Jedro

Preživninska obveznost otrok do matere (toženke) je zgolj subsidiarne narave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju II P 646/2007 z dne 12.5.2008 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3918/2008 z dne 26.3.2009) določena preživnina v znesku 200,00 EUR, ki jo je tožnik dolžan plačevati za preživljanje toženke, zniža tako, da ji je dolžan od 22.7.2011 dalje plačevati preživnino v višini 70,00 EUR (točka I izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (točka II izreka), ter hkrati odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje pravdne stroške (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku. Kljub temu, da naj bi toženka v pripravljalni vlogi z dne 11.5.2012 navedla, da hiša (v kateri živi z odraslima in zaposlenima otrokoma) ni nadstandardna, naj bi sodišče prve stopnje svoj zaključek, da bi lahko tožnik kot solastnik tudi po razvezi zakonske zveze živel s toženko v njunem stanovanju, utemeljilo s toženkino navedbo, da ima (po tožnikovi odselitvi) visoke stroške z vzdrževanjem nadstandardne hiše. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenih navedb, da se je preselil zato, da bi se izognil novim postopkom, saj mu je toženka grozila z novimi ovadbami. Vse to bi lahko (kljub dejstvu da se je prostovoljno izselil iz stanovanjske hiše) pripeljalo do drugačne ocene o utemeljenosti izselitve. Napačen naj bi bil tudi zaključek, da je njegov solastni delež v celoti neizkoriščen (in da to ne more iti v breme toženki), saj naj bi bilo iz pogodbe o razdružitvi skupnega premoženja in prodajne pogodbe razvidno, da njunemu sinu pripadajo kletni prostori in solastni delež na kotlovnici, stopnišču in vhodu. Prav tako naj bi bilo nesporno, da so nezasedeni le poslovni prostori, ki so v lasti sina (preostali del hiše, ki je v solasti pravdnih strank, uporabljajo toženka in otroka). Zaključek sodišča prve stopnje, da se toženkine potrebe niso zmanjšale, nima podlage v trditvah strank in predloženih dokazih. Toženka naj bi v odgovoru na tožbo pavšalno navajala, da ima redne izdatke, številne stroške v zvezi z zdravljenjem ter vožnjami na preglede in zdravljenje ter da za večja dela najema hišno pomočnico. Tudi kasneje za svoje trditve povezane s stroški ni podala niti pavšalne ocene. Ob dokazih, ki jih je predložila, ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do svojega zaključka, še zlasti v povezavi z njeno navedbo, da se preživlja tudi s pomočjo otrok (sodišče prve stopnje naj bi samo ocenilo, da sta dolžna tudi otroka prispevati k stroškom tekočega vzdrževanja). Ker je iz odločbe ZPIZ z dne 7.9.2010 razvidno, da je bila toženki invalidnina (40,43 EUR mesečno) priznana za obdobje od 19.3.2010 dalje, torej po določitvi preživnine ob razvezi zakonske zveze, se pritožnik ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ta ne predstavlja spremenjenih razmer (upoštevati bi bilo potrebno tudi prispevek otrok). Čeprav soglaša z zaključkom, da povečanje invalidske pokojnine zaradi revalorizacije ne predstavlja spremenjenih razmer na strani toženke, pa meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ponovni odmeri preživnine upoštevati, da ta sedaj znaša 447,67 EUR, medtem ko je ob določitvi znašala 408,95 EUR. Ker stanovanje uporabljajo toženka ter otroci in je razpolaganje z njim vezano na soglasje pravdnih strank (oziroma nove sodne postopke), je brez ustrezne podlage zaključek, da bi si tožnik s premoženjem lahko zagotovil dodatna denarna sredstva. Ker noben otrok ni lastnik stanovanja, ki ga souporabljata s toženko, je moč njene navedbe razumeti, da je ona tista, ki si s prispevki otrok (ki prispevata k njenemu preživljanju) zagotavlja dodatna denarna sredstva iz skupnega premoženja. Tožnik je v vlogah navedel in podal dokaze o tem, kaj je naredil, da bi se nepremičnina prodala, a zadeve ne more rešiti brez soglasja toženke oziroma novega sodnega postopka. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da bo tožnik denarno nadomestilo med brezposelnostjo prejemal le še do oktobra. Ker ni upoštevalo njegovih izkazanih stroškov in ocenilo dokazov, ki bi mu šli v korist, medtem ko je pri toženki (brez trditev in dokazov) pri prihodkih in odhodkih upoštevalo vse, kar ji je šlo v korist, je sodišče prve stopnje odločalo pristransko. Enako naj bi veljalo glede odločitve o stroških.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo (in to prepričljivo obrazložilo), da so podane »zgolj« okoliščine za znižanje (po 82. č členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Ur. list. SRS 15/1976, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZZDR) ne pa tudi za prenehanje toženkine pravice do preživnine (po 83. členu ZZZDR).

6. Tožnik ob pritožbenem navajanju, da zaključek sodišča prve stopnje o tem, da se toženkine potrebe niso zmanjšale, nima podlage v trditvah strank in predloženih dokazih,(1) spregleda, da je bil on tisti, ki je bil dolžan dokazati spremenjene okoliščine, zaradi katerih toženka do preživnine ne bi bila več upravičena. Sam je glede spremenjenih okoliščin na toženkini strani zatrjeval »le«, da je slednja pridobila »novo« premoženje in da ima višje dohodke, kot jih je imela ob določitvi preživnine, v čemer pa (kot je to pojasnilo že sodišča prve stopnje) ni uspel. Toženka ni bila dolžna v zvezi s tem ničesar zatrjevati oziroma dokazovati, sodišče pa razen resničnosti tožnikovih trditev nič drugega presojati. In samo to je (pravilno) tudi presojalo, svoje ugotovitve pa prepričljivo obrazložilo. Okoliščina, ali otroka pravdnih strank toženki pomagata pri preživljanju, nima nobenega vpliva na obstoj in višino tožnikove preživninske obveznosti.(2) Ker živita v hiši, sta dolžna prispevati k stroškom povezanih z vzdrževanjem nepremičnine (samo to je tožnik v postopku na prvi stopnji tudi zatrjeval – glej vlogo z dne 10.4.2012), medtem ko je njuna preživninska obveznost do matere (toženke) zgolj subsidiarne narave (prvi odstavek 124. člena ZZZDR v zvezi z 81. členom istega zakona).(3) Na drugi strani pa predstavlja navajanje, da naj bi bila toženka tista, ki si s prispevki otrok (otroka naj bi prispevala k njenemu preživljanju, nista pa lastnika stanovanja)(4) zagotavlja dodatna denarna sredstva iz skupnega premoženja,(5) nedopustno (in posledično neupoštevno) pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).(6)

7. Tožnikova pritožbena navedba, da z zaključkom (sodišča prve stopnje), češ da povečanje invalidske pokojnine zaradi revalorizacije ne predstavlja spremenjenih razmer na strani toženke, soglaša, da pa kljub temu meni, da bi moralo pri ponovni odmeri preživnine upoštevati, da ta sedaj znaša 447,67 EUR (medtem ko je ob določitvi znašala 408,95 EUR), je sama po sebi protislovna. Tudi sicer pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, ki jih glede toženkinih dohodkov (katerih povišanje ne predstavlja spremenjene okoliščine), podalo sodišče prve stopnje.(7)

