Jedro

Če je višina stroškov znana že veliko prej, preden je upnik zahteval njihovo povračilo, upnik ne more uspeti z zahtevo s sklicevanjem na 30 dnevni rok po končanju postopka. Za presojo pravnomočnosti zahteve za povrnitev stroškov izvršitelja je potrebno upoštevati konkretne okoliščine v vsakem posameznem primeru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se upniku ne priznajo priglašeni stroški v višini 37.821,70 SIT.

Upnik je s pravočasno pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje in pri tem uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlagal je, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi upnikovemu zahtevku za povrnitev stroškov v zahtevanem znesku, dolžniku pa naloži v plačilo upniku nastale stroške s predmetno pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne odločbe dalje do plačila. Navajal je, da je z vlogo z dne 28.3.2006 pravočasno predlagal odmero upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroškov na podlagi dokončnih delnih obračunov izvršitelja z dne 23.9.2004 v višini 20.632,00 SIT in z dne 26.1.2005 v višini 17.189,70 SIT. V skladu z 38. čl. ZIZ se lahko povrnitev izvršilnih stroškov zahteva najkasneje v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala. V predmetni izvršilni zadevi pa izvršilni postopek še ni bil ustavljen oziroma končan, saj je izvršba z rubežem premičnin in izvršba z rubežem denarnih sredstev dolžnika še vedno v teku. Ker v času priglasitve stroškov izvršitelja izvršilni postopek še ni bil končan oziroma ustavljen in ker še ni bilo opravljeno zadnje izvršilno dejanje, je upnik stroške izvršitelja priglasil pravočasno, torej znotraj zakonsko določenih rokov. Upnik je prejel le dva delna obračuna plačila za delo in stroške izvršitelja, končnega obračuna stroškov ni nikdar prejel. Upnik v izogib dodatnim stroškom, ki bi nastali dolžniku s sprotnim priglašanjem stroškov izvršitelja, čakal na izvršiteljevo končno poročilo in končni obračun, da bi na tej podlagi z eno samo vlogo priglasil vse stroške izvršitelja. Ker končnega obračuna vse do 28.3.2006 ni prejel, je z namenom zavarovati lastne interese z vlogo z dne 28.3.2006 priglasil stroške izvršitelja po navedenih delnih obračunih. Upnik je namreč v številnih izvršilnih zadevah pred drugimi slovenskimi okrajnimi sodišči sproti priglašal stroške izvršitelja, pa je vsakič od sodišča prejel odgovor, da je zahteva za odmero izvršiteljevih stroškov preuranjena, saj izvršitelj še ni zaključil z izvršilnimi dejanji oziroma še ni izdal končnega obračuna. V nekaterih primerih pa je sodišče celo zavzelo stališče, da stroškov izvršitelja ni mogoče priglasiti, dokler izvršba na premičnine ni ustavljena. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nepravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo določila pravdnega postopka, s čimer je upniku odvzeta možnost nadaljnjega vodenja predmetnega postopka in s tem izterjava celotnega vtoževanega zneska.

Dolžnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene trditve po presoji pritožbenega sodišča konkretizirajo le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, to je določbe VII. odst. 38. čl. ZIZ.

Pritožbeno sodišče pa samo ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Pritožba tudi ne izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljenih dejstev o datumu izdanih obračunov izvršitelja, o dokončnosti teh obračunov in o času vložene upnikove zahteve za povrnitev teh stroškov ter, da je upnik seznanjen z višino teh stroškov že več kot leto dni.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno presojati pravočasnost priglašenih stroškov izvršitelja po obeh obračunih z upoštevanjem subjektivnega roka po VII. odst. 38. čl. ZIZ. Upnik bi moral tako zahtevati povrnitev izvršilnih stroškov takoj, ko so ti nastali in je postala znana njihova višina. 30-dnevni objektivni rok je določen kot skrajni rok. Namen določbe VII. odst. 38. čl. ZIZ je prav v tem, da se zaradi samega poteka in realizacije izvršbe čimprej razrešijo vsa vprašanja glede izvršilnih stroškov upnika. Če je višina stroškov znana že veliko prej, preden je upnik zahteval njihovo povračilo, kot je to v konkretnem primeru, upnik ne more uspeti z zahtevo s sklicevanjem na 30-dnevni rok po končanju postopka. Glede na ugotovljene okoliščine, ko je upnik vedel za nastanek in višino stroškov izvršitelja po obeh dokončnih obračunih izvršitelja že več kot leto dni pred vložitvijo zahteve, pri tem pa je za drugi delni obračun izvedel konec januarja 2005, pa vse do 12.9.2005 ni pokazal nobene aktivnosti v tem postopku, sta bili kumulativno izpolnjeni obe predpostavki za zahtevo za povrnitev stroškov izvršitelja in je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da upnik stroškov izvršitelja ni zahteval pravočasno, zato je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

Pritožbene navedbe o praksi drugih okrajnih sodišč pa so po presoji pritožbenega sodišča pravno nerelevantne, saj je za presojo pravočasnosti zahteve za povrnitev stroškov izvršitelja potrebno upoštevati konkretne okoliščine v vsakem posameznem primeru.

Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).