Jedro

Sporno izplačilo (odškodnina za duševne bolečine zaradi nezakonito izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, dogovorjena z delodajalcem na podlagi določbe 73. člena ZTPDR) ni odškodnina za pravno priznano škodo. Ker pa ne šteje kot odškodnina za pravno priznano škodo, predstavlja (obdavčljiv) prejemek iz delovnega razmerja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zdajšnjega tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostava B z dne 20. 7. 1998, s katero je le-ta tožniku odmerila dohodnino za leto 1997 v višini 1,088.954 SIT ter mu naložila, da mora razliko med obračunano akontacijo ter odmerjeno dohodnino v višini 495.801 SIT (do)plačati v 30 dneh. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da sporni prejemek v višini 2,398.170 SIT, za katerega tožnik zatrjuje, da ga je davčni organ neutemeljeno upošteval kot drug prejemek iz delovnega razmerja, saj naj bi predstavljal odškodnino, po njenem mnenju šteje med prejemke iz delovnega razmerja, ki so navedeni v prvi alineii 15. člena Zakona o dohodnini (ZDoh) ter je bil zato v skladu z 18. členom ZDoh pravilno obdavčen. Navedeni znesek je kot drug prejemek iz delovnega razmerja v napoved za odmero dohodnine vpisal, sicer naknadno 12. 6. 1998, tožnik sam, pa tudi v kontrolnih podatkih izplačevalca je sporni znesek izkazan kot drug prejemek iz delovnega razmerja in izkazana tudi plačana akontacija dohodnine v višini 468.722 SIT. Tožena stranka dalje navaja, da sta tožnik in njegov delodajalec v sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 25. 2. 1997 sporni znesek sicer opredelila kot odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi nezakonito izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, vendar sta se pri tem sklicevala na pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča opr. št. II Pd 3374/94 z dne 6. 9. 1994, po kateri pa je bil delodajalec tožniku dolžan plačati neizplačane plače, ni pa mu bila prisojena odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno spornega prejemka ni šteti kot odškodnino za nematerialno škodo, pač pa kot sporazumno dogovorjeni znesek iz naslova neizplačanih plač in zamudnih obresti, torej kot prejemek iz delovnega razmerja, od katerega je izplačevalec med letom obračunal akontacijo dohodnine in je bil zato pravilno vštet v osnovo za odmero dohodnine.

Tožnik odločbo tožene stranke izpodbija, ker meni, da je pred odločitvijo nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje v zadevi ter nepravilno uporabila materialno pravo. V sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij, ki sta ga sklenila v skladu s 73. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR), sta tožnik in delodajalec sporno izplačilo izrecno opredelila kot odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi nezakonito izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, kajti delodajalec je bil dolžan tožniku, ker mu je pri njem nezakonito prenehalo delovno razmerje, povrniti škodo, ki jo je utrpel pri delu oziroma v zvezi z delom. Celotno plačo skupaj z zamudnimi obrestmi, ki je tožniku pripadla po pravnomočni sodbi opr. št. II Pd 3374/94, pa je tožnik dobil izplačano posebej in še pred sklenitvijo sporazuma ter izplačilom spornega zneska. Tožnik je prav tako posebej dobil izplačane vse ostale obveznosti, ki so mu pripadle. Sporni znesek odškodnine tako za zavezanca ne predstavlja obdavčljivega prejemka. Tožnik sodišču zato predlaga, naj opravi glavno obravnavo, na njej zasliši tožnika, nato pa izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. V naknadni pripravljalni vlogi pa tožnik še navaja, da je iz izpiskov prometa na njegovem tekočem računu za sporno obdobje razvidno, da je 2. 9. 1996 prejel po pravnomočni sodbi nakazilo plače za obdobje od leta 1993 do leta 1996 v višini 1,920.365 SIT, regresa za isto obdobje v višini 229.980 SIT ter zamudnih obresti v zneskih 970.935 SIT in 15.350 SIT, od navedenega dne dalje pa je plačo prejemal redno sproti vse do prenehanja delovnega razmerja 9. 10. 1997. Iz izpiska prometa je razvidno tudi, da je tožnik 11. 11. 1997 prejel odpravnino v znesku 769.709,20 SIT ter da je sporno nakazilo odškodnine prejel (že pred tem) dne 11. 3. 1997 v višini 1,929.448 SIT. Ta znesek je delodajalec sicer označil kot osebni dohodek in od njega odvedel dohodnino, kar pa je napačno, saj gre za odškodnino, izplačano po spornem sporazumu. Veljavni predpisi ne prepovedujejo delavcu in delodajalcu, da se izvensodno poravnata glede odškodnine za pretrpljeno škodo, materialno ali nematerialno, taka poravnava ima pravno podlago v drugem odstavku 73. člena ZTPDR in tretjem odstavku 103. člena Zakona o delovnih razmerjih, in je torej dopustna, zato pravne narave izplačila davčni organ ne more spremeniti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi ter predlaga sodišču zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 23. 1. 2002. Tožba ni utemeljena.

