Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je zavrnitev zahtevka iz naslova nadur in vračila odtegnjenih zneskov od plače oprlo na Sporazum o medsebojnih obveznostih, ki sta ga tožnik in tožena stranka podpisala po tem, ko je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V tem sporazumu sta se stranki strinjali, da je delodajalec izpolnil vse obveznosti do delavca (III. točka sporazuma) in da soglašata, da je ta sporazum odraz njune prave volje ter da po podpisu tega sporazuma druga do druge nimata več nikakršnih finančnih zahtevkov iz naslova obveznosti iz delovnega razmerja (IV. točka sporazuma). V V. točki sporazuma sta stranki zapisali tudi, da s podpisom tega dogovora izjavljata, da sta seznanjeni z vsebino tega dogovora in njihovimi posledicami ter da izjavljata, da odraža njuno pravo voljo.

Bistveno je, da je Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 zavzelo stališče, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavljal: neizplačane nadure v ustreznih neto zneskih od bruto zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in odvod davkov in prispevkov od navedenih bruto zneskov; plačilo neupravičenega odtegljaja pri plači v višini 50,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 2. 2020 dalje do plačila; plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.540,97 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče z drugačnim tolmačenjem odločbe Ustavnega sodišča opr. št. Up 63/2003 z dne 27. 1. 2015 odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse, da se delavec pravici, ki mu gre po zakonu, ne more odpovedati. To stališče je bilo sprejeto z namenom zaščite šibkejše stranke v delovnem razmerju. Opozarja, da so takšno stališče zastopali celo sodnice in sodniki, ko so bili še na Višjem delovnem in socialnem sodišču. Ko so postali sodniki na Vrhovnem sodišču RS, pa so sprejeli diametralno nasprotno stališče, kar ni razumljivo. Navaja, da se lahko na ničnost sklicuje ves čas in da na ničnost sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Meni, da je Vrhovno sodišče RS z drugačnim tolmačenjem navedene ustavne odločbe kršilo 22. člen Ustave RS. Poleg tega je obrnilo tudi ustaljeno sodno prakso, da je v primeru zatrjevanja opravljenih nadur na delavcu zgolj trditvena podlaga, delodajalec pa mora dokazati, da je delavcu iz tega naslova izplačal vse. Izpostavlja, da je sporazum podpisal na prigovarjanje takratnega odvetnika, ki mu je zaupal. Meni, da je sporazum ničen, ker v njem ni natančno opredeljeno, na kaj se nanaša. Šlo je zgolj za zapis, da pogodbeni stranki druga do druge nimata nobenih obveznosti več. Tega ni mogoče razlagati na način, da je tožena stranka izpolnila vse obveznosti do tožnika in da po podpisu sporazuma nimata več nobenih obveznosti. Tožnik je sicer res predložil lastno evidenco delovnega časa, vendar pa to ni dokaz, da je že ob podpisu sporazuma vedel, da mu tožena stranka dolguje neizplačane nadure. Tožnik je evidenco vodil zato, da je bil zavarovan v primeru kontrole. Sporazuma pa zaradi napak volje ni izpodbijal, glede na to, da je obstajala jasna sodna praksa v takšnih primerih. Zaključek sodišča, da lahko tujci poleg slovenščine uporabljajo tudi drug jezik in da bi tožnik ob podpisu sporazuma moral ravnati s skrbnostjo, je neživljenjski. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožnik v tem sporu vtožuje plačilo dodatka za nadurno delo za obdobje od septembra 2007 do novembra 2012, ko je bil kot voznik tovornjaka zaposlen pri toženi stranki in vračilo odtegnjenega zneska od plače v višini 50,00 EUR.

