Jedro

Za odločitev o vtoževani razliki v plači in o višini odpravnine (osnova za odmero odpravnine je namreč predpisana kot povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) je bilo ključno le vprašanje, do katere plače je bil tožnik upravičen v vtoževanem obdobju (od maja 2010 do 19. 4. 2015). In sicer, ali je bil upravičen do plače v višini, kot je bila določena v navedeni, edini pisno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi med strankama z dne 1. 10. 2008, za kar se je zavzemal tožnik, ali pa je bil tožnik upravičen do nižje plače v višini po ustni pogodbi o zaposlitvi, ki naj bi bila sklenjena v začetku leta 2009, za kar se vseskozi zavzema toženec. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo vtoževano razliko v plači po pisno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, prav tako pa je pravilno odmerilo vtoževano odpravnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova razlik v plačah za obdobje od maja 2010 do aprila 2015 obračunati skupno 25.774,92 EUR bruto, od vsakomesečnih bruto zneskov, navedenih v izreku sodbe, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, medtem ko je višji obrestni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti, in sicer od zneska 664,86 EUR od 2. 7. 2013 do 19. 6. 2015, od zneska 669,51 EUR pa od 2. 7. 2014 do 29. 6. 2015, obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v višini 197,68 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku plačati odpravnino 1.524,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2015 dalje do plačila ter tožniku povrniti še stroške postopka 1.830,44 EUR, v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče 4. 7. 2016 opravilo poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo, pri čemer je bil izdan sklep 1. 7. 2016 o zavrnitvi prošnje za preložitev tega naroka. Prošnjo je vložil, ker je imel težave s srcem, česar ni mogel izkazati z zdravniškim potrdilom, saj je sodišče zahtevalo presojo upravičenosti zdravniških potrdil, zaradi česar je bil imenovanemu zdravniku posredovan zdravstveni karton. Osebna zdravnica ni mogla izdati zdravniškega potrdila o odsotnosti z naroka, ker ni razpolagala s podatki iz zdravstvenega kartona. Posledično je sodišče štelo toženčev izostanek za neupravičen in v njegovi odsotnosti opravilo narok, na katerem bi imel možnost navajati nova dejstva in dokaze. Težave so bile nenadne in nepričakovane, trajale so dalj časa. Zaradi težav s srcem se ni mogel udeležiti naroka in tudi ne sodelovati z odvetnikom pri pripravi na obravnavo. Tako toženec ni mogel biti deležen učinkovite pomoči odvetnika iz upravičenega in nepredvidljivega razloga. Gre za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prikrajšan je bil za sodelovanje na naroku 4. 7. 2016. Prav tega dne je imenovani zdravnik izdal mnenje, da je bilo predhodno zdravniško potrdilo izdano upravičeno. Uveljavlja kršitev 14., 17., 18., 22., 23. ter 33. člena Ustave RS, 6. člena EKČP in 1. člena Protokola k EKČP. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je toženec s tožnikom sklenil le pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008. Toženec vztraja, da je bil znesek osnovne plače v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008 popravljen s strani tožnika. Vztraja tudi, da je bila v začetku januarja 2009 s tožnikom sklenjena ustna oziroma neoblična pogodba, v kateri je bila določena drugačna plača, ne višja od minimalne plače. Pogodba o zaposlitvi za določen čas ni prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz izpovedi priče A.A., ki je pripravil pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, izhaja, da je bila pogodba popravljena, da je sam vpisal bruto plačo v višini takrat veljavne minimalne plače in da takšne popravljene pogodbe ni priglasil izpostavi ZZZS, ter da ne predstavlja izvirnika. Sodba vsebuje nejasne navedbe o plačilu po pisni pogodbi in ustnem dogovoru. Obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika z naroka z dne 29. 8. 2016 in tem zapisnikom, iz katerega je razvidno, da se izpoved nanaša na pogodbo z dne 1. 10. 2008. Zato uveljavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker obrazložitev sodbe nima jasno navedenih razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi s tem je sodišče zapisalo, da je znesek bruto plače 1.068,00 EUR, iz pogodbe z dne 1. 10. 2008 pa je jasno razviden popravljeni znesek plače, vendar to odločilno dejstvo ne izhaja iz obrazložitve sodbe. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni ugotavljalo dejstev glede zatrjevane sklenitve pogodbe o zaposlitvi v začetku leta 2009. Pri odmeri stroškov postopka je sodišče upoštevalo napačno vrednost spornega predmeta 33.250,07 EUR, četudi tožba v takšni višini ni bila potrebna. Sodišče je napačno uporabilo 163. člen ZPP in določila Odvetniške tarife. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe glede na uveljavljane pritožbene razloge, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja postopkovno kršitev, ker sodišče prve stopnje na prošnjo toženca ni preložilo naroka dne 4. 7. 2016. Pred tem je petkrat preklicalo narok (prvič za dne 15. 2. 2016) na prošnjo toženca, ki je vsakič prošnji za preložitev naroka priložil zdravniška opravičila, v primeru zadnje prošnje pa toženec tega potrdila ni predložil, sklicujoč se že v postopku na prvi stopnji na okoliščino, da mu lečeči zdravnik tega potrdila ne more izdati, ker se njegov zdravstveni karton zaradi presoje upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila z dne 14. 6. 2016 nahaja pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). V prvem odstavku 115. člena ZPP je določeno osnovno pravilo glede preložitve naroka, in sicer da lahko sodišče narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, kako ravnati, če stranka (ali drugi udeleženec postopka) ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov. Takrat lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Pri tem drugi odstavek 115. člena ZPP še določa, da mora oseba predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Sodišče lahko zahteva presojo upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku ZZZS v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo, če ista oseba dvakrat ali večkrat izostane z naroka zaradi zdravstvenih razlogov.