Po zakonu so obdavčeni vsi osebni prejemki (15. člen ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 1/95 odl. USD, 2/95 odl. US, 7/95, 14/96 odl. US, 18/96 ZDavP, 44/96, 68/96 odl. US, 82/97 odl. US), razen tistih, ki jih zakon taksativno našteva kot neobdavčljive (19. člen ZDoh). V osnovo za davek od osebnih prejemkov se vštevajo tudi prejemki iz delovnega razmerja: plača, nadomestilo plače in drugi prejemki iz delovnega razmerja (1. alinea 1. odstavka 16. člena ZDoh). Tudi sporno izplačilo je tožniku v zvezi z delovnim razmerjem izplačal delodajalec, vendar tožnik zatrjuje, da ne predstavlja (obdavčljivega) prejemka iz delovnega razmerja, pač pa odškodnino za duševne bolečine zaradi nezakonito izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, dogovorjeno z delodajalcem na podlagi določbe 73. člena ZTPDR (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90). Po navedeni zakonski določbi mora delodajalec delavcu, ki pri delu ali v zvezi z delom utrpi škodo, škodo povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Med primeri (pravno priznane) škode, za katere se lahko zahteva odškodnino v denarju za nepremoženjsko škodo, pa zakon našteva: telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega ali zaradi posebno težke invalidnosti ali zaradi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, dostojanstvo osebnosti ali morale ter strah (200., 201. in 202. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89 odl. US, 57/89, ki je bil v času odločanja prvostopnega organa in tožene stranke še v uporabi). Podlage za pravno priznano nepremoženjsko škodo sicer za posamezna področja določajo še nekateri predpisi, vendar za delovnopravno področje ne. Odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz 4. odstavka 23. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93), ker v taki funkciji ni opredeljena, namreč ne more šteti kot odškodnina za pravno priznano nepremoženjsko škodo, pri čemer pa se tožnik na to niti ne sklicuje. Kot izhaja iz sporazuma, na katerem temelji sporno izplačilo, denarna odškodnina za pravno priznano nepremoženjsko škodo tako ni bila dogovorjena, pač pa za duševne bolečine zaradi nezakonito izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. To pa pomeni, da sporno izplačilo ni odškodnina za pravno priznano škodo, ker pa ne šteje kot odškodnina za pravno priznano škodo, predstavlja (obdavčljiv) prejemek iz delovnega razmerja. Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je šteti kot odškodnino le odmeno za pravno priznano škodo, sicer pa odmena ne predstavlja odškodnine, pač pa prejemek, od katerega je dajatve treba plačati (sodba Ur 14/94 z dne 17. 1. 1995). Na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati okoliščina, da je izplačilo po zakonu dopustno, ker je za davčno opredelitev spornega izplačila pravno nepomembna. Po povedanem je bilo torej sporno izplačilo kot obdavčljiv prejemek iz delovnega razmerja tožniku pravilno upoštevano v osnovo za odmero dohodnine ter je tako tožena stranka tožnikovo pritožbo utemeljeno zavrnila.

Ker je sodišče spoznalo, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožena stranka, je samo navedlo pravilne razloge, tožbo pa je na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) moralo kot neutemeljeno zavrniti. Predlagane glavne obravnave sodišče ni opravilo, ker je lahko odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku.