Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Kot izhaja iz sporočila njegove pooblaščenke in sporočila Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo beguncev, je namreč samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni vrnil niti v roku treh dni, nov naslov bivanja pa ni poznan.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka). Nadalje je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka), ter, da se predaja tožnika Republiki Hrvaški izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, to je od 7.11.2023 oz. najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložni učinek (3. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa kot tudi, da se ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe in se izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve sodišča odloži. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, ker tožena stranke v svojo presojo ni vključila posodobljenih podatkov o razmerah na Hrvaškem. S tem bi naj tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje. Nadalje navaja, da bi bil tožnik v primeru izročitve na Hrvaško obravnavan kot tujec in bi moral po Dublinski uredbi ponovno vložiti zahtevek za uvedbo postopka mednarodne zaščite, na katerega so vezani strožji dokazni standardi in je težje dokazno breme na tujcu. Tožnik izraža dvom, da v primeru izročitve Hrvaški ne bo mogel učinkovito podati prošnje za mednarodno zaščito in da mu preti nevarnost odstranitve iz Hrvaške v izvorno državo. Izraža tudi neizmerno bojazen pred hrvaško policijo, ker bi naj bil v preteklosti podvržen izjemnemu nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju hrvaških varnostnih organov s tem, da so ga ob prvem prečkanju bosansko hrvaške meje hudo pretepli, po tretjem prehodu pa po prisilnem odvzemu prstnih odtisov lačnega in v mokrih oblačili zadrževali v mrzlih kletnih prostorih. Odlog izvršitve izpodbijanega sklepa oz. izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da v skladu s prvim odstavkom 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, zato tožnik na podlagi drugega odstavka istega člena zahteva, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe odloži. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnik lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP . V kolikor bi se to zgodilo, bi tožniku nastala težko popravljiva škoda. Navaja, da je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna in glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP nima očitno neutemeljenega zahtevka (t.i. arguable claim), zato mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP. 3. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi naj v hrvaškem azilnem sistemu obstajale sistemske pomanjkljivosti, tožena stranka vztraja, da takšne sistemske pomanjkljivosti niso bile ugotovljene, niti ne izhajajo iz tožnikovih navedb. Prav tako iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi bil v primeru izročitve hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. 4. Sodišče je za dne 19. 2. 2024 razpisalo glavno obravnavo, ki pa je ni izvedlo, ker je pooblaščenka sodišče 16.2.2024 obvestila, da s tožnikom ni več v stiku. Prav tako ni več bil vpisan v evidenco nastanjenih v Azilnem domu Vič, Ljubljana. Sodišče je nato opravil poizvedbo pri Uradu Vlade RS za oskrbo in integracijo beguncev, ki je dne 22.2.2024 sporočil, da je tožnik dne 15.2.2024 ob 15.27 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil, zaradi česar je bil dne 16.2.2024 izbrisan iz evidence azilnega doma.

**K točki I izreka:**

5. Tožba ni dovoljena.

6. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. To velja tudi, če procesna predpostavka odpade npr. po opravljeni glavni obravnavi.1 Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Kot izhaja iz sporočila njegove pooblaščenke in sporočila Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo beguncev, je namreč samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni vrnil niti v roku treh dni, nov naslov bivanja pa ni poznan. Z navedenim sporočilom pa je bilo že po naravi stvari spoštovano stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, da mora sodišče pred izdajo sklepa, s katerim zavrže tožbo, tožniku dati možnost izjave o okoliščini, ki je ključna za táko odločitev. Glede na navedeno tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.2 Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. **K točki II izreka:**

8. 31. Sodišče je zahtevo za izdaje začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. Sodišče je zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnika. Tožnik tako nima niti pravnega interesa za izdajo začasne odredbe saj je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil in tako izkazal, da dejansko ne želi ostati v Republiki Sloveniji do zaključka sodnega postopka presoje utemeljenosti njegove prošnje za mednarodno zaščito.

9. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik nima več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe.

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012. 2 S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ter Vrhovnega sodišča I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.