Jedro

Prav tako je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ni bil sklenjen med pravdnima strankama poseben dogovor o roku plačila 30 dni, na katerega se sklicuje tožena stranka in da takega dogovora tudi ni mogoče povzeti na podlagi dopisa, ki ga je tožena stranka poslala tožeči dne 5.2.2002. Zato je bila tožena stranka dolžna plačevati dobave, opravljene sicer direktno na naslov C.T., v rokih, ki so bili navedeni v fakturi. Ti roki so namreč v skladu tudi z 177. uzanco Splošnih uzanc za blagovni promet, po kateri mora kupec plačati kupnino v osmih dneh po prejemu fakture, če pa je blago dobil po prejemu fakture pa v osmih dneh po prevzemu blaga.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 22.4.2003 v točki I izreka za znesek 713.959,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2003 dalje do plačila ter za izvršilne stroške v višini 33.460,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.2003 dalje do plačila, glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v znesku 296.182,60 SIT v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje osredotočilo zgolj na fakture in njihovo zapadlost ter na izvršena plačila s strani tožene stranke, čeprav je tožena stranka zatrjevala, da je obstajal tripartitni dogovor med pravdnima strankama in C.T. kot naročnikom in prejemnikom blaga. Dejansko je sama dobava blaga C.T. potekala tako, da je tožeča stranka mazut dobavljala direktno cementarni, od tožeče stranke je tožena stranka samo sprejela fakturo, ki jo je nato prefakturirala C.T., nato pa je bila sklenjena medsebojna kompenzacija. Šlo je za posel v skupni vrednosti preko 97.000.000,00 SIT in vse obveznosti do tožeče stranke je tožena stranka poravnala v povprečju cca. 26 dni po prejemu fakture, kar je bilo v okviru dogovorjenega roka plačila do 30 dni. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dopisa tožene stranke tožeči z dne 17.7.2001, ki govori o tem, da bo plačevala fakture v dogovorjenem roku do 30 dni. Sicer pa tožeča stranka od aprila 2001 do konca leta 2001 tudi ni nikoli opozorila tožene stranke, da je v zamudi s plačilom faktur in iz takega ravnanja je mogoče sklepati, da je bil dogovor o rokih plačila do 30 dni v veljavi.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo tako v dejanskem kot pravnem pogledu, da je v zvezi z blagom, na katerega se nanašajo iztoževani računi, bila tožeča stranka v razmerju le s toženo stranko, čeprav je sicer dobavljala mazut neposredni uporabniku to je C.T.. Tožena stranka ni uspela izkazati v postopku, kar sedaj ponavlja tudi v pritožbi, da naj bi šlo za poseben tristranski dogovor, v katerem so sodelovale tožeča in tožena stranka ter C.T.. Prav tako je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ni bil sklenjen med pravdnima strankama poseben dogovor o roku plačila 30 dni, na katerega se sklicuje tožena stranka in da takega dogovora tudi ni mogoče povzeti na podlagi dopisa, ki ga je tožena stranka poslala tožeči dne 5.2.2002. Zato je bila tožena stranka dolžna plačevati dobave, opravljene sicer direktno na naslov C.T., v rokih, ki so bili navedeni v fakturi. Ti roki so namreč v skladu tudi z 177. uzanco Splošnih uzanc za blagovni promet, po kateri mora kupec plačati kupnino v osmih dneh po prejemu fakture, če pa je blago dobil po prejemu fakture pa v osmih dneh po prevzemu blaga. Glede na to, da je tožena stranka plačevala dobave z zamudo, pa je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti in to ne glede na to, ali je toženo stranko k plačilu zamudnih obresti kaj opominjala ali ne, saj gredo zakonite zamudne obresti že po zakonu v skladu z 277. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.