejansko in pravno podlago. Dolžnost stranke pa je, da navede dejstva in predlaga dokaze, iz katerih izhaja, da imajo zahtevki isto dejansko in pravno podlago (prim. 212. člen ZPP). Če jih ne zatrjuje, se tudi določba prvega odstavka 41-. člena ZPP ne more uporabiti. V podobni zadevi je revizijsko sodišče tako že odločilo (III Ips 108/2001).

Tožeča stranka je zatrjevala le, da uveljavlja terjatve iz dobav blaga. Ni pa navedla, ali sta I. d.o.o. in tožeča stranka sklenili le eno ali več pogodb, kar pa je odločilno za presojo, ali se lahko uporabi prvi odstavek 41. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni zatrjevala odločilnih dejstev, na temelju katerih bi bilo mogoče določiti, ali imajo zahtevki isto dejansko in pravno podlago niti v tožbi niti v nadaljnjem teku postopka, revizijsko sodišče za odločitev o dovoljenosti revizije ni uporabilo prvega odstavka 41. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je zato preizkusilo, ali ima tožeča stranka revizijo vsaj na temelju drugega odstavka 41. člena ZPP. Revizija pa tudi po drugem odstavku 41. člena ZPP (v povezavi z 490. členom ZPP) ni dovoljena za nobenega od posamičnih zahtevkov, ker nobeden od zahtevkov ne presega zneska 5.000.000,00 SIT. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrglo (377. člen ZPP).