6. To, da se je sodišče prve stopnje poslužilo navedene možnosti in zahtevalo presojo izdaje zdravniškega potrdila z dne 14. 6. 2016, predloženega pred predvidenim in nato preklicanim poravnalnim in prvim narokom za 20. 6. 2017, ki je bil preložen na 4. 7. 2016, ne pomeni, da je sodišče z izvedbo naroka dne 4. 7. 2016 storilo postopkovno kršitev. Toženca je namreč na tem naroku zastopal odvetnik, na naslednji narok z dne 29. 8. 2016 pa je poleg pooblaščenca pristopil tudi toženec osebno. Pritožba se sicer sklicuje na kršitev določil ZPP, ustave, EKČP in Protokola k tej konvenciji, vendar pa pri tem ne konkretizira, v čem točno naj bi mu bila onemogočena udeležba v postopku, katero procesno opravilo je tisto, ki mu je bilo onemogočeno, ker sam ni bil osebno prisoten na prvem naroku, ampak le zastopan po odvetniku. Ne gre npr. za situacijo, da bi toženec na drugem naroku za glavno obravnavo, torej po opravljenem posvetu z odvetnikom, podal kakšne navedbe oziroma dokazne predloge, ki bi jih sodišče zavrnilo kot prepozne. Tudi toženec ne navaja, da bi npr. njegov izostanek s prvega naroka vplival na vsebino njegove izpovedi, s tem da je sodišče vsa zaslišanja opravilo na tem istem naroku, na katerem je bil toženec, poleg pooblaščenca, osebno navzoč.

7. Sodišče prve stopnje torej z uporabo 115. člena ZPP ali kakšne druge določbe tega zakona, ki bi bila v zvezi z nepreložitvijo oziroma izvedbo spornega naroka, ni storilo kršitve, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Predvsem pa ni storilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na kršitev pravice do izjave oziroma obravnavanja pred sodiščem, saj je bil toženec, četudi sam na poravnalnem in prvem naroku ni bil osebno navzoč, zastopan po odvetniku. Zato je neutemeljeno tudi sklicevanje na kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP kot tudi na določilo o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave RS. Kot rečeno, toženec niti ne navaja, v čem naj bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva, zato ni podlage za ugotovitev kršitve 23. člena Ustave RS, ki opredeljuje pravico do sodnega varstva. Prav tako ni nobene podlage za ugotovitev zatrjevane kršitve 33. člena Ustave RS, ki se nanaša na pravico do zasebne lastnine. Neutemeljeno pa je tudi toženčevo sklicevanje na kršitev 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom) ter s tem v zvezi tudi na 1. člen Protokola št. 12 k tej konvenciji, ki določa prepoved diskriminacije. Očitana kršitev zaradi toženčeve bolezni v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila podana. Uveljavljani kršitvi 17. in 18. člena Ustave RS se nanašata na nedotakljivost življenja in prepoved mučenja, kar se prav tako neutemeljeno očita sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi procesnih določil, kljub toženčevi bolezni, poskrbelo za izvedbo postopka v skladu z 11. členom ZPP, ki sodišču nalaga, da si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja, obenem pa onemogočiti zlorabo pravic strank v postopku.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da obrazložitev sodbe nima jasno navedenih razlogov o odločilnih dejstvih. To, da sodišče prve stopnje ni sledilo navedbi toženca o tem, da naj bi znesek plače v pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008 zapisal tožnik sam (s tem da je original pogodbe predložila tožena stranka, tožnik pa je predložil enako fotokopijo), ne pomeni, da sodba nima razlogov ali da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Odločilno dejstvo za presojo utemeljenosti zahtevka iz naslova vtoževane razlike v plači je ravno v tem, da je sodišče prve stopnje upoštevalo znesek plače, zapisan v navedeni pisni pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, ni pa upoštevalo nižjega zneska plače, ki naj bi po navedbah tožene stranke izhajal iz ustne pogodbe, obstoj katere je tožnik zanikal. V zvezi s pravilnim upoštevanjem vsebine pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008 ter okoliščin, ki se nanašajo nanjo, pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008 za določen čas od 1. 10. 2008 do 31. 12. 2008, tožnik pa je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki vse do 19. 4. 2015, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga z dne 18. 2. 2015. Ker že iz vsebine odpovedi jasno izhaja, da je tožnik upravičen do odpravnine po 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), temelju vtoževane odpravnine pa tožena stranka tudi sicer ni ugovarjala, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno raziskovati, ali se je delovno razmerje s 1. 1. 2009 transformiralo iz določenega v nedoločen čas. Zato tudi pritožbene navedbe, ki nasprotujejo razlogovanju in ugotovitvi sodišča prve stopnje o tem, da se je delovno razmerje transformiralo v nedoločen čas, niso relevantne za presojo utemeljenosti pritožbe.