7. V tej zadevi sta sodišči prve in druge stopnje odločali že dvakrat. Nazadnje je sodišče prve stopnje s sodbo Pd 8/2016 z dne 3. 10. 2017 ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova plače za nadurno delo v skupnem znesku 24.332,21 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in iz naslova neupravičenega odtegljaja 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2010 dalje (v presežku je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo) ter da obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v višini 4.641,26 EUR. Po pobotu obeh terjatev je dobljeno razliko naložilo v plačilo toženi stranki. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 26/2018 z dne 21. 3. 2018 sodbo prvostopenjskega sodišča delno spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do tožene stranke iz naslova plače za nadurno delo v skupnem znesku 24.332,21 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v višini 4.641,26 EUR ter toženi stranki naložilo v plačilo terjatev tožnika in stroške postopka. V preostalem je potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Zoper odločitev pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 ugodilo ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je zavrnitev zahtevka iz naslova nadur in vračila odtegnjenih zneskov od plače oprlo na Sporazum o medsebojnih obveznostih z dne 21. 12. 2012, ki sta ga tožnik in tožena stranka podpisala po tem, ko je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 3. 12. 2012. V tem sporazumu sta se stranki strinjali, da je delodajalec izpolnil vse obveznosti do delavca (III. točka sporazuma) in da soglašata, da je ta sporazum odraz njune prave volje ter da po podpisu tega sporazuma druga do druge nimata več nikakršnih finančnih zahtevkov iz naslova obveznosti iz delovnega razmerja (IV. točka sporazuma). V V. točki sporazuma sta stranki zapisali tudi, da s podpisom tega dogovora izjavljata, da sta seznanjeni z vsebino tega dogovora in njihovimi posledicami ter da izjavljata, da odraža njuno pravo voljo.

9. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožnikovim navedbam, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, da je vsebina sporazuma nična oziroma neupoštevna, ker se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja. Stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več podobnih zadevah, ki so se prav tako kot obravnavani primer, nanašale na neizplačane nadure, pa tudi na vse druge denarne terjatve iz delovnega razmerja, ki so jih delavci uveljavljali na podlagi ZDR, ZDR-1 oziroma drugih zakonskih predpisov. Pritožba torej utemeljeno opozarja na takšno enotno sodno prakso na pritožbenem sodišču v preteklih letih, kar pa niti ni bistveno. Bistveno pa je, da je Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 zavzelo drugačno stališče in sicer, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove. Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo navedeno novejše stališče Vrhovnega sodišča RS glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav, kar navedeni Sporazum o medsebojnih obveznostih nedvomno je. Ob tem pa se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na določbo o poravnavi iz 1050. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in določbo prvega odstavka 1053. člena OZ, po kateri je lahko predmet poravnave vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.).

10. Bistvene za odločitev so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da so vse vtoževane terjatve (plačilo nadur in odtegnjeni znesek od plače) do sklenitve sporazuma že zapadle, da je besedilo Sporazuma o medsebojnih obveznostih jasno ter da iz njega izhaja volja in soglasje pravdnih strank, da je tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti do tožnika in da po podpisu sporazuma druga do druge nimata več nikakršnih finančnih zahtevkov iz naslova obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da se tožnik s sklenjenim sporazumom ni vnaprej odpovedal nobeni pravici, temveč je s svojimi zapadlimi terjatvami prosto razpolagal tako, da je izjavil, da so vse zapadle obveznosti tožene stranke do njega poravnane, tj. vključno z vtoževanimi terjatvami. Ob dejstvu, da je pri podpisu sporazuma sodeloval tožnikov tedanji odvetnik in da morajo stranke pri sklepanju pogodb ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu (6. člen OZ), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikove navedbe, da ob podpisu sporazuma ni vedel, da mu pripada plačilo za nadure. Ta okoliščina sama po sebi ne predstavlja razloga za neveljavnost sporazuma. Razlogov za neveljavnost oziroma ničnost sporazuma ne predstavljajo niti pritožbene navedbe o nepoznavanju slovenskega jezika, v katerem je sklenjen sporazum, niti navedbe o nedoločenosti sporazuma, ki so tudi sicer neutemeljene. Med strankama pa tudi ni sporno, da tožnik ni izpodbijal sporazuma zaradi morebitnih napak volje. Pritožbene navedbe, da tega ni storil zaradi jasne sodne prakse v podobnih primerih (to je, da se delavec pravici, ki mu gre po zakonu, ne more odpovedati), so neutemeljene in ne utemeljujejo drugačne odločitve v tej zadevi.

11. Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo, da je poravnavanje dopustno le v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP (ki določa, da sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom) in da je glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav relevantna določba 3. člena OZ, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Tožnik se je s podpisom sporazuma odpovedal svojim že nastalim terjatvam, kar pomeni, da ni šlo za nedopustno razpolaganje. Soglasje o tem, da imata stranki s sporazumom poravnane vse medsebojne obveznosti in da druga do druge nimata več nikakršnih finančnih zahtevkov iz naslova obveznosti iz delovnega razmerja, pa tudi ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom niti moralnim načelom.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede neupoštevanja pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. V posledici upoštevanja tožnikove izjave kot veljavne, tožnikove trditve o temelju in višini obravnavanih terjatev niso pravno relevantne.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, medtem ko odgovor tožene stranke na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (določbe 154., 155. in 165. člena ZPP).