8. Glede stroškov, ki jih ima zaradi izselitve v drugo najemniško stanovanje, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikov solastni delež na nepremičnini(8) po njegovi lastni volji neizkoriščen in da vse to ne more iti v breme preživninske upravičenke, povsem na mestu. Ob tem, da tudi v pritožbi omenja, da se je iz hiše izselil prostovoljno, so njegove trditve, češ da je to storil, da bi se izognil novim postopkom, navajanje, katere prostore uporabljajo toženka in otroka,(9) ter sklicevanje na to, kaj naj bi vse storil, da bi prišlo do prodaje nepremičnine, povsem brezpredmetni. Kot solastnik, ima nepremičnino pravico uporabljati. Če je hišo (nepremičnino) hotel uporabljati, pa mu ostali tega niso pustili (česar niti ne navaja), je imel to pravico - če ne drugače - uveljaviti sodno.(10) Še bolj neprepričljivo je sklicevanje na to, da za prodajo nepremičnine ni mogel dobiti toženkinega soglasja. Prav za take primere (kot je to omenilo tudi že sodišče prve stopnje) je predviden poseben postopek za delitev solastnega premoženja.(11) A - kot je razvidno - ni storil nič od tega.

9. Pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje, ker ni upoštevalo njegovih izkazanih stroškov in ocenilo dokazov,(12) ki bi mu šli v korist, pri toženki pa (brez trditev in dokazov glede prihodkov in dohodkov) upoštevalo vse, kar ji je šlo v korist, odločalo pristransko, so pavšalni in posledično neutemeljeni. Trditvi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da bo denarno nadomestilo med brezposelnostjo prejemal le še do oktobra, pa ni bilo moč slediti iz dveh razlogov. Prvi je ta, da te trditve nikoli ni podal.(13) Enako pomembno pa je, da je šlo za bodoče dejstvo, ki ga v predmetni pravdi niti ne bi bilo moč upoštevati.(14)

10. Povsem brezpredmetni pa so tudi očitki v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških. Iz spisa je namreč razvidno, da tožnik stroškov postopka na prvi stopnji nikoli ni opredelil (niti v vlogah niti na narokih).

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi njegove pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Češ da naj bi toženka v odgovoru na tožbo zgolj pavšalno navajala, da ima redne izdatke, številne stroške v zvezi z zdravljenjem ter vožnjami na preglede in zdravljenje ter da za večja dela najema hišno pomočnico.

(2) V smislu, da bi bilo potrebno upoštevati njun prispevek, kot to pričakuje tožnik.

(3) Če se eden od staršev ni zmožen preživljati sam, ga je dolžan v prvi vrsti njegov (bivši) zakonec (Glej prof. dr. Barbara Novak, Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, Ljubljana 2008, str. 129).

(4) Glede na same tožbene trditve (in pogodbo o razdružitvi skupnega premoženja in prodajno pogodbo z dne 24.9.2010) to, da nima ustreznih upravičenj, ne more veljati za sina pravdnih strank B. B. (5) Tudi glede na same tožbene navedbe naj bi bila vzpostavljena solastnina (skupnega premoženja torej ni več).

(6) Glej tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 38/2005 z dne 7.4.2005. (7) Kar velja tudi glede invalidnine, ki jo je začela prejemati zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja.

(8) Da naj bi šlo za nadstandardno hišo, je izrecno v vlogi z dne 10.4.2012 navedel sam tožnik.

(9) Navajanje, kaj naj bi po pogodbi o razdružitvi skupnega premoženja in prodajni pogodbi z dne 24.9.2010 uporabljal sin pravdnih strank, je tudi sicer nedopustna pritožbena novota.

(10) 66. člen SPZ

(11)Glej določbe ZNP o postopku za delitev stvari v solastnini (in člene 69 – 71 SPZ)

(12) Ni namreč jasno katerih dokazov.

(13) To je omenil zgolj ob zaslišanju na naroku dne 6.6.2012, kar pa manjkajočih trditev ne more nadomestiti.

(14) Sodišče izda sodbo glede na dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave (v konkretni zadevi 6.6.2012), zaradi česar se je moč sklicevati le na okoliščine, ki obstajajo v času sojenja na prvi stopnji.