10. Za odločitev o vtoževani razliki v plači in o višini odpravnine (osnova za odmero odpravnine je namreč predpisana kot povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) je bilo ključno le vprašanje, do katere plače je bil tožnik upravičen v vtoževanem obdobju (od maja 2010 do 19. 4. 2015). In sicer, ali je bil upravičen do plače v višini, kot je bila določena v navedeni, edini pisno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi med strankama z dne 1. 10. 2008, za kar se je zavzemal tožnik, ali pa je bil tožnik upravičen do nižje plače v višini po ustni pogodbi o zaposlitvi, ki naj bi bila sklenjena v začetku leta 2009, za kar se vseskozi zavzema toženec. Toženec ob tem še vztraja, da znesek 1.086,00 EUR, naveden v pogodbi z dne 1. 10. 2008, ne sme biti upošteven tudi iz razloga, ker naj bi ga vpisal tožnik sam, brez vednosti tožene stranke.

11. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobene podlage za to, da bi se sledilo navedbam tožene stranke. Original pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008 je predložila tožena stranka, tožnik je predložil enako fotokopijo. Že glede na dejstvo, da je tožnik šibkejša stranka delovnega razmerja, ki je zanikala sklenitev ustnega dogovora o nižji plači kot pa je bila določena v pisni pogodbi o zaposlitvi, ne more biti uspešno zavzemanje toženca, pri katerem neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede upoštevanja pisne pogodbe je povsem pravilna. Pritožba je ne more omajati niti s sklicevanjem na izpoved priče A.A. (ki naj bi nesel en izvod pogodbe o zaposlitvi na ZZZS) o tem, da takšne pogodbe z ročno zapisanim zneskom plače ni nesel na ZZZS in da na ZZZS takšne pogodbe tudi ne bi sprejeli. Toženec npr. ni predložil tistega izvoda pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi bil predložen ZZZS. Prav tako pa tudi ni predlagal postavitve izvedenca grafologa v smeri dokazovanja, da je tožnik sam vpisal znesek plače v pogodbi o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri dokazovanju svojih trditev ni bil uspešen. V pritožbi torej toženec neutemeljeno uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin sklenitve ustne pogodbe. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo vtoževano razliko v plači po pisno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, prav tako pa je pravilno odmerilo vtoževano odpravnino.

12. Med strankama ni bilo sporno, da toženec tožniku ob vložitvi tožbe ni plačal regresa za letni dopust za leto 2013, 2014 in 2015. Med postopkom je toženec tožniku plačal glavnico regresa za letni dopust za leti 2013 in 2014, kar je imelo za posledico delni umik tožbe. Tako so predmet sodbe iz naslova regresov za letni dopust le še dolgovane obresti glede dveh plačanih regresov ter celotni vtoževani regres za letni dopust za leto 2015. Pritožba niti ne vsebuje navedb zoper odločitev o tem. Pritožbeno sodišče tako zgolj še ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ob pravilni uporabi 131. člena ZDR-1, tudi v tem delu pravilna.

13. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov postopka ustrezno izhajalo iz začetne vrednosti spornega predmeta. Ob pravilni uporabi 163. člena ZPP ter ob pravilni oceni deleža uspeha strank v postopku (154. člen ZPP) je v skladu z določili Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) tožniku priznalo potrebne stroške postopka (155. člen ZPP) in jih v pravilni višini naložilo tožencu v plačilo.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženec krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).